klarus

zdej se še naučiš sam pritisnit na tolehttp://www.lunin.net/forum/style_images/ln/p_quote.gif in se naučiš citirat druge

se morem kr pohvalit kak lep sadni kruh mi je prišel zdej se more še sam ohladit, pa da ga zvrnem ven in vidim kak je

Mercury Libra 26° 48' house 11 Uranus Libra 29° 13' house 11 Mars Scorpio 7° 27' house 11 al pa stelij v sco Mars Scorpio 7° 27' house 11 Venus Scorpio 15° 56' house 12 Sun Scorpio 15° 30' house 12 al je že to preveč razmaka

neki takega izgleda sadni kruh(ržena moka) v surovi obliki

se pravi, če maš stelij v 11. hiši ( trije planeti) se to tud lahka opušteva

ma js sem kuhar..sam sem imela v šoli dve učitlci, pri aktrih sem ponavadi vedno samo ta težke jedi pripravljala(sladice, glavne) plus sta me vedno neki 'matrale' kak bi kaj delala po svoje...vedno sem bla na tapeti....očitno se je obrestovalo...seveda je pa tu še veselje

naša muca je legenda

na osnovi česa, pa se to vidi

kaj

mene tud ne ..sam na razstavo bi te pa vseen peljala

ni slaba ideja..mysti jo boma peljale na razstavo...pol boma pa kasirale..kdo da največ

neki o poli klobasi

ej bom fotra vprašala..on je na tem področju car

v prihodnjem letu, bo bol malo grenkih trenutkov

muca pazi, da še ker tebe ne popoka

ksenia http://www.kiira-korpi.net/modules/wordpress/attach/birthday-cake6.jpg

pa pitje imunala oz kak pripravek iz ameriškega slamnika... sice bi bilo bol idealna tinktura konjske grive...sam dvomim, da to sploh ker ma

aja

se bi zlagala, kako je razmerje med sladkorjem in mandelji.....ga je pa simpl nardit mandelje skuhaš in olupiš....pustiš, da se posušijo, jih zmleješ in daš v multipraktik...dodaš sladkor v prahu in par žlic vode..to vse skupaj zmiksaš v tako testo....fajn je če ma esenco grenkih mandeljev in daš kako kapljico zraven za raomo....to je surovi marcipan potem pa vse to daš v posodo in na ognej.....stalnmo mešaš in ko masa začne odstopat od dna je marcipan gotov.... recept sem pa najdla v eni staaari fotrovi knjigi če se ne motim je razmerje 1:1 nekateri dodajo še beljak in opurabljajo rožno vodo..no js sem brez

mogoč pa sem js sem že tudi mela take napade(v srednji šoli) ko sem se spravila nardit hišico iz medenjakov, taka janko in metka stajl..vlka je bla ene 40 cm zraven sem pa še uspela nardit ene 5-6 vrst keksov in marcipanove(domač marcipan) čokoladne kroglce še danes, ko mam kak zelo slab dan, se spokam in grem pečt kekse delo me pomirja, jem jih pa ne..tak da pridejo drugi na svoj račun potretna potica.....že samo ime ti pravi, da je to zelo bogata potica...to je skor kot gibanica, s tem da je ppotica.. nardiš si 3-4 nadeve(jajčni, orehov, makov skutin..po želji) spečeš dva biskvita en temen en svetel...zamesiš kvašeno testo za potico in se spokaš packat... testo razvalaš in z njim oblečeš(notranjost seveda) dokaj globokega pekača....in potem pač poljubno notr mažeš nadeve..orehov+skuta vmes biskvit, ki ga namočiš z kavo, rumumo, sokom...potem mak+skuta, spet biskvir in še preostanek nadevov....nakoncu pa vse lepo zapreš z testom, kiti visi dol od pekača..tak da je celotna fila ovita iz vseh strani..pustiš počivat vsaj pol ure in pečeš kako uro in pol

men je ful pomagala vaja dihajnje jajčnikov..je lepo opisama v knjigi od mantaka: nega ženske spolne enrgije

js sem anredla makovo, orehovo in potratno potico, v soboto bo na soporedu sadni kruh(sadje se že cel teden namaka na rumu) neki še tuhtam o cookijih, bazelskem kruhu in medenjakih

