Skoči na vsebino

Antoninus

Lunatik
 Prikaži profil  Najdi objave

  • Št. objav

    4.224

  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    4

 Vrsta vsebine 

Zapisi na blogu, ki jih je objavil/a Antoninus

  1. Antoninus

    Chamfort III

    Avtor: Antoninus,

    Tisti, ki se v vsem prilagajajo javnemu mnenju, so kot igralci, ki slabo igrajo v upanju na aplavz, ker ima publika slab okus. Nekateri bi bili sposobni boljše igre, če bi občinstvo imelo boljši okus. Pošten človek odigra svojo vlogo na najboljši možni način, brez ene same misli na občinstvo.
     
     
    Užitek lahko temelji na iluziji, toda sreča počiva na resnici. Samo resnica nam lahko poda srečo, ki jo človeška narava lahko prejme. Tisti, ki ga je osrečila iluzija špekulira s svojim premoženjem; medtem ko ga ima tisti, ki ga osrečuje resnica, varno naloženega v nepremičnine in gotove naložbe.
     
     
    Družba, ki se ji pravi svet, je samo tekma tisočih ozkih interesov; večni konflikt nečimrnosti, ki se bijejo druga z drugo, so ranjene, ponižane, itd. V današnjem porazu ugonobijo včerajšnji triumf v neskončnem toku borbe. Če živiš sam in se izogibaš brcam družbe v kateri nekdo v prvem trenutku pritegne poglede vseh, samo da bi ga v naslednjem vsi poteptali, pravijo da si nič, da nimaš obstoja. Ubogo človeštvo!
  2. Antoninus

    Chamfort in prijatelji

    Avtor: Antoninus,

    Še nekaj objav Chamfortovih sodobnikov, ki so bili filozofsko razpoloženi.
     
    RIVAROL
    http://ldc.upenn.edu/myl/llog/DeRivarol.jpg
     
    Prikazni imajo dober instinkt - obiskujejo samo tiste, ki verjamejo vanje.
     
    Mnogim bogastvo prinese samo strah, da bi ga izgubili.
     
    Da bi uživali bogastvo bogatinov, bi potrebovali zdrav tek revežev, in da bi uživali kot kralji, bi potrebovali duha podložnikov.
     
    Živimo v času, ko skrivališče nudi večjo varnost kot zakon in nedolžnost.
     
    Ljubezen je tisto, kar narava ugrablja družbi.
     
    Izjemni duhovi imajo visoko v časteh navadne in preproste reči, navadni duhovi pa cenijo samo izjemne.
     
    MONTESQUIEU
     
    http://www.africamaat.com/IMG/gif/Montesquieu.gif
     
    Mogočniki imajo zabave, ljudstvo pa veselje.
     
    Resnobnost je ščit za bedake.
     
    Večina ljudi je bolj sposobna velikih dejanj kot pa dobrih.
     
     
  3. Antoninus

    všečni citati in verzi

    Avtor: Antoninus,

    Malo pobrskam po knjižnici preden zaspim in poskušam prevesti (zelo prosto )meni dopadljive reči.
     
    Horacij :
    Laudis amore tumes? Sunt certa piacula, qua te
    Ter pure lecto poterunt recreare libello.
     
    Je slava tvoja strast? Modrosti silni čar
    ob premisleku ji odvzame moč in žar.
     
    Sem nekoliko , ker se nisem mogel domisliti prevoda brez rime, ki bi bil res dober. Antični mojstri so imeli takšno izrazno moč, da rime niso potrebovali. Tale Horacij je res
     
     
    Še Horacij. Naj se vidi, zakaj ga Schopenhauer imenuje pesnik življenske modrosti:
     
    Strenua nos exercet inertia, navibus atque
    Quadrigis petimus bene vivere: quod petis, hic est;
    Est Ulubris, animus si te non deficit aequus.
     
    V naporu, ki premaga lenobo, se podamo prek meja
    V iskanju sreče, ki prebiva prav pri nas doma
    V jalovem iskanju upehan, na koncu boš odkril
    Da ta mir v globini tvoje duše se je skril.
     
    Spet so se mi kar same vrinile rime.
     
    Pa gremo malce do Lucana, ki pravi da je Cezar pred bitkami vedno pogledal v zvezde. (Tole dodajam zaradi astrologov )
     
    Media inter praelia semper
    Sideribus, caelique plagis, superisque vacavi.
     
    Med vršanjem boja, radovednih oči
    sledim planetom in preletim nebo noči.

