ŽIVLJENJE Čas je del našega zavedanja. Z njim z ramo ob rami počenjamo vse mogoče. Že od samega začetka smo del njega. Včasih nam predstavlja trenutek, včasih večnost. In vendar je čas snovno del našega življenja in kot tak tudi del nas samih. Vemo, da je prihodnost nepredvidljiva in da na preteklost nimamo več vpliva. Hitro se učimo stavkov, ki nas povezujejo s časom in vendar se do dojemanja sedanjosti obnašamo vse preveč ohlapno. Pri tem je tolerantnost do nas samih, skozi zavedanje našega obstoja in našega poslanstva od trenutka spočetja, rojstva in vse do smrti, božanska. Ob rojstvu nas je življenje opremilo z možnostjo prvega vdiha in ob smrti z resnico zadnjega izdiha. Pravimo, da živo bitje živi, ko se v bitju pretaka kri in bije srce.Zavedanje življenja v času samega »živi«, pa je povsem nekaj drugega. Tudi snovni in drugi organi potrebujejo čas, da opravijo svoje poslanstvo. Ustvari se nekakšno partnerstvo vidnega telesa in nam nevidnega duha. Smo »tukaj in sedaj« in čas je vedno z nami in mi z njim, odgovornosti pa le ne prevzame namesto nas. Vedno več je stvari, ki nas skozi čas pritegnejo in postanejo del našega vrednostnega sistema. Lahko bi trdili, da se čas dogaja in ne teče, kot nam pripovedujejo. V vsakem trenutku smo se sposobni odločiti na nešteto različnih načinov in vendar izberemo le enega. Pozicija na kateri smo zares srečni, pripada samo nam in je samo naša. Lahko je namišljena ali pa resnična. Sreča je tudi, da živimo v času, ki je tukaj prav zato, da se deli z nami. Vse se dogaja nam v dobro in v naše učenje. Čas nima predstave kdo smo in vendar nam stoji ob strani skozi trenutke lastnih odločitev za vse, kar se dogaja v povezavi z nami. Urejamo si odnose, predstave in hotenja. Največkrat želimo biti v vrtincu sreče, pri tem pa spregledamo, da je sreča tega trenutka že v nas samih. In spregledamo tudi največkrat dejstvo, da smo tukaj zato, da bi bili kar se da v ravnovesju z vsem živim svetom, ki nas obdaja. Prav gotovo nam je nekdo vse to podaril zato, da bi se lažje dotaknil naše duše in nam zastavil neomejene možnosti za našo osebnostno rast. Vse to in še veliko več nam je položeno v naše bistvo v upanju, da spregledamo z našimi lastnimi očmi, kadarkoli si ta dar zahočemo. Nismo tukaj zato, da bi sami sebe žalostili in spravljali v obup.Vse to kar čutimo in doživljamo skozi našo dušo in telo, je del naše odgovornosti. Sami se svobodno odločamo, kam in s kom potujemo in na kakšen način sodimo sebi in drugim. Če se zares zavedamo samega sebe, potem cenimo vse, kar je na tem našem planetu spoštovanja vredno. Življenje postane v tem primeru del minljive in trajne odgovornosti do samega sebe in do ostalega sveta kot celote v času, ki ga živimo. In vendar, ko vse mine, čas naznani nov začetek: » Življenje ! «
