Vse kar premišljujemo in počnemo je domena "uma", časa, nikoli ni povezana s kaj drugim. Svet je lep ali pa ni, to je ta dimenzija. Vsi smo v tej domeni. Le redki so prekoračili ta mejnik percepcije. Mogoče tisto ta pravo samo spoznanje prebija to mejo. Pomembno je, da na ta moment ne gledamo evolucijsko, zgodi se zdaj in je zdaj, nima časa, zato tudi nima čustev. Rad bi opozoril na to, da načeloma samo spoznanja niso kar tako enostavno, to kar ljudje opisujejo, da so. Meni je samo zanimivo, da tisto, kar poročajo ali opisujejo v povezavi s tem je precej med sabo podobno in predmet generalizacije, torej "subjektivno". Ali pa ni, ker je vse to kar lahko od tega momenta prinesemo v spomin pač to, da smo vsi eno, ker tisti točno določen program ima tak zaključek, ki se nikoli ne zaključi. Torej črna luknja? Tudi kar me zanima je samo spoznanje v procesu smrti, ker nekaj kar živi v naslednjem trenutku ustavi čas delovanja, vsekakor ima komponento večnosti, mogoče se le ustavi samo projekcija, torej miselni proces delovati, biti čas. V tem trenutku lahko gre tudi za samo spoznanje a ne v smislu spominjanja ali zapisovanja.