Neznan oboževalec Kristusa", ki je govoril o poganskih Slovanih: "... Oni prav tako naslavljajo molitve ognju, ki ga kličejo Svarogič. Svarog (nebo) je vendarle oče vseh bogov. Sklicujoč se na staro slovansko mitologijo, je Svarog, ki je vladal nad celotnem univerzumom, prenesel svojo kreativno suvereno moč na svoje otroke. V mnogih slovanski deželah ljudje na podeželju še danes ohranjajo mistično spoštovanje do ognja, ki je imel vedno značaj svetosti. Starejši prepovedujejo mlajšim preklinjati ali kričati v trenutku, ko se v hiši prižiga ogenj. Legende in ljudske zgodbe še vedno ohranjajo poetične sledi prastarih mitov, ko govorijo o "Ognjeni kači", krilati pošasti, ki je bruhala plamene iz ust. Ruski učenjak Afanasijev govori o Svarogovem drugem sinu, Dažbogu: "Svarog, poosebljeno nebo, včasih obvetljeno s sončnimi žarki, včasih pokrito z oblaki in bleščečo od strele, se je smatralo kot oče sonca in ognja." V sencah oblakov je on zanetil strelin plamen in tako je postaj stvaritelj nebeškega ognja. Zemeljski ogenj je bil nebeški dar zemlji. Zato Slovani slavijo ogenj kot Svarogovega sina. Ko je poslal ogenj v obliki strele na zemlje je razprl oblake in povzrčil, da se je prikazalo sonce, ali v slovanskem metaforičnem jeziku, prižgal je bakljo sonca, ki ga je iztrgal demonom in sencam. Ta poetični jezik se je uporabilo tudi, ko se je jutranjo sonce prikazalo iz pajčolana noči. Z vzhodom in ponovnim zanetenjem ognja se je povezovala ideja ponovnega rojstva. svarog je tako dal ponovno življenje soncu in rojstvo Dažbogu. Sklicujoč se na Slovenski mitologijo je sonce živelo na vzhodu, k deželi večnega poletja in obilja. Tam je imel zlato palačo, od koder se je pojavil vsako jutro v svojem svetlem vozu, ki so ga vsekli beli konji, ki so bruhali ogenj, da bi obšli nebeški svod. V popularni poljski zgodbi je sonce vozilo svoj dvokolesni diamantni voz, vpreženem z dvanajstimi belimi konji z zlatimi grivami. V drugi legendi je sonce živelo na vzhodu, na svojo pot je šel vozom, ki so ga vlekli trije koje, srebrni, zlati in diamantni. V srbski verziji je sonce bil mlad in lep kralj. Živel je v kraljestvu stetlobe, na prestolu polnem zlata in škrlatine. Ob njegovi strani sta bili dve lepi devici, Jutranja in Večerna zarja, sedem sodnikov (planeti) in sedem selov, ki so leteli po vesolju v obliki "repatih zvezd" (kometi). Prisoten je bil tudi njego plešast stric, Mesec. V ruski mitologoji je sonce imelo dvanajst kraljestev, to je dvanajst mesecev ali znakov zodijaka. Živel je na solarnem disku in njegovimi otroki, med zvezdami, služile so jim "sončeve hčeri", ki so jih kopale, skrbele za njih in jim pele. Dnevno potovanje sonca čez nebesni svod je bilo prikazano kot spremembo njegove starosti, rodil se je zjutraj, prikazal se je kot lep otrok, dosegel zrelost opoldne in umrl zvečer kot starec. Letno gibanje sonca razlagajo na analogijski način. Nekateri slovanski miti in legende dajejo antromorfično (počlovečeno) razlago odnosa med Soncem in Mesecem. Čeprav naj bi Mesec bil moškega spola, se v mnogih legendah Mesec prikazuje kot mlada lepotica, s katero se Sonce poroči na začetku poletja, jo zapusti pozimi in se vrne pomladi. Nebeški par, Sonce in Mesec sta imela veliko otrok, to je zvezd. In ko sta bila zelo slabe volje ali sta prišla v spor, je prišlo do potresov. V drugih mitih je vloga zamenjana, Mesec je mož in Sonce je