Alan_New

Bo tantra prilimal 1532 linkov, kjer dobiš zastonj binaural beate. Lahko pa si jih sami sproducirate z Gnauralom.

Supertramp - It's Raining Again

Samo to pogrešanje je... malo drugačno. Sem že bil v taki situaciji. In sem ji jasno dal vedet: če hoče biti z mano, ne bo kadila. In ni, vsaj ne, dokler je bila fizično z mano. Doma in s prijatelji je sigurno kakšnega. Odvisno od situacije. Tudi potrpim s kom, ki kadi, a najraje se umaknem. Če pa je kakšen prijatelj, mu rečem, naj ob meni ne kadi. Ja, sprejemam. Pristajam pa ne. Je razlika. Imam. Zakaj pa to sprašuješ?

"Dolga zveza... danes pa le še bolečina" Neverending story...

Ja, tako pravim. V bistvu je prepleteno, a se da ločiti na nek način. Dojeti moraš, kaj pomeni "biti v ljubezni", pa ti bo potem takoj jasno, kaj pišem. Namreč, v ljubezni si lahko tudi, če si povsem sama; za odnose pa nujno potrebuješ drugega. Ljubezen je sprejemanje in dojetje -- to pomeni, da vse prenese, potrpi itd. Če pa nekaj sprejemaš, ni nujno, da to tudi prenašaš in pristajaš na to. Recimo, sprejemam, da so vojne na svetu (ker pač so, to je dejstvo, ki na ne morem zanikati), se pa ne strinjam z njimi. Recimo, ljubim punco, ki je z mano, in sprejemam, da je taka, kot je, kar pa še ne pomeni, da bom pristajal na kakšna njena dejanja, ki bi mi škodila ali bi mi povzročala bolečino. Recimo, da kadi -- naj jo še tako ljubim, z mano ne bo kadila. Sprejemam, da kadi; a vendar na to ne pristajam in ne bom se dušil v strupu samo zato, ker jo ljubim, in ji moram pustiti to "svobodo".

Odvisno kakšne predstave ohranjaš. Jaz sem sicer za to, da se počistijo vse predstave in se najde resničnost. Sicer v opisanem primeru ne vidim nobene predstave o ljubezni, ki bi jo mogla skenslat. Govoriš namreč o odnosih in pričakovanjih v le-teh, kjer mora biti sodelovanje in spoštovanje nekih dogovorov, da se lahko normalno funkcionira. Ko sem pisal o tem, da je ljubezen v osnovi brezpogojna, nisem mislil na to, da pa zdaj pustimo tistemu/tisti, ki ga/jo ljubimo, da nam dela kar hoče in potem izgorimo v takem izkoriščanju. Pisal sem o stanju biti v ljubezni. Tistega tipa lahko še vedno ljubiš, tudi če ti zganja take, ni pa ti treba vse to prenašat. Pa še ta se spreminja.

UPOR KUPCEV

This is the only distinction between the dream and the real: reality allows you to doubt, and the dream does not allow you to doubt.... To me, the capacity to doubt is one of the greatest blessings to humanity. The religions have been enemies because they have been cutting the very roots of doubt, and there is a reason why they have been doing that: because they want people to believe in certain illusions that they have been preaching.... Why have the people like Gautam Buddha been so insistent that the whole existence - except your witnessing self, except your awareness - is just ephemeral, made of the same stuff as dreams are made of? They are not saying that these trees are not there. They are not saying that these pillars are not there. Don't misunderstand because of the word "illusion".... It has been translated as illusion, but illusion is not the right word. Illusion does not exist. Reality exists. Maya is just in between - it almost exists. As far as day-to-day activities are concerned, it can be taken as reality. Only in the ultimate sense, from the peak of your illumination, does it become unreal, illusory. Osho: The Great Zen Master Ta Hui, Chapter 12

Pri tem cepljenju proti HPV so ženske itak samo poskusne zajklje... :xx!: In ker je strah pred rakom tako močen, katera ne bi nasedla obljubam o varnosti cepiva in se cepila?

