Moram priznati, da sem vsak dan v boju z svojim egom... Mogoče je še slabše za mene, ker živim v takem svetu, kjer ni lakote, ni neposredne nevarnosti, imamo vse za naš materialni obstoj oz. iluzijo tega...Ego je razvajen, kot mali otrok, ki vedno nekaj spogleduje, analizira, primerja, ocenjuje, želi biti najlepši, najbolj pameten, najbolj spoštovan...itd... Ja težko se mu je upirati, zelo težko.... No vem, da je veliko podobnih na tej poti, zato malo pripovedjuem. Že veliko težje je, ker smo v vzorcih, ki nam dajejo psihološko varnost, zelo redko iztopamo iz teh vzorcev in kadar se nam to zgodi, pravimo oj joj kako se slabo počutim, boli me glava, želodec, slabo mi je, ja ego nas muči, vpeti smo v kletko, katere zidovi predstavlajjo naši vzorci, ego pa je naš gospodar, ki nam da mir, ko on dobi kaj si zaželi... Zato se mi zdi ta tema še kako pomembna za razpravo... Vse je povezano, kot sem napisal v temi politika, ko bomo premagali naš ego do te mere, da bo to naš pomagač in ne gospodar, takrat bomo tudi spremenili svet, sistem, družbo,.....