taki pa levi nismo Želvaki Pončo, Jožko in Vinko se odločijo za piknik in Jožko napolni košaro s piškoti, pijačo in sendviči. Ker je park 20 kilometrov stran, hodijo do njega kar deset dni in ko končno prispejo na cilj, so že popolnoma izmučeni in lačni. Jožko začne prazniti košaro, in ko potegne ven steklenico, ugotovi, da je pozabil odpirač. Z Vinkom začneta preprićevati Ponča, naj gre ponj nazaj domov. Pončo ugovarja, ker se boji, da bosta medtem vse pojedla, po dveh urah prepričevanja pa končno popusti in se počasi odpravi proti domu. Mine 20 dni, a Ponča še vedno ni. Ko mine še en dan, se Jožko in Vinko vsa sestradana začneta spraševati, kod hodi, a obljuba je obljuba in hrane se ne dotakneta. Minejo še trije dnevi in Vinko zatarna: "Moram jesti!" "Ne, obljuba je obljuba," obotavljivo reče Jožko, ko pa mine še pet dni, ne zdržita več. Ko odpreta usta, da bosta ugriznila v hrano, skoči izza skale Pončo in reče: "Evo, glih zarad tega ne grem!"