cipcipilonika

Folk bi moral čim več potovat, ker s tem najbolj (opazno) stopaš izven okvirjev! In čist se strinjam, kako hitro zapadeš nazaj....

Kot naročeno se mi je glede domynega razmišljanja ravno danes pripetila situacija, ko smo rabli zdravnika. Vsa stvar, da bom čim bolj objektivno predstavila (kolikor je to sploh mogoče), je zgledala takole: včeraj (zvečer) mi hči pokaže izpuščaje po telesu. In pove, da jo en srbi. Vodene koze? Lahko bi šli pokazat. In danes zjturaj pokličem dežurno službo. "Dobro jutro, XY pri telefonu... hči ima po telesu izpuščaje, bi bilo dobro, da jo pridem pokazat, če so slučajno vodene koze ali lahko počakamo do ponedeljka?" "Ja po telefonu bolj težko vidim, za kakšno vrsto izpuščaja gre, a ne?!" Ne štekam njegovega odgovora, saj... sem povedala.... saj sem vprašala... ok, pustimo to, greva k zdravnici. Prideva na vrsto, hči ima dobrih 12 let, ni sramežljiva, je pismena, komunikativna, zna razložiti svoje stanje... Zdravnica jo vidi, čeprav mogoče jo pa ne, namreč obrne se k meni (hči stoji med njo in menoj) in začne: "A ma kaj vročine, sleče naj se in vleže tjale na posteljo." Pogledam jo in ji namignem, naj to naredi, in zamahnem z roko. ... Medtem, ko ji posluša srčni utrip, jo všprašam, koliko časa je še k..... in ne končam stvarka, ker me prekine "Gospa a ne vidite, da poslušam, vas čisto nič ne slišim..." tep trep z vekami in vzvišen nasmešek. "Ja, seveda, nisem bila pozorna," odgovorim. Danes imamo obiske. Večinoma odrasli, nekaj otrok. "Danes boš v karanteni," rečem hčeri. "Gospa, ne samo danes, cel čas, za dvojnimi vrati ,a veste, ni dovolj ,da so sam oena zaprta..." V glavi čutim pritisk, izklopim čutila za sluh, ker vem, da ne smem pop***dit, ker nima smisla, greva domov, "Tale zdravnica je pa tko neprijazna," omeni hči na poti domov. Pogovoriva se o tem. "sem ji kar hotla nekaj rečt!" nadaljuje hči. Evo, spet nisem rekla ničesar. Sama s seboj mora živet, mora prenašat svoj karakter, ji govorim. Je znana po svojem načinu komuniciranja. Vržem čez ramo.... ampak ni mi ok, da sem bla spet tih. Mogoče še vedno drugače gledam na zdravnike kot npr. na knjižničarje - to je bila ejsenska prigoda, ko sem peljala hči v NUK (njena želja, da vidi, kako je tam), pa je čitalnica zaprta za nečlane, no vseeno nama uspe vstopit in model "knjižničar" naju premeri s strogim pogledom, češ, kaj vama ni jasno, nimata vstopa, jaz njemu, da sem za MINUTO pripeljala hči, da pogleda, kako zgleda v čitalnici, in on meni, če mi ni jasno, da ne smeva not, jaz njemu, če njemu ni jasno, da se ne bova sprehajali, samo okoli se bova ozrli za MINUTO in on da prosi, če alhko greva ven, jaz njemu, da ne mroem verjet, da si oseba na takem delovnem mestu privošči tak odnos, greva do informacij, iščem knjigo protžb, tam pa naletiva na modela, ki naju je poslušal, razumel, se strinjal in šel z nama nazaj v čitalnico (hjehjehje), smo vsi tije vstopili, znmagoslavno pogledali unega tipa, ki je skoraj izpahnil čeljust, model se je z njim nekaj pregovarjal (potiho), medtem sem hčeri pokazala čitalnico, zahvalila sem se modelu in mu rekla, da dvomim, da bo imela hči po takem sprejemu še kdaj željo vstopit v NUK, model je rekel ,da je žal inštitucija zelo okostenela, da se on in še nekaj posameznikov trudi, da bi se stanje popravilo, žal pa se tudi tako se kultura zapira, namesto da bi se odpirala., Narobe svet. No, občutek, da sem povedala, je bil fenomenalen, tudi zato, da hči vidi, da se je treba postaviti za svoj prav (kar mi je danes spodletelo - no saj ima očeta, ki jo to zelo dobro uči, bolj kot jaz). Evo tko. Ne bom šla brat teh klobas in popravljat napak, tko da sori, če so in upam, da se da razbrat bistvom, nekaj mi misli rpeskakujejo, pa ne vem, a splih napišem vse, kar mislim al nekaj samo mislim, pa ne napišem....

