Audente

DANES malo pozno a od srca. Sporočilo za: Klarus MERLINA Zmedeni ste in neodločni, kajti nimate dovolj informacij. Raziskujte ali posvetujte se z strokovnjakom, preden sprejmete končno odločitev. Tipka NADANGEL MIHAEL Z vami sem, dajem vam pogum za življenske spremembe, ki vam bodo pomagale izvrševati vaše božansko življensko poslanstvo. Merlin 6 GRACE IN ANTONIJA Če hočete pomagati ozdraviti to situacijo, s sočutjem poslušajte stališče druge osebe.

VSAK DIH Ali veš kako globoko je zakoreninjen strah? Tisti boleč občutek, ko moram vedeti: Ali si res zožil moje življenje ? Povej mi, predno se zakopljem vase, Povej mi, predno se predam nečemu, kar je večje od mene, Povej mi, predno ljubezen steče skozi mene. Raztopi se v meni vdih in izdih, odplavam v sebe s sklepom, da središče mene je še vedno prostor : neskončno velik. Povej mi, predno vdihnem tiste posledice, ki bodo nahranile samo mojo domišljijo. Morda ne bom nikoli izvedela, sem poskusila narediti vse ne da bi zgolj preživela ampak Ljubila, življenje rdeče-modrih sanj. Z bosimi nogami; po dežju; želim božati tvoje misli. http://www.friendshipland.net/Images/Photography/Women/Rain_Dance__by_DexterousDamsel.jpg

Mijaw. Ne samo dolg, tudi leden je bil. Pester teden pred mano. Sami sestanki, sestanki, sestanki......

Lahko noč. Bil je krasen dan. Zdaj pod dolg tuš..........in potopit se v sanje

Želim vam eno krasno noč in sladke sanje. NAj vam angelčki pričarajo krasne sanje. Pokličite jih, vedno bodo z vami

Ksenia DESIREE Ne, okoliščine sedaj niso ugodne. Počakajte ali preverite druge možnosti ter prosite angele za pomoč, vodstvo in uteho. Jeti SONJA Prinašam vam sporočilo vaše ljubljene pokojne osebe: "Prežemata me sreča in mir in zelo te ljubim. Prosim, ne skrbi zame." Mystica OCEANA Ukrepajte. V tej situaciji ste v stiku z resnico, zaupati morate svojim občutkom v drobovju in se ljubeče postaviti zase.

Klarus BRIGITA Priporočam previdnost. Preden nadljujete, poglejte globje v situacijo. Tipka DESIREE Ne, okoliščine sedaj niso ugodne. Počakajte ali preverite druge možnosti ter prosite angele za pomoč, vodstvo in uteho. Merlin 6 AKAŠA Vi ste duhovni učitelj. Imate sposobnost, da drugim svetujete in jim pomagate prebuditi njihove duhovne darove ter prepoznati božansklo življensko poslanstvo.

ŠANTI Sem angel miru. Prinašam vam novo spokojnost in uglajeno pot naprej.

Mijawwwwwwwwwwww danes sem se navsezgodaj počutila krasno nebo je jasno sonček naznanja da bo glasno http://jewel.sk/obrazky/skola/jarka/6309718-2546042.jpg

Sva kdaj molče sedela drug ob dugem ? Zrla si v najine rjave oči, različnih odtenkov? Občutila, kako so najine misli izgubljene, obrabljene, iztrošene, utrujene. Si kdaj pomislil na to? Molče se hodiva skozi življenje. Vsak v svojem mestu. Ustavijo naju niti ne pogledi, ki ne ločujejo, ki uničujejo. Kaj sva si postala ? Vsak v sebi trpi zaradi izgube. Vsak v sebi pritiska pogled v tla. Besede so tiste, ki so ostale na površini. Beživa takrat, ko bi si morala: zaupati. Vse, kar je polno, izpraznilo je dno. Vrniti se nazaj. Kam? Ali ti še znaš hoditi po prstih? Za naju. Izogibam se vsemu, kar mi je čudno. Prikrivam, da hranim ptice. Stene so krvave. Ti pa še veš ne, od kje prihajam. Veš ne, kam odhajam. Tudi tega več ne veš, da ob tebi ne obstajam.

