Lenka:

ja, to je pa vsakodnevni boj, boj z občutki krivde, boj z navadami, boj z vzorci, ki jih imam za izvoz, kako reagiram? hja, do sedaj z večno kregarijo in izbruhi, sekiranjem, pregovarjanjem in posledično z uklonitvijo njihovim željam, zaradi tega sem si nakopala pri 32 letih že kar nekaj fizičnega in psihičnega sranja, 30 let fizičnega prisiljevanja, kritiziranje vsakega koraka in zatajevanje lastnih želja, na žalost pusti posledice, sedaj sem se pa odločila, da grem svojo pot, seveda ne preko trupel, še vedno želim ohraniti korektne odnose, ampak jaz moram spremeniti pri sebi moje reakcije, moram se spravit tako daleč, da me kritiziranje, negodovanje in drugačni pogledi na svet in življenje, ne bodo več prizadeli, to je moj cilj, pot še iščem,

aha, zdaj razumem kaj si hotla rečt, hmm, ko si otrok npr. star 5 ali 10 let ravno nimaš veliko izbire, tko, da tle si nimam kaj odpuščat, sedaj, ko sem pa odrasla, pa res ne dovolim oz. poizkušam, da ne dovolim, da me kritizirajo (starši), če ne živim po njihovem vzorcu, pa živim zelo urejeno, nekateri bi celo rekli dolgočasno, ampak meni paše, trenutno to rabim, mir rabim, to pa je moja odločitev in tako kot je rekel Alef, če bi sedaj jamrala in nič naredila bi bilo pa res blesavo, in tle imaš prav,

hmm, tole sn pa čist spregledala, imam vprašanje, kaj pa naj odpustim sama sebi????????????????

ja, imaš prav, zdaj pa kvizko, je bila moja kritika dobronamerna ali zlonamerna? in sedaj po teoriji idealnega sveta bi se mogla mici zamisliti se popraviti in mi odpustiti, na koncu bi mogla bit pa še hvaležna, ker sem ji pokazala na njeno hibo in jo je z mojo pomočjo odpravila, torej sem opravila dobro delo :!: aja, mici z leti ne gepira spoštovanje avtomatsko, spoštovanje si je potrebno zaslužit :!: velja tako za mene, kot za tebe

o križane gate, prosim, da se ne vmešavaš vsepovsod, spoh pa ne z žaljivkami, to zelo odraža tvojo čisto krščansko z biblijo nadudlano dušo, :mad2:

evo v oči so mi padli tile stavki prvo Alef ja, res je odpuščanje je stvar odločitve, lahko se odločim zamero peljat do bridkega konca, lahko pa se odločim, tako kot sem se že pred 10 leti, da bom odpustila in sem odpustila, samo veš, obstaja ena stvar in to je spomin, pri tem pa ne morem nič, ne morem se odločiti, da pozabim, in ja, res lahko nehamo bluzit, kaj vse nismo mogli storiti kot otroci, samo problem je, kaj bomo z bluzenjem, ki ga moramo še vedno prenašati kot odrasli, sedaj imam na voljo dvoje odločitev, ali totalno odrežem (tega moja duša ni sposobna), ali pa delam na sebi in poizkušam vse te vzorce, ki so mi jih ali sem si jih nakopala, kakor želite, preobrazim ali izničim (mislim, da bo moj naslednji nakup nova nosorogova knjiga), se pa močno strinjam z Alefom, da so odločitve naše, vse ostalo so izgovori in sedaj Butl, ki pravi, da njemu to ne uspe in, da je okolje takšno kot je, tudi jaz vidim v tem problem, odpuščanje smo že obdelali, to sem dala že skozi, tudi povedala v obraz, da odpustim, ampak na žalost ne morem pozabiti, sedaj delam na tem, da me TRENUTNE kritke, ki so še vedno prisotne, ne prizadanejo, več kot dovolj imam psihičnih in fizičnih problemov zaradi preteklosti, ne želim si novih, in to je moja trenutna preokupacija, da zberem moč in si rečem in delujem v skadu s tem, da lahko živim in komuniciram brez, da bi moja duša trpela ob večnem starševskem neodobravanju, ki me spremlja že 32 let, fizičnega nasilja ni več, ampak, več kot super jima uspeva izvajati psihično nasilje, tega se moram pa naučiti ubraniti, to je moja odločitev!!!

