//mirage

http://s3.directupload.net/images/100725/3fv4ovjg.jpg

Danes se pa po doooolgem casu spet spomnim svojih sanj... samo spet ni bilo nic lepega ocitno zame ne obstaja svet lepih sanj, ampak vedno samo borba, vojna in apokalipse :xx!: Hmm...spomnim se, da sem bila tam, kjer zivi moja babica, ampak ozemlje se mi je zdelo dokaj drugacno. Kot bi se vrnila v svet pred 100 leti, ko so bili tam sami travniki in njive, ter nekaj his. Cutil se je spokojen mir in z zlato barvo obsijana trava od sonca, ampak potem sem pa kar naenkrat zacutila velik nemir in zdi se mi kot bi se pokrajina tisti trenutek spremenila. Zatekla sem se v hiso (mislim, da je bila babicina, ampak ni bila stara hisa temvec neka novejsa hisa) in notri nasla se eno grupo ljudi, ki jih dejansko sploh ne poznam. Vsi so se skrivali v kotih, kar se mi je zdelo cudno. Potem sem se zavedala(kot bi mi nekdo v mislih povedal), da folk caka na primeren trenutek, da bi zbezali do colna in potem usli naprej. Meni ni bilo prevec jasno zakaj, ampak kmalu so se zaslisali streli od zunaj in mi je v trenutku postalo jasno, da zunaj divja vojna Tudi jaz sem se ulegla na tla, ker so zacele crepinje od okenj leteti, ker so pac streli prileteli tja. Tisti, ki je bil glavni, je rekel, da je cas za pobeg. In kar naenkrat se je cela hisa zacela premikat, streli pa so pojenjali. Ko sem pogledala ven slozi okno sem ugotovila, da je to dejansko ladja... in vse naokoli je bila voda. Takrat sem se spomnila na ljudi, ki jih poznam in premlevala, ce jim je ratalo uiti kam na varno. Sem pa tudi tocno vedela, da je avgust oz. sredina avgusta. Nasa ladja se je potem ustavila na nekem obrezju in vsi smo sli ven na kopno... vseskozi me je spremljal obcutek, da nam sovrazniki sledijo za petami. Ko smo se skrili v nekem cudnem zapuscenem skladiscu ( ali je bila pa kaksna razdejana tovarna), smo upali, da nas sovrazniki ne bodo odkrili, ampak na naso nesreco so nas dobili. In smo se skrivali in tekali po tisti tovarni, uni so nam pa sledili in streljali, ce je bilo treba. jaz sem se naenkrat direkt iz oci v oci srecala z vojakom, ki je nameril vame, ampak sem se pravocasno umaknila in zbezala med mezami, platni, polivinilom, ki je visel iz stropa,... Na sreco sem nasla pot ven in se skrila v eni gmoti polivinila ali nekaj takega, ki je bil nedalec stran od te tovarne. Od znotraj je zgledalo kot en majhen sotor in sem se stisnila cisto na rob sotora in upala, da je tudi drugim ratalo zbezat. Tam sem bila kar dolgo in kar naenkrat sem sedela v vodi, ki je poplavila sotor, slisalo pa se je tudi spokojno sumenje vode in nic drugega... No, sumenje je postajalo vedno glasnejse in naenkrat sem se zavedala, da je to sumenje dreves pred mojim oknom, in da so bile to sanje...

Pri meni je skoraj isto... zvrst glasbe odvisna kar veliko od mojega pocutja Tale mi je pa itak skoraj vedno vsec: http://www.youtube.com/watch?v=59Xl-dSzGSU

Ni ravno glasba, ampak je pa prav sproscujoce:

Hmm. Ali sem si tako mocno vse zasrala, da ni ravno dobro tukaj napisat?

