Čas je že da počistimo s tem zapletanjem v "preroštvo". Prav imaš kabalist v svoji sumnjičavosti, nezaupljivosti, strahu. Potrebna je, da človek ne skrene iz poti, ki jo je izbral in jo gradi. Zavzetost je vredna vse pohvale. Pomeni sicer, da takšna pot ne nudi dobrega oprijema, če je potrebna nenehna borba, da se ta vzdržuje..., da je znotraj polja tvoje kontrole. Saj si vendarle vložil toliko let v proučevanje. In Vsi modri pred teboj. Druga možnost je lahko: sprejeti svojo nepopolno izraženost vseh zamisljivih (Božjih) lastnosti, sposobnosti in se predati izpolnjevanju volje, ki je navidezno izven nas, a je popolnejša in pravilnejše vodi v optimizirano evolucijo samostojnega življenja. Torej izbrati, verjeti in izpolnjevati, ter šele potem uporabiti (res dragoceno) orodje razuma za opazovanje rezultatov in ne za določanje. A kako jo prepoznati, ji zaupati, da je res božja, da je dobra tudi za nas? Kako prepoznati kateri vir vsebuje pravo besedo od samega stvarnika. Kako jo ločiti od človeške besede, ki hočeš nočeš vedno vsebuje manipulacijo osebnega, nepopolnega, ločenega? Skušam predstaviti, da se beseda po Lorberju ne da enačiti s kakršnokoli "osebno" analizo preteklih podatkov, filozofskim razglabljanjem i.p.. Ta sploh ne razmišlja o nečem, temveč podaja iz neposrednega vira vsevednosti besede v obliki najbolj ustrezni sposobnosti dojemanja trenutnega sogovornika (nikoli ne razlaga bralcu, ampak podaja kot zapis neke pretekle komunikacije z dejanskim človekom) Pri Lorberjevih tekstih nimamo opravka z Lorberjem. Lorber torej ni prerok, ki bi (sam) nekaj napovedoval, opozarjal, temveč človek, ki je bil sposoben toliko umakniti svoj ego, da ga je Jezus (ob predanem dovoljenju) lahko uporabil kot orodje, za zapis Besede v materijo. Sam pove, da bo vsaka generacija ljudi v vsakem koncu sveta preko posebej čistih posrednikov vedno imela na voljo besedo katere dejavno uresničevanje vodi pred Božje obličje. Najpomembneje pri teh zapisih je, da ne smejo vplivati na svobodno voljo in ne morejo določno fiksirati resnice v materijo, ker ta jo v polnosti ne more nositi. Če ni polna pa ni resnica. Ne pozabimo, da t.i. materialna stvarnost obstaja v odnosu posameznih elementov (je relativna). In ker je vsakega človeka izkustvena zavest sestavljena iz malo drugačnih elementov, nikoli ne morejo vsi dojeti iste besede na popoln način, vse dokler so nepopolni, dokler se sprašujejo. Zato tudi tekst po Lorberju ni sistem, ni pridiga, ni neizbežni zakon, diktat.. Človekova orodja zaznavanja (um) nagovarja samo na površini in to v neizmerni količini različnih primerov skozi različne ljudi, kjer se prej ali slej vsakdo poistoveti z eno od oblik vprašanja in dobi odgovor, ki deluje na celega človeka. Pod površino pa najinteligentneje krepi v bralcu dodatna sredstva zavedanja, doživljanja resnice, ravno skozi izkušnje in predvsem samostojne reakcije drugih ljudi s katerimi je kot Jezus na zemlji nekoč govoril. Razvija empatijo, ki je ključ do superprevodnosti. Ker je materija kondenzirana božja misel, ki mora biti resnična, je vsak proces ki se zgodi z zavestjo v njej, toliko resničen. To resničnost ljudje še kako dobro upoštevamo ( kot še preveč sveto in edino). Zato je polna dejavna izkušnja vse dokler nismo osvobojeni omejitev telesa zelo pomembna, kar Jezus nenehno poudarja. Dejavno uresničevati, preizkušati ideale kot jih razumemo. Tudi če napačno, pomembno da po najboljših predstavah pravilnega. Kar pa se še nadalje tiče površnega podcenjevanja tekstov izpod Lorberjevega peresa; Sam z osebno garancijo vsega kar imam jamčim vsakomur, ki se je pripravljen z vklopljeno sposobnostjo razumevanja, prebiti skozi vsebino vsaj nekaj njegovih knjig, da bo deležen informacij, ki jim ni para v tekstih pred njim in ki jih lahko še dolgo le odkrivamo kako resnične so, pa čeprav marsikdaj spominjajo na najbolj domišljijsko znanstveno fantastiko. Naravoslovje, pravo, etika in druge vede lahko najdejo neverjetne vzpodbude. Npr. opis daljšega premagovanja razdalj pri toku energije skozi žile kovinskih kristalov v zemljini skorji v knjigi "Zemlja in luna", natančno opiše princip izmeničnega toka nekaj deset let preden ga je na plano prinesel Nikola Tesla (ki je tudi začasno živel v Mariboru..) in omogočil razvoj sodobne tehnične civilizacije... Vsakdo bo našel odgovore na vprašanja, z katere ni vedel da jih bo možno vprašati. In hkrati je prav da ti teksti ostajajo skromno prisotni, neokrnjeni. Dokler vsakdo lahko dvomi vanje in jih sam sprejema v njemu ustrezni meri, izpolnjujejo zakon, ki je na nas da ga prepoznamo.