Pred zrcalom zjutraj stojim zamišljena vsa, gledam svojo podobo se vprašanje zastavlja, kaj in koliko je sploh vredno življenje, kam znova in znova potujem skozi trpljenje? Jokam zdaj kot pesem moja piše solza na obrazu melodijo žalostno riše, kaplje deževne po oknu polzijo, bolečino mojo počasi hladijo. Ljubim, dajem , odpuščam, z nasmehom v nov dan vstajam, srečo in radost z vami delim, rečem vam : Rada vsa imam. Ljubim, dajem , odpuščam, vem, da kar sejem tudi žanjem, vsak dan kot zadnji živim, se znova in znova objema sonca veselim. Glas skrivnostni v moji duši vrača spet in spet nlepe spomine, gora ledena počasi se ruši, a bolečina še vedno ne mine. Izgubljena bitka mene znova prizadene, globoke je rane v srcu pustila, mojega srca okove ne odklene, vero v nov čas je razbila.