žena. Ukrajinska pesem govori o nebesnem svodu, ki je palača, katere gospod je bleščeč Mesec s svojo ženo soncem in otroci, zvezdami. Celo dandanes je v nekaterih uroki najti klice k "lepem mladem Mesecu" in jo prosijo naj ozdravi bolezen, v nekaterih ukrajinskih pesmih najdemo, kako heroj v pesmi: "Malo sonce, Bog, pomagaj mi". Bog - sin Dažbog, veliko božanstvo dneva, luč dneva, osvajalec senc, mraza in nesreče je postal sinonim sreče. Človekova usoda je bila odvisno od njega. On je kaznoval zlobne in nagradil krepkostne. Slovani v Galiciji še vedno govorijo, ko želijo komu bolezen: "Naj te sonce ugnobi". Hrvati rečejo: "Naj me sonce maščuje". Prej smo govorili o legendi v kateri smo omenjali dve sončni hčeri, Zarji, ki sta bili ob strani očetu, Soncu. Tudi zarji so smatrali kot božanstvi. Jutranja Zarja je odprla nebeški vrata, ko se je oče Sonce odpravljal na svojo vsakodnevno potovanje preko neba. Večerna Zarje je zaprla nebeški vrata, ko je Sonce končal svojo pot. Mit o ponavljanju govori o posebnih nalogah Zarje: "Tam na nebu so tri male sestre, Jutranje, Večerna in Polnočna. Njihova naloga je čuvati psa, ki je privezan z železno verigo k ogrodju Malega medveda (Mali voz). Ko se bo veriga pretrgala, bo to konec sveta. Tri male Zarje so zato zaščitnice celotnega vesolja. V nekaterih mitih dve sestri Zarje spremljata dve zvezdi, zvezda Danica in Večerna zvezda. Zvezdi delita delo z zarjami, saj usmerjata Sončeve bele konje. Zvezda Danica zamenja Sonce, ki je žena Meseca (moški). Kot govori srbska pesem, Mesec stopi do Danice: "Kje si bila Danica, kje si izgubila dneve, tri svetle dneve?" V starem ruskem uroku se Danice pojavlja kot božanstvo, skoraj enako največjemu božanstvu: "zjutraj vstanimo in molimo Bogu in Danici". V drugem uroki je naslovljena večerna zvezda: "Večerna zvezda, mati moja, tebi se pritožim, zaradi dvanastih hčera, dvanajstih zlobnih deklic (bolezni). Poganski Slovani so verjeli v boga ali bogove vetrov. Sledove teh verovanj zasledimo v starih urokih: "Na morju, oceanu, na otoku Bujan, živijo trije bratje, vetrovi: Severni veter, Vzhodni veter, Zahodni veter. "Pihajte, pihajte vetrovi, neznansko žalost (tej in tej delici), da ne bo mogla živeti niti enega dneva, da ne bi pomislila name" Zahodni veter, nežen in božajoč so imenovali Dagoda. V nekaterih legendah je bilo sedem vetrov. Nekaterima slovanska plemena so častila boga vetrov, Striboga. Govorili so tudi o bugu vetrov Varpulu, ki jr spremljal boga Peruna in povzročih hrup pri viharju. Erisvorš je bil bog svetega viharja. No, ta zadnja imena spominjajo na besede germanskega ali litvanskega izvora. ******************* Mati-syra-zemlja Poganski slovani so častili zemljo kot posebno božanstvo, a je v njenem čaščenju in kultu samem le malo znanega. Med številnimi slovanskimi narodi lahko sicer zasledimo različne navade, ki bi se lahko nanašale na ta kult, vseeno pa ostajajo glede Matere-zemlje neodprta vprašanja. Rusi so tako poznali božanstvo Mati syra zemlja (personificirana vlažna zemlja). Mitološki in ritualni spomini matere syre zemlje so zaznavni predvsem v različnih običajih in obnašanju slovanskih kmetov. Čaščenje zemlje V nekaterih pokrajinah se je v mesecu avgustu odvijal poseben ritual. Ljudje so se ob svitu zbrali na poljih in s seboj prinesli lonce napoljnjene s konopljinim oljem. Nato so se obrnili proti vzhodu in govorili: "Mati