Gre levinja v brlog. Spat spanje pravičnega. Me čaka lep dan jutri. Moram se odpočit. In še nekdo me jeza. Grem raje na kaj drugega mislit. Prihaja moj čas. Čutim to. Dans sem že itak preveč naflanacla v moj blog. Če se komu da brat na stara leta še literat postanem AJA. Nočko in sladke sanje vsem

blondinkam je vse oproščeno

ha ha ha ha

no vidiš. Danes bi jaz morala biti jasnovidna. TAko me spet neki žre x:Ix

SRCE UJETO MED SENCE Pobegniva. Greš z menoj ? V najin skrivni kotiček:na klepet in se razodeniva. Tiste pikantne podrobnosti doživetij. Tam pod brezo na leseni klopi. Zapleši z menoj, tisti ples, ki te naredi tako preprosto zapeljivega. Ne izrekaj besed, ki umorijo šelestenje dveh teles že na začetku. Dovoli mi. Občudovanje, ki stopnjuje ga tista strast, ki naju bo vodila. Počasi, ampak tako s strahom do dotikov, ki jih občutim, kot hrepenenje. Izberiva si čas. Klepeti po najino, ko zprem oči in se prepustim tvojemu svetu. S teboj občutim branje kriminalk; o življenju in vse podobne neumnosti, ki me spomnijo, kaj vse je minljivo, kako nič ni večno in vse se spreminja. V tem svetu ne znam potegniti črte med osamljenostjo in samostjo. Preden ti odprem vrata mavričnega sveta ti zaupam: Bili so časi, ko mi je bila samost pomembna. Užitek je zbledel in nadomestila ga je osamljenost. Vodim te v svet, ki je tako ranljiv, kot jaz navzven nikoli ne bom. Prepuščam se ti. Nežno. Te štiri stene bodo zadušile krike, ki se odbijajo od sten. In zaprta polkna na oknih. Dovolj je bilo kričanja v noč, od osamljenosti. Dovolj izgovorov, da ni prave osebe, ki bi zamenjala dan za noč. Vse, kar sem želela je bilo, da končno tvoja podoba dobi ime. Tisto veličastno ime, ki si ga bom ponavljala v mislih in naglas. Nocoj, tišina ne bo dobila na svoji veljavi. Bogovi bodo dali svoj glas. Zame. Nekdo, je končno dobil dovoljenje, da glasuje. Za mojo srečo. Ker na trenutke se mi je zdelo, da sem zakockala, vse, kar se je dalo. V resnici pa, še nikoli nisem bila v igralnici. Komu se je treba zahvaliti, ker se me je polastil občutek : Neskončnosti? Zakaj je moja pot tako strma, da tudi najboljši ne pridejo, do vrha? Berem tvoje misli. Plazim se za ostanki tvojih oblačil. Puščaš jih povsod. V ozadju se sliši samo dihanje, ki se stopnjuje. Po ritmu glasbe, ki nama dodaja adrenalin. Želim dajati največ ter najboljše, kar premorem. Nocoj! Če me boš vprašala, kaj bo jutri, bom preslišala. Četudi bi vedela, bi molčala. Uničila bi vsako sleherno minuto, ko se pučutim tako, kot, da sem našla obljubljeno deželo. Ne izreci, če je to dežela, kjer stanujejo sanje. Premikava dimenzije osončja, ki še ni začelo živeti. Oplaziš me z roko, po telesu. Tvoje oči mi kažejo luč, na koncu tunela. Sledim ji. Kakor plašen tiger me pelješ skozi travnike, kjer ni zavetja. Poslušam bitje tvojega srca. Utripi so tako izenačeni. Bijejo boj, za hitrost. Izrečem : Bodi moja neumnost!. Prikimaš. V očeh gori plamen. Ki bo ugasnil, ko odidem. Vonj tvoje kože se izlije na moje telo. Poljub ne tvoja usta zaduši glas, ki vre iz tebe kakor vulkan. Nocoj, se ne sprašujem, če je meja tankega ledu pred menoj. Tiste stare drsalke sem pustila v omari. Čutim, kako se vsak del mene lomi na polovico. Tvoji dotiki talijo ledenike v meni. Kako si vedel, kje se moraš dotakniti moje duše, da se bo izpela? Ali čutiš drhtenje, ki ne pojenja? V sloju dišečih sveč in nežnih ritmov se pozibavava. Nekje, tako daleč od mestnega hrupa. Od tiste krute realnosti, se igram z mislijo, da ne pridem več nazaj. Sama. Čez železniške tire. V