Neko http://ubuntero.org/alan/files/-1/136/IMG_0140.jpg

Ničemur se ne izogneš.

Zakaj pa bi karkoli pričakovali v ljubezni? Kdo je že tako daleč? Mislim, da smo vsi potencialno tako daleč, samo si ne upamo ljubiti. Pogrešati sem nehal, ko sem poštekal, kaj je ljubezen in da ni to, kar sem mislil, da je. Ko sem spoznal čustvene in druge vezi, ki se spletejo med dvema partnerjema. Razumem, kako delujejo in jim ne dajem prevelikega pomena. Raje se poglabljam v povezanost z osebo. Čeprav je bilo medtem, ko je moje "zdravljenje" trajalo, zelo boleče pogrešanje in se mi je zdelo, kot da ne bo nikoli minilo. Če bi danes prekinil zvezo z ljubljeno osebo? Verjetno bi se pojavilo pogrešanje, tudi neka bolečina, ker sem le živ in čutim, a ne bi dajal tej bolečini pomen, ki ga vsakodnevno dajemo tem mukam. Malo bi zabolelo, potem bi minilo in življenje gre naprej. Da pa sem v ljubezni (da čutim ljubezen), ne potrebujem nikogar drugega. To spoznanje in čutenje ljubezni v samosti je zdravilo, ki takoj ali zelo hitro odpravi bolečine in pogrešanje. Predstavo imamo, ker so nam to predstavo vsilili (razne "ljubezenske" popevke, ki niso drugega kot spolnost in običajno boleča čustva), da smo v ljubezni lahko le z nekom drugim. To preprosti ni res in je ena največjih laži, ki jih skozi ponavljamo. Če je še kdo zraven, je samo še lepše lahko, ni pa nujno za čutenje (biti v) ljubezni. Saj, to je problem. Imamo predstave o ljubezni, namesto da bi uničili te umske tvorbe in spoznali, kaj je ljubezen.

Če ne ješ mesa že od rojstva, bi po mnenju nekaterih morala biti hudo bolna zaradi tega.

Pa še kar ga poslušam danes: Jani Kovačič - Štorija o F. in še... Jani Kovačič - Črna muca

OK, morda je res hud primer, in dvomim, da bi take ljudi res ljubil, če bi bi mi pobili družino, ali kogarkoli, samo kot je pokazal tantra, Amiši to počnejo. Je res vprašanje, koliko je to iskreno in iz kakšnih nagibov je, samo definitivno je po svoje občudovanja ali zgražanja vredno dejanje. Ljubezen ne razumem kot določena čustva do nekoga/nečesa, temveč kot polno stanje bitja, v povezavi z Življenjem, kar prinese Razumevanje in to omogoči, da se lahko ljubi in so-čuti. Vsaj nekaj izkušenj imam, da sem lahko to napisal. In te izkušnje so mi tudi pomagale nehati pogrešati in od takrat naprej mirno spati.

Jani Kovačič - Delam

To govorijo tvoja ranjena čustva. Ljubezen obstaja in je po svoji naravi brezpogojna. Če so pogoji, v pomenu "ljubil te bom, če izpolniš te in te pogoje...", to ni ljubezen. Kaj ima to veze z ljubeznijo? Če ljubiš, ljubiš tudi tistega, ki ti brutalno ubije vso družino. Parcialno in pogojno znamo vsi "ljubiti", ampak to je po moje premalo, ker gre le za izkazovanje pozornosti do nekoga/nečesa, ki nam je všeč. Ljubezen ni čustvo, mi pa pravimo določenim čustvenim stanjem ljubezen, in potem ni čudno, da je takšen kaos, kakršen je. Točno to. Ljubezen ne pomeni, da se bom pustil jebat osebam, in seveda -- postavil bom pogoje: a pogoje ljudem, kako naj se obnašanjo, njihovim dejanjem ipd. In če jih ne bodo upoštevali, odidem, ampak to ne pomeni pogojne ljubezni. Še vedno bom ljubil. Ljubezen lahko in kdaj tudi mora postavljati pogoje, ampak to ne pomeni, da je pogojna. V svojem bistvu je vedno brezpogojna.

