Megla življenja Ko zjutraj zrem ta svet, zbledijo barve, se razgubi oblika, le vse megleno pred očmi, kar včeraj jasno je bilo, sedaj megleno je, popačeno. Vse medlo vidim, kot da bi rabil večjo dioptrijo, skozi okno avti, so le medli obrisi, ki okrog drvijo. Na ulico podam se, a ne razpoznam obrazov. Hojo prešaltam iz "polžje" v "počas", ko se zabijem v nekoga, a zatem sosedov slišim glas: "Paz kje hodiš, pri***njena budala, majmun jedni, spet pozabu si uzet očala."