     
    Tule pa en jako koristen nasvet Martiala:
     
    Quod sis esse velis, nihilque malis.
     
    Izberi, kar si; ničesar drugega si ne želi.
     
    Juvenal je pa itak eden mojih najljubših satirikov. Za tiste, ki se preveč obešajo na besede:
     
    Multis dicendi copia torrens, et sua mortifera est facundia.
     
    Mnogi so odkrili globino retorike ter se v njej utopili.
     
    Virgil pove tako resnično kot jedrnato:
     
    Facilis descensus Averni
    Noctes atque dies patet atri janua Dittis.
     
    Duri pekla so odprte dan in noč
    Lahka sta pot in spust, nepotrebna moč
     
    Lucan opiše stanje duše tik po smrti, ko gleda truplo:
     
    Ridetque sui ludibria trunci.
     
    Iz višav s posmehom gleda svoj počen okvir.

    Spet Horacij:
     
    Prudens futuri temporis exitum
    Caliginosa nocta premit deus
    Ridetque si mortalis ultra
    Fas trepidet
     
    Modro Bog je skril bodočnosti usodo,
    posjal njeno seme v temi noči
    Prezgodaj se smrtniki smejijo
    in prepozno se bojijo.
     
    Naj pride na vrsto še Ovidij:
     
    Non ego mendosos ausim defendere mores
    Falsaque pro vitiis arma tenere meis.
     
    Izprijenih navad nikdar mi je braniti
    niti, z lažnim humorjem, za napake se boriti
     

    Horacij:
     
    Vitae summa brevis spem nos vetat inchoare longam.
     
    Dolžina življenja nam prepoveduje raztegovati skrbi in upe preko let.
     
    Horacij o sebi:
     
    Non omnis moriar, multaque pars mei
    Vitabit Libitinam, usque ego postera crescam laude recens.
     
    Cel ne bom umrl, moje pesmi bodo me osvobodile
    večji del mene od pohlepne grobnice rešile
     
    Domiselno pa še prav je imel.
     
    Martial, nekoliko preroško za današnji čas:
     
    Vivere quod propero pauper, nec inutilis annis
    Da venima, properat vivere nemo satis.
     
    Res, živeti se mi mudi, pa povejte mi zdaj vi,
    prosim, kdo hiti dovolj, da lahko živi.
     
     
    Ovidij:
    Stulte quid heu votis frustra puerilibus optas
    Quae non ulla tulit, fertve, feretve dies.
     
    Bedak bi z otroškim upanjem rad videl to,
    česar ni, ni nikoli bilo, niti nikdar sploh ne bo.
     
    Še za konec en truizem od Horacija:
     
    Silvis ubi passim
    palantes error certo de tramite pellit,
    ille sinistrorsum, hic dextrorsum abit, unus utrique
    error, sed variis illudit partibus.
     
    V gozdu napak pohajkujejo ljudje,
    Od varne poti resnice vsakdo skrene na svoj način
    Eden na levo, drugi na desno, vsi enako zapeljani
    Od domišljije lastne v svoji norosti obdani.
  4. Antoninus

    Chamfort I

    Avtor: Antoninus,

    http://www.lunin.net/forum/uploads/av-6175.jpg
    Sebastien Roch Nicolas de Chamfort
    (1741 - 1794)


    Chamfort si zasluži kak slavospev, pa čeprav samo od mene in za mene. Zato bom tu in tam objavil kakšne njegove prevode, ki so bili, bolj kot karkoli drugega, kritika tedanje dekadentne družbe, hkrati pa se bo dobro videla njihova točnost za današnjo, bolj dekadentno družbo. Ko pride jutrišnja, najbolj dekadentna, si bomo pa morali poiskati kak drug vir...


  5. Antoninus

    Chamfort IV

    Avtor: Antoninus,

    Pa če se še tako degradirajo, se inštitucije (parlamenti, akademije, zavodi) vzdržujejo z inercijo lastne mase in nihče jim nič ne more. Blamaže in škandali se odbijejo od njih kot krogle muškete od krokodilje kože.
     
    V deželi, kjer se vsak trudi biti opažen, mnogi verjamejo, da je boljše biti bankrotiran, kot biti nič.
     
    Filozof gleda na 'položaj v družbi', kot Tatari gledajo na mesta: kot na zapor. Je nekakšen primež, kjer se ideje skrčijo, medtem ko sta duh in duša oropana za širino in razvoj. Nekdo na visokem položaju ima večjo in bolj okrašeno ječo. Nekdo na nizkem pa ima celico.
     
