Izogibam se, omami. Vsem vrstam strastem, rečem ne. Ker čutim iz razdalje, da nočem potoniti; v neslišnost tujega srca. Nočem iskati izhoda; ponovnega spreminjanja. Še malo; še malo, prenehalo bo deževati. Zanesljivo stopim dva koraka naprej, zato da ne izgubim občutka; kaj vse zamujam Kaj zamujam? Čarobne besede novega začetka. Obljube prelepe, ki vlažijo; osušene mesta. Hripave glasove, ki so pozabili vzdihovati. Sence za katere postaneš odgovoren. Kaj za hudiča zamujam? Igro toplega očesa; predigro razigranosti, občutek, ko ničesar ne občutiš; nedolžnost, ki hlapi iz vseh por odprtega telesa. Izzive do katerih mi ni. To zamujam. Lahko mi postane žal, novih imen. Lahko mi postane žal, ker sedim na svojem robu, lahko mi postane žal, ker ni novega začetka. Lahko mi celo postane žal, ker VEM, da ljudje se znamo približati eden drugemu, drugače. Zapleteno se je dotakniti mojega jedra. Mogoče se celo razširim, ker sledim. Govorim; pa se tudi tega ne spominjam več. Ne dam se; v roke vsakemu, ki zna napojiti, izpiti, radovedno zapolnjevati svoj čas. Ni potrebe. Pravemu človeku se sledi tudi z zavezanimi očmi. Če hočeš ubiti; ubij. Če mi pa želiš slediti; me ne sprašuj. By mo2dra