Samo nekaj brezveze nakladaš. Sploh ne razumeš, kaj pišem. Če se motim, pa mi argumentiraj, kako je lahko ljubezen pogojna oz. kako lahko nekdo pogojno ljubi. Saj ga ni za nikogar. V osnovi je tako, da spoznavaj to pogrešanje, to bolečino, ki jo ustvarja njegova odsotnost, raziskuj, kaj za vraga je ta ljubezen, ali je to čustvovanje ali je kaj drugega, in predvsem vztrajaj. Verjameš ali ne -- minilo bo. A dokler traja, se kar največ nauči od tega.

To pišem prav zato, ker sem nabasal na en tak odličen, ne dober, life test... in mi je marsikaj postalo jasno. Ponavljam: narava ljubezni je taka, da je brezpogojna, zato nihče v Vesolju ne more pogojno ljubiti. Lahko pa počne nekaj drugega in misli, da pogojno ljubi. Ampak to ni ljubezen, ker ne more biti pogojna.

Ja, nianse so pri izražanju. Čeprav vseeno menim in vem iz izkušenj, da ko je prisotna ljubezen v človeku, kot stanje bitja, enostavno ni prostora za strah, bolečino, pogojevanje, neznanje... Pogojno ne moreš ljubiti. Če misliš, da pogojno ljubiš, sploh ne ljubiš, ampak postavljaš pogoje. Res. Neko pogrešanje se pa pojavi tudi, ko si z nekom povezan; ampak temu pogrešanju ne bi dal značaja bolečine in trpljenja... nimam pa pojma še, kako bi to natačneje opisal. Ko bom pogruntal, se bom potrudil napisat. In jaz ljubim tebe, Mačona. Zdaj bo lažje filozofirati, ko so pojmi jasno definirani.

Sej ne zagovarjam, da vsakdo počne, kar hoče brez posledic, ker posledice tako ali tako vedno sledijo dejanjem. Gre za to, da sistem ni samo varovalka in brzdanje človeške živali, ampak mu tudi vsiljuje na razne načine, kaj naj misli, počne, kako naj čustvuje itd. Drži nas vkalupljene, kopije kopij na ne vem katero potenco. Boljša od demokracije je vsekakor anarhija, vendar sedaj še nismo dovolj razviti, da bi lahko to živeli. V trenutku bi nastal kaos in verjetno splošno pobijanje, kajti na plan bi prišlo vse tisto, kar zaradi morale in družbene prisile tiščimo v sebi in ne smemo izražati. Zato po mojem videnju vsakdo mora obračunati s sistemom, ki deluje v smeri izničenja posameznika, v samem sebi (na zunaj se žal ne da), počistit temno preteklost, ki jo dedujemo iz roda v rod, in zaživet na novo. Potem bo več možnosti, da se začnemo pomikati proti anarhiji.

Nekoliko off-topic, samo spet prav čutim, kako moram napisati pripombo. Namreč, nehajte že srat o brezpogojni ljubezni! Ljubezen je že po defaultu brezpogojna in če je pogojna, ni ljubezen. Pogojne ljubezni ni, ker po sami naravi ljubezni ne more obstajati. Zato je besedna zveza "brezpogojna ljubezen" popolnoma nepotrebna, tako kot je nepotrebno pisati mokra voda, sladek sladkor, vroč ogenj, svetla luč in tako dalje kar je še takega. Zdaj pa ljubite naprej.

Morda pa samo mešaš swinge.

Verjamem z vami, prijatelji, da je Bog, če obstaja, pošast in ljudožerec. Toda na kraju krajev, kaj boste s tem storili? Šri Aurobindo, Slapovi luči, izrek 542

Mene so spravljali v smeh tisti, ki so vzeli zelo resno inkvizicijske modrosti (btw, celotna tema je legendarna in mi je povzročala nemalo bolečin v trebuhu zaradi preobilnega smeha), pa sta te reveže brata Antoninij in Pornelij še bolj podkurila...