Ja, res imam obcutek kot, da nikamor ne morem, ker ni vazno, kako se trudim, vedno je potem kaj narobe (to se mi dogaja kar se tice faksa, drugace ni tako kriticno). Itak, da se se nisem vdala v usodo, ker sem prevec trmasta (3/4 mojih sosolcev iz 1. letnika je ze prenehalo s tem faksom in slo na lazje smeri). Sicer je ta faks ista smer kot sem sama mislila iti, ampak jaz sem hotela iti v Maribor, ker sem se tam pocutila kot doma, tu v Ljubljani mi je bilo pa vse tako tuje in dobesedno se je cutila tista nadvlada prfoksov, pa se Ljubljane sem bila sita, v bistvu sem hotela samo stran od Ljubljane - Ljubljana ni moje mesto... pa so me stari prestrasili, da mi ne bodo placevali nicesar, ce grem tja (itak, da bi mi placevali, ampak takrat tega se nisem pokapirala). Cez dve leti sem se pa zacela tolcti po glavi, zakaj nisem vztrajala pri svojem... Mogoce je za tako smolo kriva tudi moja negativna naravnanost do tega faksa, ker ga enostavno ne maram

Ja, mi tehniski biseri ze lahko dobimo sluzbo, ampak, da pa faks koncamo in dobimo diplomo, smo pa ponavadi stari med 27 in 30 let Prej koncajo samo tisti, ki so ze po naravi zelo, zelo pametni in imajo sreco, ker ostali ali obupajo in se prepisejo ali pa po polzje trmasto gredo naprej (mednje spadam jaz). Mogoce smo na takem polozaju, ker si nobeden se ne upa bunit s prfoksi za razliko od druzboslovnih smeri... Kar se tice pa izbire pa ta faks ni ravno moja izbira, ampak sem podlegla pritisku starcev, ko sem bila pa ze malo bolj samostojna, je bilo pa ze prepozno za zamenjavo faksa brez placila solnine Pa tudi ta izmenjava ni ravno moja izbira - je le moja cetrta zelja, ker sem mislila, da menda pa ne bom izpadla povsod drugje... Zato me faks zelo zanima, ker sem do sedaj imela se vedno smolo in to orenk smolo :V: Jaz bi pa rada ze koncala s tem.

Hja, jaz to mislim za tehnicne fakse, ki so ze pri nas se enkrat tezji kot druge sote faksov, ampak v Nemciji so pa se enkrat tezji od nasih tehnicnih:( Ne mores vseh faksov enacit med sabo... Jaz sem bila zmeraj jezna, ker so studentje na drugih faksih z resnicno malo ucenja naredili izpit, jaz sem se pa morala posteno uciti kar nekaj casa, da sem naredila pisni izpit, potem me je pa cakalo se soocenje z najveckrat starokopitnim prfoksom za ustni izpit... Ni bilo nobenega popuscanja, prej so te se bolj zajebavali, v bistvu samo gledali, da ne bi naredil izpita... Tuki v Nemciji so vsaj kar se tega veliko, veliko bolj cloveski, ampak kolicina snovi in dela odtehta ogromno.

Hvala za odgovor Res je, bolje pozno kot nikoli. In res je tudi, da sem na bojni nogi in to s studijem ze vrsto let... Kar se tice studija, nisem povedala, da dejansko sem ze v tujini na studijski izmenjavi in sicer v Nemciji - tak da je tisto z obzalovanjem in prehitevanjem dogodkov najbrz ta izmenjava, ker tuki se ljudje dejansko celo leto ucijo skoraj brez pocitnic in vedno so neki roki za oddajo nalog - se bolj grozen je pa obseg snovi za samo en izpit. Jaz sem pac mislila, da se bom imela fino kot se imajo drugi na izmenjavah v Spaniji, na Portugalskem, v Italiji, na Danskem,... Zdaj mi je jasno zakaj skoraj noben noce na izmenjavo v Nemcijo Jah, po celoletnem ucenju (tudi celo poletje, ker tuki ni pocitnic), bi resnicno au pair bil blagoslov zame.... No, ce je res to kar pravis za ljubezen, potem se obstaja upanje zame