mislih si rišem pot. Ne želim je pozabiti. In rumene hiče. Na vasi. Ne. Ne pridem več nazaj, če ne morem objemati ljubezen, ki raste v nama. V tem ritmu, v katerem se ti predajam, me omamlja zven tvojega glasu in šepetanja, ko samo polziš po mojem telesu. Vsak poskus bega si zaustavil z svojo dlanjo. S svojo željo. Z drhtenjem. S pogledom. Zakaj sem tako hitro odšla? Kakorkoli si rekel, preden sem odšla..Kakorkoli in izrekel si moje ime! Dokončala sem stavek: » Kakorkoli se bom oblekla, kakorkoli me boš slekel.....Razgalil si moje srce, ki je bilo toplo oblečeno in pripravljeno na dolgo zimo, brez tega, da puščam obleke po stanovanju. Stanovanju nekoga, ki je slekel to ranjeno srce in vzbudil v njem občutke, ki vznemirjajo in dajejo življenju dober, strašno dober priokus erotike. Kakorkoli..Zaklical si moje ime.....Skozi ves ta hrup, h kateremu sem se vračala nazaj: Si gledal za menoj! Zvabil si me med tvoje zidove, katerim nisem želela pripadati. Zakaj se zdrznem, ko občutim tvoj pogled na sebi? Bližina neizpovedanih besed je postala tako prozorna. Prepozno je samo za stisk roke ter poljub. Šepetaš mi » Prosim, pojdi z menoj, da ti pokažem moje sanje, ki so mogočne.« Ohrani tisto ljubezen, ki jo nosiš samo zame. Pojdi z menoj. Dotaknem se tvoje roke in zrem v tvoje prečudovite rjave oči. Vsak del mene me boli, ko gledam lepoto tvojih solz, ki jih ne morem zaustaviti. Ali sem res živela za trenutek, ki nikoli ni prišel? Trpljenje je sopotnik, ki se je odločil, da nikoli ne bo odšel. Ne morem umiriti te podivjanosti v meni. Odhajaš od mene. Ta molk in tvoja neodločnost zavita v tezo »o ljubezni«; ustvarja prepad med nama. Objemam te na koncu, tako močno, da ne morem izpustiti iz sebe tisti stavek: Ta ljubezen me bo ubila. Postajam vse in nič. Ob tebi! Dan pred tem, ko sem pila zadnjo kavo. Darovala zadnji nasmeh, spila preveč Bandidosov. Sva vedela, da je to zadnjič? Obstala sem na križišču svojih sanj. Nisem znala slediti. Ne sebi in ne tebi. V tisti vasi bi lahko preštela vse ljudi. Jih ni bilo. Morbidnost se je naselila v mene. Nisem verjela v naključja. Odgovoril si mi: Naključja si ustvarjaš sama ! Poslušala sem pozabljeni čut. Zakaj nisem stekla za teboj? Nagonsko sem obrnila v smer, ki vodi domov. Izbrisal si sledove. Obšla me je tista velika misel, da sem samo slabič in grešnik, obenem. Kdor glasuje za ljubezen, jo najde. Za kaj točno sem jaz v življenju glasovala? Prebrala sem vsa navodila o ljubezni. Narobe. Zaklenila svoj svet ter s prekrižanimi nogami sedela, ob prvem svitu. Vzdihovala in zadrževala v sebi okužene sanje. Pozabila sem sanjati, o tisti srečki, ki vedno zadane, na tomboli. Namesto, da bi se vozila po glavni ulici, sem vedno našla stransko. Nadgradila svoja čustva ter bežala. Na tistem ledu pajčevine je srce. Razpokano ampak kljub vsemu si mi pokazal veliko filmsko platno, ki je dobilo vso mojo pozornost. Cel svet je oder. Živim in vendar ob tebi, umiram. Pomoč tvojega poljuba pride prepozno. Izgubila sem dušo, ki je zatavala, samo, da bi izkusila in obtičala, brez povratka v raj, od koder je prišla. Imela sem trenutek in imam sebe. O tvojih poljubih se ne piše. Tvoje strasti se ne dajo izbrisati. Zašepetal si besedo, o grehu.......neumnosti, ki žge. Do kosti. Še vedno nisva pozabila

film na TV

politika x:px

Upaj ...zaupaj..pol se zgodi

Nataša Barbara Gračner

ha ha ha. To sem jaz zadnjič naredila. Sem hotela en odgovor in dala povleč sodelavki. Me je skoraj kap tako pač je. HVALA za pohvale kako si pa ti kaj? In tvoja ljubezen?