    Moderna družba moškega močno degradira, žensko pa zreducira na nič.
     
    Naturalisti pravijo, da se degeneracija pri vsaki vrsti začne pri samicah. Filozof lahko to aplicira na moralo v civilizirani družbi.
     
    Ko so ga vprašali, zakaj več ne zahaja v družbo: Do žensk mi ni več, moške pa itak poznam.
     
    Samo dva tipa ljudi delata svet neprijeten: barabini in pošteni ljudje. Da bi stvari postale znosne bi se morali znebiti prvih in izboljšati druge. Potrebno bi bilo uničiti pekel in reformirati nebesa.
     
    Dejstvo, da ne spadam med mogočne in slavne je bogato kompenzirano s tem, da sem daleč stran od njih.
     
     
  6. Antoninus
    Nekaj malega o zahodni in vzhodni filozofiji. V praksi se vzhodna filozofija začne tam, kjer se zahodna konča. Brilijantni umi zahoda dodobra spoznajo ničevost sveta, potem pa ne najdejo alternative zanj, tako da še vedno ostanejo nanj pripeti z svojim vitalnim bitjem oziroma postanejo mizantropi. To je usoda Helvetiusa, Schopenhauerja, Chamforta, Rivarola, Montaigna, Graciana, La Brueyera, Voltaira in podobnih. Celo Kant nekje zapiše, da če človek ni mizantrop pri štiridesetih, ni nikdar nič čutil do ljudi. Vzhodna filozofija, ki je precej bolj praktična nudi tisto nekaj, kjer se človek spet najde. Zaenkrat se ne bom fokusiral na vzhod, ampak ostal pri Chamfortu, ki ni vedel nič o orientu.
     
    Pa kljub temu zadane v bistvo vzhodne filozofije: Človek težko najde srečo v sebi, kjerkoli drugje pa nemogoče.
     
    Takole pa opiše svoje življenje:
    Moje celotno življenje je navidezno protislovje mojih načel: Ne maram monarhije, pa služim princu. Poznan sem po svojih republikanskih načelih, pa imam lepo število aristokratskih prijateljev z kraljevimi odlikovanji. Izbral sem si, da bom reven in v tem užival, čas pa preživljam v družbi bogatih. Književnost je moja edina uteha - pa se nikdar ne udeležujem razprav Francoske akademije. Še več; mislim, da človek potrebuje iluzije, jaz pa jih nimam več. smatram, da ima strast več za ponuditi kot razum, pa ne čutim več nobene strasti. Seznam se lahko nadaljuje ad infinitum.
     
    Civilizacija je kot kuha. Ko vidimo lahko, zdravo, dobro pripravljeno hrano, smo navdušeni nad kulinarično znanostjo. Toda ko vidimo vse te prefinjene salse, komplicirane nadeve in tartufove paštete bi najrajši prekleli kuharje in njihovo mračno umetnost. Ali ne velja isto za civilizacijo?
  7. Antoninus