syra zemlja, obvladaj vse umazano in nečisto biti, da nas ne more uročiti ter ne škodovati." Med to molitvijo so polivali olje po tleh. Za tem so se obrnili proti zahodu in dejali: "Mati syra zemlja pogoltni nečiste moči v tvoj vreli pekel, v tvoje žareče ognje." Ko so se obrnili še proti jugu so spregovorili: "Mati syra zemlja pomiri južne vetrove in slabo vreme. Umiri peščene sipine in zračne vrtince." Končno so se obrnili še proti severu: "Mati syra zemlja pomiri severne vetrove in oblake, obvladaj snežne viharje in mraz." Pri vsaki teh molitev so polivali olje, na koncu, ko je naposled lonec bil prazen, so le-tega vrgli ob tla. Zemlja je predstavljala človeku razvitejše bitje, čustveno in pravično. Kdor je razumel njen skrivostni jezik, temu je lahko napovedala prihodnost. V nekaterih delih rusije je verovanje šlo tako daleč, da so ljudje s palico ali kar z roko skopali luknje v zemljo, nato pa sklonili glavo nad njo, ter tako poslušali zemljine besede. Ako je nekdo v takem primeru zaslišal zvok podoben tistemu, ki so ga delale dobro obložene sani, drseče po snegu, je to zanj pomenilo, da bo njegova letina dobra. Nasprotno je pomenil zvok, kateri je spominjal na prazne sani, slabo letino. Zemlja je bila pravična in prevarati jo je bilo prepovedano. Tako so skozi stoletja nekateri slovanski narodi reševali zemljiške spore, sklicujoč se na zemljo kot pričo. Če je nekdo zaprisegel tako, da si je na glavo poveznil grudo zemlje, je bilo tako početje spoznano kot obvezujoče in neizpodbitno. Sledovi starega čaščenja zemlje so vidni še v rituali, ki se je na območju Rusije vršil v noči pred prvo svetovno vojno in katerega so sodelujoči opravljali, da bi njihove vasi branili pred epidemijami, kugo ali kolero. Ob polnoči so starejše ženske obhodile vas in skrivaj zbrale še druge žene, ne, da bi moški o tem kaj vedeli. Nato so izmed prisotnih izbrale devet devic in tri vdove, ki so zapustile vas in si slekle obleke. Device so spustile svoje lase, vdove pa pokrile svoje glave z belimi šali. Eno od vdov so druge zavezale za plug, katerega je poganjala druga vdova. Vseh devet devic je istočasno zgrabile za koso, med tem ko so ostale ženske pograbile različne predmete tudi take straha vzbujajoče, kot so lobanje živali. Tako sestavljena procesija se je za tem pomikala po vasi, spremljalo pa jo je tuljenje in vreščanje. Ob tem so delale brazdo, ki bi naj dopuščala duhovom zemlje priti na dan in uničiti kali zla. Če je imel kak moški to nesrečo, da je procesijo srečal, so ga žene brez usmiljenja podrle na tla in razkosale. *************** Rojstvo bogov Belibog in Črnibog. Slovanska mitologija temelji na primitivnem dualizmu, ta izvira iz nasprotja med svetlobo, ki je ustvarijalna sila, in temo, ki je uničevalna sila. Ta nasprotujoča si prvina daje rojstvo dveh božanskih likov, ki jih najdemo med ljudmi zahodne veje slovanskega sveta: Belibog in Črnibog. Zgradba njunih imen razkriva njuno osebnost. Belibog je bog svetlobe in dneva, Črnibog pa bog senc in moči: bog dobrega in bog zla. Boga sta si nasprotujoča. Volkhvy, pol svečenik pol čarovnik, poganski Slovan bi rekel v skladu z zapisanim pričevanjem: "Obstajata dva bogova, en zgoraj in en spodaj". Ukrajinci še vedno pravijo: "Črni bog te lahko uniči". V Belorusiji verjamejo v obstoj Byeluna. V ljudskih legendah se to božanstvo prikazuje, kot stari mož z belo brado in belo obleko. Pojavlja