berem domoljubkino prigodo in sebe vidim v njej, s tem da sama verjetno bi izbruhnila navznoter, navzven pa je ponavadi videti/slišati to tako, da dam kakšno cinično pripombo, ki jo ponavadi prejemnik informacije niti ne razume, tko da sploh ne dosežem namen s svojim razburjanjem... .. opažam, da se počasi vlečem ven iz dogajanja, nekam noter. Ne znam čisto pojasnit dogajanj v meni, niti sama sebi, definitivno pa opažam neke spremembe v sebi. Če sem čisto iskrena, mogoče se bojim s celim bitjem vstopit v te spremembe, ni še čas, vsaj še kakšnih 10 let ne, dokler se otroka ne osamosvojita oziroma me ne rabita več (toliko). Imam obutek, da nisem čist za ta svet (pa ne namigujem na samomor - imam preveč rada življenje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif ), samo me preveč boli dogajanje, ki ga vidim okoli sebe. Pretresejo me bolečine ljudi, živali, dotakne se me trpljenje preveč. Včeraj sem gledala film 12 let suženj in jokala še pol noči, tako da sem danes čisto zabuhla okoli oči. Take stvari. ne neham razmišljat o tem. V službi se izogibam plehkim pogovorom, opravljanju, potem me sprašujejo, če sem v redu - ja, sem čist v redu, a ste vi v redu??!! Še vedno rada počvekam, še vedno se rada pohecam, itak, samo ne na račun drugih - tega je pa toliko!! Lažje je govorit o drugih kot o sebi. Lažje obrekovat, obsojat druge. Kaj, ko bi začeli pri sebi, je dela vrh glave! In potem vidim, kako ljudje, ki bi morali biti malo bolj sočutni, saj je njihovo poslanstvo takšno (npr. šolstvo), izkoriščajo svoje napetosti in enzadovoljstvo nad otroki ,dobesedno se izživljajo nad njimi na tak prefinjen, pritlehen način.. in otroci to opazijo, še kako dobro... in potem se učitelji čudijo, da ni spoštovanja s strani otrok - -- resno??? kaj pa obratno???? sem se odločila, da nobenega več ne zagovarjam, ne bom več strelovod med posameznimi skupinami ljudmi, ne morem več tako. Grem pomeditirat in kaj koristnega naredit. lep dan vsem.

silver - vsaj 1x / mesec pomeni najmanj 1x LAHKO tudi večkrat

Meni je pa kr nerodno napsiat, kaj sem ejdla, zato pa pač ne bom Lahko pa napišem, kaj BI jedla, če bi imela čas in ideje (pa tudi denar): jedla bi harekrišnovo kuhinjo ali indijsko ali mediteransko brez mesa. Harekrišnovo kuhinjo sem imela priliko spoznati v najstniških letih, ko smo hodili tja, večino zaradi hrane indijska mi je postala všeč v času potovanj, mediteranska pa se m ije prikupila, ko sem živela na morju. Lepi dobri časi... Če bi imela veliko denarja, bi najela enega Indijca, ki bi mi kuhal. Lahko tudi Indijko. Ali koga drugega, ki bi kuhal z ljubeznijo in po mojih željah. Samo potem je tu še 3/4 družine, ki bi po vsej verjetnosti protestirala. In potem pridem do tega, da ni druge variante kot kompromis. Že, če dam ščepec kurkume, se čudijo obarvani hrani kot kura glisti.

Včeraj sem si ogledala dokumentarec o albumu Wish You Weew Here. skupine pink Floyd. Mal osem obujala spomine... veliko je bilo govora o Sydu. Ponoči sem ga sanjala, kako je stal izza stebra in sem ga objela. Objela vse, ki so v nekem trenutku življenja odtavali... Srečno, kjer koli si, kjer koli ste... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

Ceres, nič novega ne bom rekla, samo to, da te je Tko Prijetno Brat!

dobro jutro!! gre palec na čelo, greeeee!! (sicer z malo pomoči - sem morala stopalo naslonit na rob mize in potem čelo rinit naprej, a saj ni nikjer pisal postopek natančno, če se česa ne sme, tko da jaaaa http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png )