    Cesarjev dnevnik II

    Avtor: Antoninus,

    Večkrat se sprašujem, če bodo ljudje, denimo čez kakih 2000 let že tako razviti, da bodo neumnost prepoznali kot neumnost in modrost kot modrost. Zagotovo bo tako, saj vpliv velikanov duha, kot so Sokrat, Platon, Tales, Epiktet in Diogenus zagotovo narašča skozi čas, tako kot se spomin na Butalusa Verbiusa in njegovih 'učenosti' izgublja. Samo danes sem prejel povabilo na tradicionalno borbo med levi in pristaši pridigarja iz Galileje in večerno orgijo v vili Pomposiusa Grakusa v bazenu sirakuškega vina. Čeprav gre za najbolj prestižna dogodka našega Urbusa, me udeležba mika prav tako močno kot je moralo mikati Neronovega sužnja, da na zapoved svojega gospodarja stori samomor, da bo slednji s tem dobil vzor in pogum za svojega. Sam sebi prerokujem, da se zvečer ne bom počutil dobro. V Kolosej se prikažem samo da pomaham drhali, potem pa se izgovorim na važen državni opravek in se odpravim v senco pročelja Minervinega templja. Tudi na skorajšnjo otvoritev bordela ob Vii Apiani bom poslal kar konzula Liciniusa Nervo in naj preseka tisti trak, kakor ve in zna. Sam pa bom zasimuliral slabost v trebuhu in okrivil tiste štruklje iz Ligurije, čes da so predolgo potovali zraven slanikov.
    Vse od smrti Faustine me poskušajo vključiti v nočno življenje patricijev, ki je tako naporno za glavo zjutraj kot za medenico prejšnjo noč. Najboljše zdravilo za jutranjo vinsko omotico je to, da prejšnjo noč ne sežeš po amfori. Povabilo vsakič dosledno odklonim, zgovarjam pa se enkrat na gotsko pečenko, drugič na andaluzijske krofe, tretjič spet na prekajen pavji jezik. Kmalu se bodo v vomitarijih norčevali, češ da si ob večerjah napolnim želodec samo enkrat kot kak oslabeli starec.
    Danes je tudi že v Pamfiliji znano, da Rimljan, ko se vrača domov, odpošlje naprej slugo, da odpodi ženinega ljubimca iz postelje. Tudi Katulus nič ne prispeva k ugledu mojega mesta s svojimi spevi, samo Juvenalu lahko potihem prikimam. Platona je sirakuški monarh odslovil, ko mu je predlagal svoje reforme. Če jih jaz predlagam tu, bom imel proti sebi vse razen Marcusa Aureliusa. Faustina pa ni bila take narave in je bila živo zanikanje Martialovega Epigrama: Galle, nega: satiatur amor, nisi gaudia torquent. Se sploh ni strinjala z Ovidijevim Amores: Si qua volet regnare diu, contemnat amantem. In sploh, dragulj v kroni njenih odlik, popolna odsotnost Virgilijevega Et fugit ad salices, et se cupit ante videri! Pa tudi ni potrebovala več kot deset parov sandal mesečno. Zato sem ji tudi zgradil tempelj in jo posvetil v božanstvo. Divae Faustinae.
    http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/d/da/Sanlorenzoinmiranda-rome.jpg/240px-Sanlorenzoinmiranda-rome.jpg
    Opomba prevajalca: Po Antoninusovi smrti je Marcus Aurelius dal tempelj preimenovati v Divi Antonino et Divae Faustinae Ex S.C, kar pomeni Božanskemu Antoninu in božanski Faustini po dekretu Senata. V 7. stoletju je bil tempelj predelan v cerkev z imenom San Lorenzo di Miranda, potem pa jo je v 15. stoletju papež Martin V. dal predelati v univerzo kemikov in herbalistov. Da, uganili ste; to je bil prav tisti papež, ki je sklical Sienski koncil.
  8. Antoninus

    Cesarjev dnevnik I

    Avtor: Antoninus,

    Jaz, Imperator Caesar Titus Aelius Hadrianus Antoninus Augustus Pontifex Maximus, sem po težavni debati s senatorji ob Jupitrovi pomoči in asistenci moezijskih dobrot ter nekega kolača iz Panonije pozno v noči sklenil deificirati svojega predhodnika Divusa Hadrianusa. Priznam, da je bilo to dejanje naporno, kot je bilo nekoč poveljniku pretorijancev prepričati Tiberija naj si vendar enkrat umije mednožje preden mu iz Mavretanije dostavijo novo galejo pocestnic za lastno uporabo v vili na Capriju. Na koncu pa so se le uklonili bistri retoriki, samo objestni Publius Gaius je namignil, da bi me njegov glas lahko stal športne galeje in zagotovitve počitnikovanja v Heliopolosu. Pa sem mu v pričo mojega varovanca Marcusa Aureliusa mirno odgovoril, da tudi jastrebi sicer letijo v višavah, njihove oči pa so venomer osredotočene na mrhovino, namigujoč na to, da mora biti status, ki ga človek uživa v družbi sorazmeren njegovi odličnosti karakterja ter klenosti duha. Na to mi je Vitellius Gallus nazdravil z besedami: Si vixeri, non opus erit amplius Romano imperio militibus. Upam, da ga niso slišali pretorijanci.
    Kakorkoli že, to je zdaj storjeno, gradnja templja določena, arhitekt poklican iz Peloponeza, korintski stil pa zagotovljen. Zdaj preberem še nekaj zapiskov Epikteta, potem pa zaspim, medtem ko se moji podaniki zabavajo z raznimi deviacijami, ki šibijo telo in duha. Mens sana in corpore sano. Naj jih sreča Minerva.
    http://sailturkey.com/panoramas/ephesus/discover_ephesus/demo/hadriantemple1.jpg
×
×
  • Objavi novo...