Čao družba. Tudi jaz že dolgo nisem nič napisala v Dnevnik. Preprosto, ker ni časa ali pa ker mi ni za pisat. Ja, tudi to se mi dogaja. Življenje se mi odvija s preveliko naglico. Šola, služba, družina...vmes mora biti zudi čas za zabavo, tako da je naporno. Enostavno samo sebe ujamem kdaj pa kdaj...za rep. Vidim, da odtroci rastejo, da enim v avtu igra muzika , eni težave rešujejo sproti enim malo ostajajo vse se pa vrti in vrti v neskončnost. Prepričana sem, da je spet kdo našel ljubezen svojega življenja, spet drugi ostal sam. Prejšnji dan je najboljša frendica prišla z diagnozo rak....že en mesec jo iz tedna v teden vlečejo na onkološkem, bo operacija, ne ne bo danes. Včeraj še njen mož dobil izvide, rak. A je življenje res ena sama preiskušnja? Kaj za vraga morata dokazat? TAko da: ljubimo se in veselimo: življenje je prekratko, da bi ga žalostili z nepomembnostmi. Uživajmo.