ha ha ha Gazelca...... z rahlimi odstopanji. JA drugače sem pa srečna in zadovoljna. Mi je rekla zadnjič ena kolegica: ej ti pa si žurerka...ki zna biti resna in ima rada red in vse popedenanao pa še res je

teater

ILUZIJA

Ti : si vedel več kot bi kdorkoli smel. In mogel vedeti. O meni. Danes bi te povabila v prihodnost. Še vedno te vabim. Ne z dotiki besed. Z življenjem samim. Ne le s srcem. Tudi s premislekom. Ker spoštujem tvoje življenje in tebe v njem. Pogrešam TE. Ne želim prebuditi pozornosti, da jo vsrkavam skozi svoje vene. Toliko stvari me zanima. Ne samo telo. Mogoče pogrešam najine pogovore, vse sprehode ob obalah, ki jih ni bilo. Fantazijsko si ustvarjam kreaturo, da sredi največjega zanimanja gledam, kako s svojimi mamljivi ustnicami, polnimi medu, rišeš po stenah mojega srca. Prišepniti ti želim: če rastlinam ne daš piti, so popadljive. A onemim. Ker nočeš slišati. Strop, kakor sva se zagledala, je izgubil realne dimenzije. Mogoče je bila prisotna prav moja zmeda. Ne, tvoja je bila večja. Premikali so se predmeti po cesti, počasi, vendar dovolj blizu, da sta se roki dotaknili druga druge. Izreden občutek, čeprav je bila tvoja roka ledeno mrzla. In begajoče oči.Počutila sem se kot da vame bleščijo vse zvezde neba, jaz pa, kot da stojim pod monofrekventnimi lučmi, ki jih običajno uporabljajo za ulično razsvetljavo. Mistična sanjavost tvojega pogleda se mi pretaka po spominu. Želim nadomestiti ogledalo v svoj notranjost, kjer ujamem lastno mirovanje, brez da kdo pritisne gumb Pause. Ukoreninila sem tvojo podobo v moj spomin. Silovitost ali simbioza, kjer vladata neodločnost in nestabilnost. Začutila sem kapljice potu, ki so pritekle po hrbtu. Stalna transformacija besed in pogledov: je bila najina dinamika.Prepojena sem z tišino trenutkov tistega večera, vmesnih hitrih pogledov, stiska rok in vprašanja : kaj? Srkam kavo in znova slišim, ko mi šepetaš, da vse v tebi brenči, ko nežno rečeš: Sladka si....Orkester metuljev v meni sproži globok, v žamet ovit glas, zaradi katerega se meni in tebi šibijo kolena. Všeč nama je biladan, ko sva si privoščila teater brez orkestra. Mogoče se lotim, vsaj na videz, tiste neumnosti, ki jo danes odobravajo vsi. Samo moja domišljija ne dobi novih razsežnosti. Neusmiljeno razmišljam o prodiranju drugam, v tisti izvor končnega stavka. Želim sprejeti trditev: » Tako smo si različni kot tudi podobni.«. Zase sem mavrični človek. S tvoje poti sem odšla. Stran od globin se drsam po zaledenelih plitvinah. Sestavni del mojega iskanja si še vedno TI. Polovica mojega obstoja je tvoja prisotnost v meni. Zamižim.....in občutim. Tvoj vonj, tvoje besede, tvoj stisk, tvoj objem, tvoj strah, tvojo bolečino. Ki je ne skrivaš več. Peče te. Mažeš si jo s hladilnim mazilom. Se skrivaš za smehom, ki odzvanja. V prostoru in času. Tvoja razprta dlan drsi po gladini temnega morja. Diši vonj tvoje slane kože, žejne brisače utapljajo zlatorjavo polt in prežgane ustnice. Misli mi uhajajo. Sveže diši kot obujen spomin na sledove, ki so podobni pljuskajočim valovom nekih igrarij. Ogenj v meni ne ugasne. Odlijem stran samo tvojo besedo: KAJ. Nisem imuna, vsaj tisti del mene ne, da bi podlegla apatiji....podlegam pa neumnosti. In ti tudi. Vedno znova a vedno redkeje... Želim imeti polno torbo