Glasovi kričanja preteklega dejanja, privid osnutka tistega trenutka, moč trpljenja, ni več hrepenenja, jabolko depresije, ki ne zgnije. Misel nesvobodna tava in ni rodna, prisluh domišljije v trebuhu zvije. Upanje zatrto, nikoli več odprto, tolažba zginjajoča je že otročja. Zvezde v temni noči, podgana za vrat ji skoči, ne prinese olajšanja, teh noči krajšanja.