Meni se je sanjalo ali pa tudi ne nekaj najbolj cudnega doslej. Mislim, da sem ravno zaspala ali pa sem bila med stanjem spanja in budnosti (ne vem tocno). Spomnim se samo tega (kot bi bila budna), da je kar naenkrat iz teme k meni zacel prihajati en simbol mocne modre barve, in ko je bil ze cisto pri meni, sem se dejansko ustrasila ter odprla oci in vse je naenkrat izginilo. ker sem bila firbcna, kaj je to sploh en simbol bil, sem malo pogledala po internetu in ta simbol je bil tocno ta -> http://en.wikipedia.org/wiki/Triquetra ali pa eden zelo, zelo podoben. Vem, da imam zelo cudne in nenavadne sanje, ki se jih na sreco niti ne spominjam velikokrat, ampak tole je bilo pa vec kot samo cudno in tako resnicno

Hojla, Po dolgem casu se spet malo oglasam, ampak tokrat gre kar zares Ö Se mogoce spomnis, da sem sprasevala za studentsko izmenjavo v tujino za 3 do 4 mesece enkrat v zacetku lanskega leta? No, jz sem napisala svoje 4 zelje in na faksu so mi odobrili( izbrali brez moje navzocnosti) sele zadnjo zeljo -> Karlsruhe, Nemcija. Ampak ta izmenjava ne bi trajala samo 3 do 4 mesece, ampak najmanj 10 mesecev. Torej, se je moj predvideni odhod premaknil na konec septembra. Takrat sem potem na to pozabila, saj sem morala najprej narediti dovolj izpitov, da bi sploh lahko sla na izmenjavo. Konec maja sem dobila prvi sok, ko sem izvedela, da so predavanja v nemscini na UNI Karlsruhe (obicajno so za Erasmus studente predavanja v anglescini), ampak sem bila tako sita tega slovenskeg faksa, da sem vse moci napela, da bi nekak prisla do pogojev Poleti, natancneje od 25.7.2009 do 22.8.2009, sem iz Slovenije odpeketala na Britanski otok Najprej sem bila 5 dni v Londonu (kjer mi niti ni bilo tako oh in sploh), potem pa sem se odpeljala v Wales, Cardiff in se v to pokrajino totalno zaljubila ...tam sem bila na prostovoljnem taboru in sedaj po vec kot pol leta me se vedno vlece nazaj v Wales oz. v to okolico... Torej, kako kaze s tem, da bi sla to jesen na Irsko za ene pol leta? V glavnem, ko sem prisla konec avgusta domov, sem se takoj zakopala v ucenje in sredi septembra izpolnila pogoje za vpis v visji letnik in s tem sem si omogocila odhod na izmenjavo v Karlsruhe. Na vrat na nos sem takrat v malo vec kot enem tednu vse uredila, spakirala in se 23.9.2010 prikazala v Nemciji. Za novoletne praznike(18.12.2009 - 10.1.2010) sem odsla domov (Slo) in potem se enkrat malo pred velikonocnimi prazniki(11.3.2010 - 25.3.2010). Sedaj bo pa naslednji obisk Slovenije oz. odselitev iz Karlsruhe-a sele enkrat avgusta - ce se bo kaksen cudez zgodil, lahko ze konec julija oz. ce bom imela zelo hudo smolo, sele enkrat septembra). Od kje naj jaz sedaj sploh gledam smeri? Iz Karlsruhe-a ? Uh, vidim, da sem spet roman pisala Moja stevilka: 647

Hojla Zdaj je pa tudi mene firbec premagal in bi rada, da kdo pogleda se zame v karte... Hm, najbolj me zanima studij ( to je moja nocna mora ze kar nekaj casa... pa zgleda, da se kar ne bo konca vzela). Potem me zanima kaksna je verjetnost, da grem na Irsko ali pa v Kanado (kot au pair) v jeseni za pol leta ali je bolje, da ostanem doma, ker bi bile prevelike komplikacije s solo in je bolje, da grem tja kasneje. No, pa se zadnje, zaenkrat se ne tako pomembno vprasanje... Kaj srece v ljubezni? Ali bo se vedno enako kot vsa ta leta?