bonbonov, tistih : »lakše se diše«, plastenko vode, robčke in srečati tebe; kot nepričakovano ampak željno srečanje, ki se pač zgodi. Pogumni dobijo priložnosti. Meni pa se samo sveti pred očmi. Zapletam se v obstoječo realnost, stisne me za vrat, še predno se spogledava. Ljubezen samo še na mojem zelniku. Fantazija. Kaj še ostane? Greva na planet iluzije in bo čas mojo izpoved napisal na nebo. Danes priznam vse. Vidljivost se ne bo podrla. Megla se bo razkadila... ZGODBA bo ostala. Za vedno. Iluzija tudi. Emocionalna lirika, vredna napetosti. Ne vem, če si ti prvinski moški v mojem življenju in vsa negotovost, ki si jo takrat prinesel s seboj, mi je jemala pogum.Zdaj vem, zakaj podočnjaki. Veličastno se je kopati v tvojem srčnem utripu. Skregana zaradi mojega gašenja strasti. Jaz z glavo in telesom skušam najti stabilnost; s tisto mejo racionalnosti, kjer usahnem prestrašena sredi vse te burne strasti. Le kje si ti? Vem, da blizu, a te je strah. Zapisala sem te v svoji glavi; nekoč med jutrom in glasbo. Po mojih žilah še vedno teče vodo. Sem sploh lahko ob tebi občutila kaj drugega? Plavam v glasbi. Bolj mislim nate, bolj me trese. V pričakovanju pojma nimam česa. Pesmi me vrtijo okoli mezinca. Mravljično. Če bi imela čopič, bi narisala modre, neenakomerne krivulje. Čeprav te imenujem neznanec, imaš ime. Angelsko ime. Obsedel me je spomin na dotik....hladne roke, strastnega jezika, pohlepnih besed. Želje. Po še. Morala sem podoživeti detajle tvojega razmišljanja. Tokrat sem videla sebe v novi, intenzivnejši luči. Preveč sem se ukvarjala z idejo » Kaj se dogaja v tvoji glavi?« Premalo se ukvarjam s tem, kar se dogaja v moji. Znova sem doživela Časovni zamik. Napeta sem srkala vrstice tvojega razmišljanja. V meni si sprožil obrambni mehanizem. Takrat zlezem vase. Mogoče si najnevarnejša in obenem najbolj resnična zaljubljenost, kar sem jih kdaj občutila. Besede so bile cula, ki na koncu ni bila vredna niti počenega groša. Refleksi so me vodili v stisko, ki je napolnjevala prostor, kjer sem bila s hrbtom obrnjena proti ogledalu tistega majhnega lokala. Kaj vse je obviselo v zraku? Potenciram možnosti, ki jih za naju nikoli ni bilo. Lahko imenujem ves ta hrušč, ki razsaja danes v moji glavi: Slutnja. Zavestno se izogibam samokontrole, ki pade že, ko slišim najbolj preprosto pesem. Vzamem te kot blagoslov v mojem življenju, ne glede na ceno, ki jo plačijem. In vedno znova želim slišati Šostakovičevo Polko. Tako nežno je zvenela. Tam. Na gradu. Tvoja blokada me ne preplaši, kar pa ne pomeni, da zaradi tvoje odločitve trmoglavim, se potim, iščem rešitve. Nimam oprijemljivega razloga. Razorožim si mojo prenapeto glavo. Brez posluha poslušam, pošiljam varne poglede z oddaljene razdalje in si vzamem distanco, da se lahko zaletavam ob zid. Čutna je moja otožnost. V škafu tople vode, v katero sem usula pest morske soli, si namakam svoje srce. Upogljivo penasta sem. Zavozlala sem svoje roke z nogami, dihala na hrbtu, s škrgami. Mimogrede, razmišljam, če zamižim za tri sekunde, me ne skeli več. Čudno, ampak naravno! http://www.najblog.com/media/576/20070825-ubij.jpg

Gazelca...kako lepo , da si se oglasila NApiši kako jih uporabljaš?? Se ti zdi v redu to, da jih takole povlečem za vsakega, ki želi...ob zgodnjem jutru??