cipcipilonika

joj luštni in tok kosmati! da bi se človk kar malo pomufal obnje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flowers.gif

PRAV je, da se pomisli na psihosomatiko. Kaj pa tole - moja dva sta se včeraj igrala skrivalnice zunaj. Vsak ve, kako vznemirljiva igra je to (še celo zame). In pri povišanem adrenalinu se pospeši tudi prebava in tamala je še pravočasno prišla na wc, tamalemu pa.... je ušlo v gatke. Pa ne lulanje. Se je ful sekiral, pa sem ga potolažila in temu nisem dajala prevelike pozornosti, edino, da drugič naj le priteče pravočasno v hišo, če ga pritisne.

midva sva različna kot dan pa noč. se spomnim začetkov, kako je on rabil malo moje odštekanosti, jaz pa njegove stabilnosti. govorila sva, kako bova drugačna od večine, ker nama obema veliko pomeni pogovor. uau.. velike besede.. izrečene v afektu (zaljubljenosti) in potem pride real life... z vsem, kar opisujete (sej so podobne zadeve) in čist na koncu koncev je samo vprašanje, a se imava dost rada, da naju različnost ne moti tok in da se nama da sklepat kompromise, ali ne. Pri nama je bilo pestro proti koncu leta, z vrhuncem pestrosti na silvestrovo, moj si je strgal ahilovo tetivo, ta invalidnost je zanj preesatavljala naravno katastrofo neizmernih razsežnosti, česar seveda jaz nisem razumela (ker imam drugačno geldišče), sesul se mu je ego ,ker se mu je bila odvzeta (začasno) skrb za familijo, kar je zanj pomenil sinonim za biti moški, čeprav z ničemer nisem dala vedet, da je tako -v bistvu sem rada pomagala in mu stregla, .. pol je počilo, kasirala sem vse živo, a na srečo sem bila sposobna zdržat in vedet, da je to(bilo samo) njegovo ogledalo... ja, prizadel me je takrat z besedami, čeprav so bile izrečene zaradi nemoči, in kljub vsem pogovorom, dejanjem kasneje, je en delček mene še vedno prizadet in hm, ne vem, če bom lahko kdaj pozabila... sem se pa tudi nekaj naučila: znam dihat sama, znam živet sama, obstajam tudi v ednini. ne pričakujem od njega ne vem kaj, vsak je odgovoren za svoj del odnosa... še nekaj glede čakalnih vrst pri zdravniku: meni je všeč sisetem, ko vzameš številko in potem gledaš na monitorček, kdaj se tvoja številka pokaže in pač potem si na vrsti. Sej je čsit simpl! mi pa imamo sledeč sistem: daš kartico na poličko pred vrata v ordinacijo in sicer: desno, če si naročen na pregled in levo, če rabiš samo napotnico, bolniški list, prevezo ipd. Potem pride sestra in pobere vse kartice skupaj. pa še ena fora: nekaj časa je blo tko ,da si dal kartico in vzel kartonček s številko. pojma nimam, čemu je to služilo, saj sestra ni poklicala naslednje številke, niti ti nisi vedel, kdo ima številko pred tabo, skratka - samo da se je nekaj dogajalo pa še ena fora: najboljš je, ko čakaš dve uri in je sestra oblečena v rdeče, takrat je namreč dežurna in se kaj lahko zgodi, da moram na NMP. in seveda se točno to zgodi tik preden sem jaz na vrsti. Ne vemo, kdaj se vrnemo. kul. sej mam spalko s seboj, do jutri že pridete, a ne.

