Po štirih dneh, on nor že od strahu, se je vrnila. Ni povedala, ne kje ne s kom, nič. Tiho se je problekla, pospravila kuhinjo, dala sveže vrntice v vazo, ki jih je prinesla s seboj, spustila žaluzije in sedla na kavč, kot da je tam sedela že večno. Po prstih je stopal v njem molk, si nejasno želel, da bi jokala, mu vse povedala, se prepustila in prosila, in ko je segel z roko in odstranil pramen z oči, je v očeh videl obup, ki gleda skozenj, na tiste štiri dni. Bo morda od njih živela do smrti?