Ko začnemo sebe sprejemati, oz. se sprejememo takšnega kot smo: to pomeni, da sebe ljubimo tako, da lahko ljubim tebe, njega, njo....in celo veš, lahko odkrito govorim o svojih čustvih. Torej, delim resnico in samo resnico o sebi, to pomeni, da jo lahko tudi sprejemam. Ne manipuliram, ne zanikam in ne igram vloge žrtve....vendar, naj ne bi pričakoval nič v zameno. Vendar, a to že znam???? To se zgodi takrat, ko lahko sprejemam ljubezen, kogarkoli in jo tudi ne odklonim, če mi je ponujena... JA. Mar mislite , da je nihče ne odkloni? o pa je. Že samo misel na to, kaj bi ponudili v zameno, je odklonitev. Kajti, ko nam nekdo nekaj iz srca daruje sploh ni treba pomisliti, da bi mu nudili kaj v zameno. Če pa nas je strah, da zato ostajamo nekaj dolžni ali se nonstop ukbvarjamo z mislijo: Le kaj si oni misli, da mu nismo nič ponudili v zameno....potem se samo sekiramo in skiramo in v bistvu pristajamo v bolečini...To pa vendar ni namen darovanj? Ali pač? In preedvsem to, da nekdo nekaj daruje ali mi njemu, potem pa to oporekamo in postavljamo na piedistal....če je tako, potem je bolje, da vsako darilo zavrnemo in nič nas ne bo bolelo. Imejmo se radi. Ne povzročajmo si bolečin. Kaj bo storila naprotna stran je njen problem, kajne