je samo podnevi. Njegova dejanja so vedno dobronamerna: rešuje pred krivico ljudi, ki so izgubili svojo pot in pomaga nesrečnim kmetom z njihovim delom na polju. Preprosto nasprotje med Belibogom in Črnibogom je nezadosteno za razlago velike raznovrsnosti naravnih fenomenov, zato ostale vizije začne oblikovati v nasprotju z osnovnim črno-belim pojmovanjem primitivne mitologije. ********** Jarilo Samo ime - v prepisih ga najdemo tudi pod imenom Erilo, bi lahko izviralo iz grške mitologije in sicer kot nadomestek boga Erosa. V primeru, da bi takšna obrazložitev bila sprejemljiva ali preprečljiva, bi to izredno poenostavilo mitološko raziskovanje, saj je Jarilo predstavljal boga telesne ljubezni. Vseeno najverjetneje ime izhaja iz pridevnika jarj, kar pomeni strasten, nekontroliran, goreč. Na drugi strani pa je beseda jarovoj uporabljana, ko se govori o žetvi žitaric spomladi, kot nasprotje besedi ozimoi, ki predstavlja tisto, kar je posejano jeseni. Tako v imenu Jarilo lahko povežemo idejo o pomladnem prebujanju in regeneraciji ter seksualno strastjo. Kult Jarila je bil daleč razširjen in globoko ukoreninjen pri nekaterih Slovanih, tako, da je celo v 18. stoletju pravoslavni patriarh Voronezh moral določiti stroga merila in sankcije zoper tiste pripadnike škofije, ki so še vedno podlegali temu verovanju. Šlo je za čaščenje malika Jarila, kateremu v čast so priredili slavje in posebne, z vero povezane igre, ki so trajale več dni. Znane legende iz Belorusije, so nam ohranile nenavaden opis zunanjega videza boga Jarila. Bil je močan in vesele narave, jahal je belega konja in bil oblečen v bel plašč. Na glavi je nosil krono narejeno iz divljih rož. V levi roki je držal kopico pšeničnega klasja, ter bil bosih nog. Iz poganskih ritualov sta prešla dva elementa, ki se nanašata na Jarila in praznovanja v povezavi z njim, ter se uveljavila v času krščanstva, kot neke vrste festivala. V Belorusiji so se v 19. stoletju vaška dekleta zbirale in izbrale najlepšo v zboru, ki bi jo nato oblekli v bela oblačila, kakršna naj bi nosil Jarilo. Pokrito z rožami so dekle posadili na belega konja. Okrog prisotnih se je zbral khorovod (Slovanska različica grškega zbora). To je velik krog plesočih deklet okrašenih z rožami. Praznik se je odvijal na poljih, ki so bila tik pred setvijo, v prisotnosti starih mož in žena iz vasi. Ob tem je khorovod navadno pel pesmi, ki so opevale božji blagoslov. "Kamor stopi njegova noga, žito rase v gorah; kamor usmeri bežen pogled, zrnje dobro uspeva." Poleti so praznovali Jarilov pogrebni ritual. Ta je bil zelo razširjen med vzhodnimi in tudi Slovani v zahodnih krajih, ter je skozi stoletja kljuboval napadom krščanskih pridigarjev - predvsem v Rusiji. Med prazniki so se moški, ženske in dekleta zbrali na skupnih veselicah, kjer se je jedlo, pilo in plesalo. Ob sončnem zatonu so na kraj praznovanja prinesli slamnato podobo mrtvega boga. Ženske omamljene s pijačo in plesom so se približale maliku ter ihtele: "Mrtev je, mrtev je." Nato so prihiteli možje, prijeli podobo, jo začeli tresti in ob tem jokali: "Res je, žene niso lagale. Dobro ga poznajo in vedo, da je slajši od meda." Tarnanje ter molitve so se nadaljevale, nato pa je malik v spremstvu žena bil odnešen na mesto, kjer so ga pokopali. Po tem sprevodu, pa se je zopet začelo rajanje s pijačo, hrano in plesi. ****** Kupala Kakor Jarilo je tudi