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif tud jaz se sprašujem, zakaj skrivamo, česa se sramujemo - očitno je pomembno, kaj drugi mislijo, ohranit neko pravo sliko v javnosti.. ne vem... ali mogoče skrivamo se pred samim sabo, ker , kot da bi izrečene besede potrdile tisto, kar slutimo, pa sami sebi ne upamo priznat, enkrat ko pa izustimo, besede postanejo resničnost...... glede napisanega (sem šla prav gledat, kaj si napisal, da je dvignilo tok prahu pa - rajš kot to bi se vprašala, kaj v odnosu ne štima, kaj kdo od naju dela narobe, zakaj ne gre sprejet kompromisov... čeprav je težko, stvari niso ČB, se vlečejo iz osebne (pred)preteklosti... vsak vidi iz svojega zornega kota, obe resnici sta enako resnični... mene pri prepiru najbolj izčrpa takrat, ko vsak goni svoje... pol se vprašam, kje je point, a greva rešit problem al obtoževat en drugega, ker če slednje, je to never ending story... drugač pa se mi je danes zgodilo nekaj, kar se mi je do zdaj redko, namreč skor bi popizdila v javnosti: da opišem ozadje najprej: ura enajst ponoči včeraj, ko pripravim izvid in zdravstveno od tamalega, ker ga danes moj pelje na pregled, ker jaz moram v službo. a hudiča na izvidu piše čisto spodaj v kotu Z NOVO NAPOTNICO. kar je pomenilo, danes zjutraj najuriš otroka pred 7.00 v šolo, ker moja služba se začne ob 8.00 treba je pa blo še po napotnico. In zdaj: ura 7.00, uletim v ZD, tam že čakajo 3 ljudje, verjetno zaradi podobnega razloga kot jaz. menda bom do 15 do 8 fertik, si mislim. potem slišim z desne: "je še ni. sej nikol ne pride ob sedmih, briga njo, da tle čakamo." ozrem se, da vidim, kdo je nergač. vseen si mislim, zakaj pa bi bil ob sedmih že tle, saj začne ob pol 8. Čist naš problem, če ždimo tle tko zgodej. 7.15, nas je bilo že 15. Spet uni se oglasi: " a zdravnice ni. a, na dopust je šla. a, dobro je vedla ona, kdaj si mora zbrat dopust." (bil je samo zdravnik, ki dela v sosednji ordinaciji) jaz zavzdihnem. še vedno sem tiho. In pride zdravnik, 5 minut pred pol 8. Lepo pozdravi. "Ja, sej, zdej se pride." momla tisti dibidus. Zdravnik gre 3 minute do pol na wc. "Zdej bo pa pou ure srou!" je izjavil gospod debilni. Bla sem resnično na robu zadrževanja, da ga nisem poslala v 3pm, kretena tečnega in duhamornega. dobro si je naredil, da je dvignil svoje sedalo in odšel naokoli, ker verjetno bi iz mojih sicer prijaznih in uvidevnih ust priletelo kaj zelo neokusnega in žaljivega. eni ljudje so tko svinjsko težki, tečni, zateženi, sejejo okoli negativizem do daske. zdej sem pa azskrbljena, kaj če sem prišla v leta, ko ne bom znala več gobca držat. Danes je šlo za las, huh, kaj pa drugič??

hm v tistem trenutku, ko se ti zdi, da si obupan, je težko kar koli konstruktivnega naredit ali razmišljat... takrat je hudičevo težko, bolita duša in telo... ampak, kot so rekli pred mano, človeško telo je narejeno za boj za preživetje... drugi dan ni več tko črno.. včasih se lahko sami sebi čudimo, od kod potegnemo vso to energijo ,da se porinemo naprej...

No fajn. A kej tečete? Jaz začnem, čim neham kašljat. malo se pripravljam za Wings for life.

no jaz sem pa včeraj od 12.30 do 14.30 šetala po stari Lj... poletje. Živžav po ulčicah. Vtaknila sem v nos v vsak antikvariat, v vsako knjigarno, v vsako trgovino s čevlji (joj kok so me kšni gledal, čevlji mislim)... in ko sem odrobencljala čez prešerca, sem se znašla sredi scene iz Botra in momentek je šel.. jaz pa tudi... obožujem takšne trenutke...

mi mamo pa čez cesto vaški bife. In se posluša tole, jao meni, zakaj ušes ne moreš zapret tko kot oči

. Semedela, Markovec, Salara, obup od obupa....... men je pa semedela bla všeč. se pa strinjam glede ostalih omenjenih- še rajš pa bi iemla hiško, kakopak kamnito, npr na manžanu. Vanganelu. mičken stran, res mičken. hribček pri izoli... pa jagodje, tudi tam sem živela...

v sili hudič še muhe žre, pinka pa riževe rezance!

u tale bomba pa nevarn zgleda, aliana

n okaj zdej, čakam, da slišim, a se poznava al kaj? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

ja. ?

anne, tudi tvoj point čist razumem. Verjetno, si dostikrat rečem, je bil en razlog, zakaj sem svoj čas zbežala iz Lj. In to dikrekt na Primorsko, Semedelo, ker bi tudi zdaj bla. Lahko tudi Manžan, sej nisem tako izbirčna, ali Vanganel, ali kak bližnji kucelj tam okoli... Po drugi strani pa prekmurske ravnice... nebo do tal...

none, žal ni vedno mogoče živeti tam, kjer se dobro počutiš

jo ti morem nekaj sličnoga napisati, neje rom v prekmurščini, nego prek granice, v međimurščini. makar, da ti velim, prekmurščina ti je čister nekaj drugoga.

a ti mal provociraš po MOJE je tko, čemu daješ v žviljenju prioriteto kaj TEBI predstavlja kvaliteto bivanja. Jaz rada brkljam po zemlji, sam ne cel dan, rada pa tud delam NIČ (z vidika domorodnikov), torej ustvarjam kaj, kofetkam, se sprehajam, ... grem v gledališče, kino, koncert... seveda je bolj priročno, če se mi ni treba do vsega tega peljat pol ure z avtom, potem pač rajši ne grem...