Jaz prav tako ... OBUP :xx!:

Emm... Zdaj okoli 8. septembra naj bi tranzitni saturn dosegel opozicijo na sonce. Kako močno naj bi se čutila ta opozicija? Pa kako meni ta fardaman nagaja, pa lih septembra, ki je najbolj odločilen mesec .. najbolj pomemben v zadnjih petih letih :xx!: :!!:

To poiščeš ta najbolj svetlo "zvezdo" na nebu, mislim da je pred polnočjo nekje v smeri jug in dokaj visoko na nebu. Ko najdeš to svetlo točko in vidiš, da ne utripa (kot vse ostale zvezde), potem veš, da gledaš Jupitra.

Hmmm.... tak, tu v Sloveniji imam skoraj vedno ene moreče sanje (kadar se jih spomnim... OK, kadar so dovolj moreče, da jih ne morem pozabit) - torej sanje polne akcije, vojna (ta je še posebej prisotna), drugi svetovi, itd. , v glavnem samo, da ni normalno in da ne vzbuja lepih občutkov. Sedaj, ko sem bila v Londonu, sem imela tudi malo bolj moreče sanje, ampak tematika je bila bolj vsakdanja.... Ko pa sem šla v Wales, so pa sanje postale bolj sproščene in sem imela na splošno lepe sanje. Je pomembo, kje na naši Zemlji se človek nahaja, glede na to kakšne občutke nam vzbujajo sanje (tematika)? Ali sem imela enostavno samo tako obdobje, da sem imela končno lepše sanje?

Ravno spremembe so tiste, ki bi jih rada dosegla, pa mi ta Saturn ves čas stoji napoti... no to se gre za moj študij, ki mi res veliko pomeni; kar se tiče ostalih stvari, sem se navadila, da pač tak je in se ne sekiram. Ta zoprni Saturn me tako zaustavlja pri izpitih (mogoče ni edini, ampak mislim, da ima veliko vlogo), da bi že lahko mislila, da me je ena coprnica uročila, ker me spremlja taka smola. Brez tega, da bi me malo spustil iz svojega objema, pa nimam šans, da bi šla na študij v tujino, na tem faksu pa tud nočem več ostat. V glavnem, zaenkrat je Saturn moj sovražnik Kako je pa za moški horoskop.... itak sem rojena popoldne in na sploh se me že celo življenje drži to, da sem bolj fantovske sorte oziroma nekje vmes...nikakor pa nisem tipično ženske sorte. Nimam pa nobenga partnerja, tko da zame kaj takega ne bi držalo. OK... zdaj bom pa utihnila... Pa hvala za odgovore

Hja, meni se zdi natalni Saturn dokaj v redu aspektiran - z MC tvori trigon in če se lih ne motim z AC in soncem tvori veliki trikotnik. Ravno zaradi tega bi res rada izvedela, kaj pomeni STACIONAREN planet. Pri moji veneri se točno vidi, da bi bilo ravno obratno, če bi imela direktno, ampak na mojo žalost imam retrogradno .... Moj sade sati šele prihaja čisto na koncu leta 2014 :xx!: Drugače pa ne pripisujem vseh težav Saturnu, samo te stvari, ki mi največ pomenijo, mi jih pa ravno Saturn najbolj diktatira zadnja leta oz. ima kar veliki vpliv. Imam občutek, da sem na enem in istem mestu, čeprav vlagam toliko truda kot še nikoli v življenju... v glavnem kot da rinem z glavo skozi zid. Ufff, kaj sem zdele opazila.. Pluton je skoraj točno nad mojim natalnim Neptunom v 6. hiši v kozorogu in prav tako je Uran točno nad mojim natalnim Soncem v 9.hiši v ribah. Očito bo moj sade sati trajal 13, 14 let , če bom sploh preživela

ooopsa

Jaz imam enga zahrbtnega Saturna, ki mi serje po karti že ene par let in nič ni videti, da bi blo konec tega.... Mogoče mi Saturn tako močno nagaja tudi zaradi tega, ker imam v natalni karti stacionarnega (v škorpijonu v 5. hiši) - Nikjer nisem zasledila, da bi bilo napisanega, kaj o stacionarnem Saturnu, ampak se mi zdi, da je to še enkrat huje kot pa, če bi imela retrogradnega :S

Danes sem imela enega najhujših dani v življenju... Tako hudo mi je bilo (no, ja kar dosti bolj) samo pred desetimi leti, ko mi je umrla teta. Sem dobila dva udarca v enem samem dopoldnevu in mi je kot bi me zgazil tovorni vlak (moja samozavest je na dnu). Ne vem, kaj bi bilo to, ampak tranzit urana preko natalnega sonca se mi pa tudi ne zdi, da bi bil krivec.