Nosorog bravo, kot vedno si povedal bistvo to imaš pa tudi prav!!! nasvet in kritika nista en in ist šmorn

motivi so včasih čist sebični in dostikrat niso tko dobronamerni, tu lahko damo vsi roko na srce in nehamo lagati sami sebi dostikrat kritiziramo z namenom špiknat

eh, sej vem, bedasto sn napisala, mal tudi hudobno, čist nepotrebno, hotla sn pravzaprav presekat,

meni osebno je čist jasno zakaj, če me kritizira nekdo, ki je izven mojega srčnega kroga, vem zakaj, zato, ker se ne briga za svoj prag, če me pa kritizira nekdo znotraj srčnega kroga, pa zato, ker mi vzbudi občutek, da se nisem dovolj potrudila, da nisem dovolj kar pač že, in to boli, vse na tem svetu boli, pa, če se še tako fejst delamo močne, zato naj kritizirajo samo tisti, ki so brez greha

NOD32

stane

jejhata, jejhata, upam,da se tale tema, ne bo sprevrgla v bentenje, kdo ga je bolj najebal, pravim ti, da nekdo pač lažje, nekdo pa težje sprejema kritiko, to pa je vse skupek naših doživetij, in, če nekoga te stvari prizadenejo, to še ne pomeni, da je zakompleksan idiot ali pa slaboumnež, po tvoji filozofiji, da se spremeniš in rasteš z kritiko, pomeni, da mormo kritizirat nekoga tako dolgo, da mu bo končno potegnal in se bo spremenil po NAŠIH pričakovanjih, no ja, lahko probamo, sam po moje bo prej štrik v roke vzel, pa bo mir, sam potem bomo spet kritiziral, da je bil luzer brez hrbtenice, torej?

on ima jajca, ki jih je že pokazal, torej je zmaga njegova

zdej pa ne štekam čist glih, al govorimo o slaboumju in norcih , al o zdravi oz. nezdravi kritiki in našem odzivu na to, mal smo zašli, se mi zdi

jaz sem bila fotrova vreča za boksanje, pa pri svojih letih fejst delam na tem, da bom, upam, nekoč prerasla vse to, pa tudi sebe prevzgajam, pa sama s sabo tolk komuniciram, da čudn, da moj ni že Vojnika poklical, pa vseeno moram priznat, da me kritika, ki apelira na moja čustva, zabije do nafte, sej se strinjam, da je to lahko pomoč pri izboljšanju samega sebe, to sva že obdelale, ampak, uf, jeba je vseen, velik volje je potreben, da to lahko sprejme človek v pozitivo, brez, da bi vsaj mal vsekal v negativo,

mogoče si bk ampak, tle se pa popolnoma strinjam s tabo, celo življenje ti lohk to zjebe, dober si to povedal tudi to je druga, temna plat kritike

mislim, da bomo samo še bolj nesrečni, ne pa srečni in zadovoljni, dejstvo je, da nas ta kapitalistični način oddaljuje drug od drugega, včasih ko opazujem, od daleč seveda, družbe, ki že dolgo časa živijo v kapitalistično individualno naravnanih družbah, se mi zdi, da smo mi pravzaprav v prednosti pred njimi, imamo drugačne izkušnje, poznamo bratstvo in jedinstvo, zdi se mi, da bi mogli to bolj izkoristit nam v prid, severnjaki so ena izmed takšnih družb, ki se trudijo še vedno bit nekako prijazne do posameznika, samo mi in naše vodstvo pa drvimo v sistem, kjer se niti nasmehnit ne smeš več mimoidočemu na ulici, brez, da bi ta pomislil, da hočeš nekaj od njega,

:!!: prasice!!!! hvala bogu, da je lubika bila odvržena v bližini prijaznega Alefa

no, sej v tem je point, vedno v skladu s seboj!!!!!!!!!!!! potem ti pa nekdo poda kritiko ali pa rečmo temu mnenje in vse se ti sesuje, kajti to je njegov pogled na stvari, nihče pa nima vpogleda v naše misli in izkušnje, ki so nas izoblikovale, nihče! niti naši starši, kljub temu, da nas poznajo od prvega diha, vsi smo idividumi, zato pa delujemo in se odločamo v okvirjih, ki so skladni z našimi vrednotami, zato je tako težko sprejeti kritiko na osnovi površnega mnenja, ja seveda se strinjam s tabo, kar nas ne ubije, nas naredi močnejše, res je, da moramo upoštevati mnenja in kritike okolice in ob tem rasti, ampak, če že sprašuješ zakaj se kritika sprejema kot grozna, je to zato, ker moramo biti v današnjih časih vsi kao ful samozavestni in samostojni, če tega ni, si takoj skritiziran in okarakteriziran kot luzer, včasih še tega ni bilo, bil je sistem, vsi za enega, eden za vse, sedaj je pa vsak zase, drugače si pofuran na celi črti, otroci oz. mlajša generacija se tega že zaveda in zato jih kritka toliko bolj boli, z muko si zgradijo podobo močnih in samozavestnih ljudi, ker to okolica, šola, družba, starši, služba zahtevajo,

jezus marička kak lubček šikan

dobro napisano vse skupaj, čeprav! jaz mislim, da je jedro problema ravno v tem stavku, ki sem ga citirala, vprašanje je, če vemo kdo smo, velikokrat si samo domišljamo, da vemo, zato pa pride do konflikta, nekdo nam torej poda čisto drugačno sliko, kot smo si jo mi ustvarili,

ha, ha, ha, tako šanso si zamudila, da bi bila Anna Nicole Smith,

men sta bla ok, dost truda je vloženga