Ok, se popravljam MOJE dejstvo. MOJ pogled. Ki ga, nikakor, nikomur ne vsiljujem, nimam namena in v bistvu mi je vseeno, kakšen pogled imate vsi ostali, celo zaželeno je, da smo si različni, ker je tako bolj zanimivo, a neda?

Hočem, hočem. Cipci...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/heartpump.gif Se bom potrudila, da te motiviram še naprej. Evo, že prijavljena v en tečaj...pa že z drugo nogo v naslednjem usposabljanju...vendar tokrat samo za dušo in osebno rast ...pa nekak prednastavljanje spremembe dela....lalalalalalala....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/azzangel.gif Sicer je pa tako...če res čutiš tisto odločnost: želim...hočem... Če pa ne, če bi zaradi občutka dolžnosti...slabe vesti, da še nisi...po pa rajš ne. Premisli, zakaj je res potrebno, zakaj res hočeš. In če res hočeš, bo itak naredil samo klik v glavi in zalaufa. Mislim, jz še zdaj samo gledam, kako mi je točno na začetku leta kliknalo...dost mam...pa sem bolj kot ne razpucala tudi z odvisnostjo od OH http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png To me zanima, vidim se v tem delu, pa tudi je nadgradnja tega, kar že počnem. Poleg tega, sam ne govort na glas, se mi zdi, da otupavam. Oglupavam. Ne znam se boljš izrazit. Bojim se, da mi bodo možgani zaspali, ker jih nič več ne stimuliram. Jaz se prijavim jeseni. Veselim se pa že zdaj. Tale oh-odvisnost... mislim, da s pravilno prehrano se možgani sami naštelajo na prave frekvence. Plus razpucat, kaj pogrešamo (ni hrana! Torej nam hrana tega ne more nadomestit) in delat na tem. Plus veliko VOLJE... Zdaj pa si grem naštimat kako kavbojko http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/zorro.gif

stvar pogleda in okusa. Tudi jaz mam rada naravo. pa sem bla večkrat v gozdu, ko sem živela v dravljah, peš na Toško čelo, Šišenski hrib, katarino, Šmarno goro, kot zdaj. Gozd imam 300 metrov od hiše, vidim ga z balkona, do njega pa ne morem peš, ker je sosed okoli naokoli postavil eletričnega pastirja. Če se hočem mirno sprehajat, se moram odpeljat do primerne poti, ker je tale vaška cesta, valjda brez pločnika, polna vaških divjakov, ki si cestišče lastijo. S kolesom - podobna zgodba. V Lj so kilometri makadama (PST). in tako dalje. Je pa odvisno, kje v mestu živiš, jaz sem živela blizu narave.

sam šit.. je pol tko nezadovljen živet al kako pol daješ na tehtnico pluse in minuse??? sicer pa zlo dobro razumem kaj govoriš, ker sem na približno enakem. Zadnjič je ceres povedala to, kar jaz ne znam ubesedit tako lepo: v Lj je večja kvaliteta bivanja, to je dejstvo, to pogrešam...

sama zelo rada poslušam etno glasbo. In je zanimivo, da pri določeni, npr. azijski ali irski dobim takšno piloerekcijo ,da me hoče raztrgat, pri drugi pa tega ne doživim. Mogoče sem pa tud sama kakšna reinkarnacija bogve koga od kod....

Silvči, ti pa si nekaj spešl sploh ti moram rečt, da si moja vzornica od zdaj naprej, ker si diplomirala, ker se sama spravljam na nekaj podobnega, je pa moja življenjska želja, čeprav sem tudi starejša (kronološko mislim, ne po duši) tko da, pleši, migaj, vriskaj in piskaj!!!!http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_onfire.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylsuper.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/band2.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/band2.gif

.... razumem tudi črnce v Ameriki, pa mulate, pa... ker sem sama en tak primerek - kar se pa vse bolj zavedam zadnja leta. Starša sta pri 20-ih šla s trebuhom za kruhom iz svoje države v eno tretjo, tam sem se rodila jaz, pri mojih 4 smo se vsi skup preselili v Slovenijo, moja starša nikoloi čisto zares nista pognala korenin v Sloveniji - to vidim zdaj, ko sta se vrnila na rodno grudo, kjer dobesedno cvetita (kakšna groza ob misli, da v bistvu celo življenje si nekje, kjer ni čisto zares tvoje mesto...), no jaz sem pa prevzela identiteto nekakšne Nomadke, verjetno ker se s tem tolažim, ker v resnici nikjer zares ni moj dom... oziroma, vse bolj tudi mene vleče v kraj mojih staršev... ampak spet - tudi tam sem na nek način tujka, ampak, zanimivo, manj tujka kot tujka v Sloveniji, kjer živim praktično celo življenje (minus prva 4 leta).