Po res dolgem času se zopet spomnim sanj... spet nekaj zakompleksanega Pred kakšnim tednom sem sanjala, da sem nekje, kjer je bilo polno vode oziroma nekaj podobnega kot morje, samo da ni bila morska voda. Okoli ni bilo nič kopnega, jaz pa sem stala na neki železni strukturi.. zdelo se je kot, da je to del ene res velike železne strukture, ki je imela temelje pod vodo. Videla sem tudi nekaj ljudi, ki so se sprehajali tam in nekaj jih je plavalo. Ko sem pogledala proti nebu, sem zagledala nekaj podobnega kot baloni (bili so modri, zeleni in rdeči) in so bili skupaj na nebu.. samo nebo pa je bilo tudi tako lepe modre barve( kot takrat, ko je najbolj jasno) in se je prelivalo v skoraj temno zvezdnato nebo. Na splošno so bile vse barve resnično žive. Nato sem se odločila, da zaplavam in kasneje sem se kar ustavila v vodi in se začela potapljat.. skoraj do dna, ko pa sem hotela splavati na površje, mi je začelo zmanjkovati zraka. Takrat mi je notranji glas rekel, da lahko zadiham in sem in nič se ni zgodilo - plavala sem v vodi, ampak bilo je kot, da diham zrak. Nato sem se znašla v neki sobi s TV-jem. Govorili so, da so odkrili nov planet, ki je dokaj podoben Zemlji in po TV-ju so se prikazovale slike skoraj opustošene pokrajine, kjer ni bilo nobenega zelenja. Potem pa sem zagledala na tisti opustošeni pokrajini nekaj ljudi, ki so tavali kot begunci... Takrat se mi je posvetilo, da je tista opustošena in razdejana pokrajina brez živih barv naša Zemlja, jaz in nekaj ljudi pa smo na novo odkritem planetu.... No, potem sem se pa zbudila. Zdaj pa še bolj moraste sanje, ki sem jih imela včeraj :xx!: Začelo se je, ko sem bila doma v kuhinji in sem dobila res moreč občutek, da se bo kmalu zgodilo nekaj hudega... v bistvu bo to samo začetek neke res hude stvari. Nato sem se znašla v neki drugi stavbi - bilo je zelo podobno moji OŠ. Nekaj sem delala, ko je naenkrat zagrmelo in se močno streslo.. in potem je spet odjeknila eksplozija. Naenkrat je nastala panika in po šoli so tekali sem ter tja, največ pa v klet ali pa ven... Takrat sem se zavedala, da se je uresničilo, kar sem začutila nekaj časa nazaj. Okoli mene se je začel usuvati omet in tudi zunaj je kar naprej pokalo. Takrat sem se spomnila, da moram najti brata, ki je bil nekje v šoli. Eno učiteljico sem vprašala, če ga je kje videla in takoj sem dobila odgovor, da ga je videla v kleti. Tudi jaz sem sedaj stekla po stopnicah, ki so bile že pošteno prašne, v klet. Tam sem za pečjo našla brata in sem tudi ostala tam, saj ne bi bilo ravno pametno skakat okoli. Ko je počasi utihnilo vse, sem brata prijela za roke in skupaj z bostalimi sva šla ven iz šole. Zunaj je bilo polno vojakov in ljudi okoli šole. Midva sva se odpravila naprej po ulici in pri neki hiši, ki je bila lesena, sva našla še sestro in nekoga, ki ga niti ne poznam. Tudi midva z bratom sva se pridružila unima dvema. Tista hiša se je zdela kot kraj, ki varuje pred vsem hudim. Zunaj sem videla, kako so ljudje poskušali z avti zbežati, a so jih vojaki ujeli in koga tudi ustrelili. Vse naokoli je postalo prazno... samo vojaki so se skrivali. Do naše hiše so tudi prihajali, da bi nas odpeljali, ampak nihče ni