Kupala božanstvo radosti. Samo ime izhaja iz glagola kupati, kar pomeni se kopati. To nam razlaga tudi dejstvo, da so se med praznovanjem Kupale, kar je bilo v juniju, ljudje kopali v rekah in se umivali z "Kupalovo roso" - rosa zbrana v prazničnih nočeh. Tudi oboževanje in verovanje v čudežno moč vode, je eden od elementov, ki sestavljajo kult o Kupali. To verovanje je bilo splošno zelo razširjeno med poganskimi slovani. Narodne pripovedke govorijo o "mrtvi vodi" in "živi vodi", ki imata čarobno moč. Če je bil ubit kak legendarni junak in je bilo njegovo telo razkosano na dele z mečem sovraga, ga je vila rešila tako, da ga je poškropila z "mrtvo vodo", katera je učinkovala tako, da so se razkosani delci zopet sestavili in tvorili enotno telo. Ko pa je njegovo podobo poškropila še z "živo vodo" je bil junak oživljen. Stari Slovani so častili svete pomladi, s katerimi povezujemo najdišča prostorov in oltarjev za žrtvovanje. V nekaterih državah so vse do konca 19. stoletja ohranili nenavaden običaj; "prositi vodo odpustitve". Ko so hoteli ozdraviti bolano osebo, je ta začela prositi vodo odpustitve tako, da ja v vodo vrgla kos kruha, jo pozdravila in trikrat ponovila starodavno zaobljubo: "Prihajam k tebi, mala voda-mati, s sklonjeno glavo in skesan. Oprosti mi, odpusti mi - in tudi vi, predniki, dedje vode." Omenimo še, da so velike reke, ki so namakale slovansko zemljo - Donava, Dnjeper, Don, Volga - bile čaščene, poosebljane, skoraj oboževane v ruskih epskih pesnitvah iz vidika legendarnih junakov, pol bogov, pol ljudi. Čaščenje vode je bilo tesno povezano s kultom Kupale: kopanje, umivanje, metanje rožnatih venčkov v vodo, je sestavljalo pomemben del rituala. Nič manj pomembno pa ni bilo čaščenje ognja. Sveti ogenj in sveta moč Kupale sta vsebovala očiščevalne elemente. Častilci vile, so se zbrali v khorovode okoli takih ognjev in jih preskakovali. Po uradnem koncu poganstva, še vedno najdemo slamnato podobo Kupale, oblečeno v žensko obleko, okrašeno s trakovi in ženskimi ovratnicami - ogrlicami. Včasih je slamnat malik dobil lesene roke iz katerih so viseli venci iz cvetja in okraski za ženske. Ob sončnem zahodu so podobo odnesli v procesiji do reke, kjer so jo potopili, ali drugje zažgali na svetem ognju. Med poganskimi Srbi, pa se je ohranilo, da so malika skopali namesto potopili. Dodaten element v kultu Kupale je bilo čaščenje dreves, zelišč in rož. Med praznovanjem so malika postavili pod drevo, ki je bilo posekano in pritrjeno na tem mestu. Med baltiškimi Slovani je za sveto drevo veljala breza. Ženske vprežene za voz so v obhodu odšle v gozd, kjer so si izbrale brezo, ki je bila slovesno prinešena na kraj praznovanja. Drevesu so nato odžagale vse veje razen tistih v samem vrhu, tako, da so izgledale kot nekakšna krona iz zelenja. Enako slovesno so drevo pritrdili v tla in nanj obesili venčke iz rož. Vse to so opravile ženske same, moški se svetega drevesa niso smeli dotakniti. Pred tem ritualom so bila opravljena darovanja svetemu drevesu. Pri katerih so navadno darovali peteline. Še bolj slikovita in skrivnostna stran kulta Kupale, pa je nedvoumno iskanje svetih in čarobnih zelišč in rož. (Kolektiv SVAROG)

veš kaj je zanimivo da ko smo pri barkleyu šli na obisk h slovanskim bogovom......da je bila prva stvar ki sem jo vidla, glih lipa..po kateri sem splezala gor..potem pa me je vsrkala in sem prišla do bogov