mogel narediti nič - bilo je kot da jih nevidna sila zavira. Čez cesto sem videla, da je v garaži parkiran avto in sem tudi stekla čez, ampak sem se hitro vrnila v hišo, ker me je opazil vojak. Pobeg z avtom nam ne bi uspel, sem si mislila. Potem sem se spomnila mame, ki je bila ravno ta čas v službi in sem upala, da je v Ljubljani bolj varno, in da se bo rešila. Potem sem se spomnila, da bi bilo dobro, če bi lahko nekako prišli do gozda, saj bi se tam veliko lažje skrivali in zbežali od tod... mogoče v Avstrijo ali Italijo. Ob vsem tem je zunaj postalo prav moreče tiho, nato pa sem na nebu zagledala letala in sem takoj vedela, da to niso prijazna potniška letala... ob vsem tem sem se spomnila, da sedaj ne bom mogla iti v tujino oziroma bo vse zelo težko; prav razburjala sem se, da bi se vse to moralo zgoditi, ko bi že bila v Angliji, saj bi bila tam veliko bolj varna pred tem napadom. Ko sem pregnala te misli, sem se zavedala, da je sedaj prava priložnost, da pridemo do gozda. Pograbila sem sestro za roke ( za brata nisem prepričana, če je šel z nama) in stekla po cesti v klanec. Prav priganjati sem jo morala... letala pa so začela odmetavati municijo. Ena stvar je padla prav pred naju - bilo je kot ena zaprta epruveta, notri pa se je bohotila ena zelena stvar. Takoj sem vedela, da je treba hitro stran. Sestro sem močno povlekla v hrib, ampak ona sploh ni mogla tako hitro hoditi v hrib, zato sem jo dobesedno na pol vlekla. Ko sva prišli do križišča, sem za hišami zagledala vojake, ki so prav tako šli v hrib proti gozdu. Ker nisem hotela, da bi naju ujeli ali prišli pred nama do gozda, sem zavila na drugo daljšo pot in sestro še bolj prijela za roke in jo še bolj priganjala, da morava hitro iti. Ko sva šli po ulici, sva videli, da so pri eni hiši eni trije ali štirje moški sedeli in pili pivo in to skoraj na sredi ceste. Ko sem jih vprašala, kaj delajo sredi ceste in ob taki nevarnosti, pa so rekli, da če jim je usojeno umreti, naj umrejo vsaj ob dobri pijači in veseli. Midve sva šli naprej in sva bili že čisto blizu gozda, ko sem zagledala, da se tudi vojaki približujejo gozdu. Takrat sem napela vse svoje moči, da sem stekla in za sabo vlekla sestro do gozda. Prišli sva pred vojaki, ki sem jih videla za nama, ampak tam so bili tudi že eni trije. Takoj sem se podala v boj z njimi in jih tudi premagala s pestmi, ampak ker sem za sabo imela sestro, so do nje prišli tisti vojaki, ki so šli h gozdu istočasno z nama. Ujeli so sestro.. jaz sem jo poskušala vleči za sabo in se istočasno otepati vojakov, vendar jih je prihajalo vedno več in jim nisem mogla biti več kos. S sestro so naju dokončno ujeli, ko sva bili že v gozdu (v prvih 100 m).... Zopet sem se znašla v kuhinji, kjer so bili mama, sestra in brat. Mama mi je rekla, da ne smemo iz hiše, ker smo v vojni in nas lahko ustrelijo. Meni so se podrli vsi upi, najbolj me je bolelo, da ne bom mogla iti ven iz Slovenije... ampak kmalu sem se počasi spet začela umsko prpravljati na boj, da pridem iz te hiše in potem naprej.... Nah, potem me je pa babica zbudila, ko mi je prnesla pismo - če ne druzga se je vsaj mora končala..... Uhhh... cel roman sem napisala

feniks

mama