S palcem čela... ne upam probat. Bom pol, k one bom več v kavbojkah, ki jih komi zapnem. Sem pša rekla štiri dni nazaj svojemu špehu STOP! Nekaj nezaslišanega se mi je zgodilo: Hotela sem si nataknit smučarske hlače. Ki se ustavijo nekje pod ritjo. Pogledam jih v prepričanju, da je zadrga zapeta - da bi jo odpela. In potem trenutek groze, o ne! ZAdrga NI BILA ZAPRTA, hlače nisem spravila nase na noben način, no potem sem jih, samo zapet - no go! In sem se drla iz samega obupa, da je sin prieltel pogledat, kaj se mi je zgodilo. Hči in mož sta bila na nočni smuki. Zmenjeni smo bili, da se dobimo tam. Midva s tamalim pač peš tja. Hvala bogu, da je bila noč, ker sem hodila kot pingvcin, kot da bi imela zraščene noge do kolen, mislim koja sramota! Sem zabičala sinu, da mu ne bi padlo na pamet, da me vrže v sneg, ker se lahko zgodi, da ne bom mogla večć vstat, ali se mi hlače snamejo, ali počijo, o kriza!! in odkrevsljam do smučišča, tudi na pijačo v sede nisem mogla it, ker pač nisem upala se vsest! No, smešno in aptetično sem izgledala, drugi dan sem iskala kakšne zasilne nadhlače ali kar koli, ampak v trgovinah sredi zime sredi smučarskih centrov imajo že spomladansko robo, tko da sem, revše babje, kupila ene termo nogavice in jih imela pod trenerko, čez gamaše nepremočljive, da sem lahko stopila v sneg, je pa odpadel tek na smučeh, no da ne dolgovezim še bolj. Sklepi za naprej: 1. VEDNO PROBAJ SMUČARSKE HLAČE ŠE DOMA! 2. MANJ ŽRI IN VEČ SE GIBAJ, SEJ JE ČSIT SIMPL! Še en nasvetek / predlogec: če želite doživeti zimsko idilo, pejte do Tamarja, mi smo šli danes, bilo je pravljično, samo še dosti zgodaj zjturaj je treba it, ker potem je bila vrsta za hodit v obe smeri! In v koči imajo nesramno božanski jabolčni štrudel! nomnom!!

mindfulness... ... je komentar na Ceresine barve, noče mi citirat.

No tako. Nekako ozaveščam, da je moj čas dragocen. Škoda ga je razmetavat, pa naj bo to v smislu nepotrebnega govoričenja (=mlatenja prazne slame), ki te na koncu pusti praznega ali odhajajoečga z velikim vprašanjem v oblačku nad glavo, če bi te kdo narisal v stripu. NE VEČ. Isto branje. Tudi tu sem postala izbirčna. Berem samo tisto/tistega, ki/kar mi naredi prijeten občutek, ki mi nekaj pusti, nekaj prijetnega, ali prižea kaj v meni, kšno lučko na primer. A je to znak staranja ali zavedanja minljivosti, niti nima tok veze. Ima pa veze to, da sem do tega spoznanja prišla in se zaradi tega prav res boljš počutim. Lep dan vsem!

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/yes.gif

Nataly sem sla pogledat za nazaj, kaj se ti (je) dogaja(lo) Uf..... Srecno in pogumno naprej nataly!!!!!

končno! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/schwitz.gif to sem rabla hvala http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Iz Šmartnega pri Litiji http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/uhar.gif

jaz pa sem trenutno na montignacovi prehrani in spet prihajam k sebi po doooooolgem cajtu

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif čist enako http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smesko.gif

Podobna dva fotelja (v mislih imam udobnost sedenja tu) ima moja kolegica v pisarni. Večkrat pridem k njej tudi zato, da za hipec položim tazadnjo gor in vse ostalo začne štimati

Aeval, TEXELL Drugač hvala vam, fajn, da mam za razmišljat, tudi za uporabit. Čebelica, meni so otroci podrli sistem včasih, ko je bil ovse odvisno od mene (no, večina stvari), je bilo obratno - sem fajn strukturirala svoj čas. poglavitni problem je pomanjkanje organizacije. pol pa se zgodi "kr neki" ampak bemu, prišla bom temu do dna. fajn bi sicer blo, če bi imel dan 6 ur več (a si predstavljate!! ker luksuz) ampak jih nima. september je vedno krut, kar se logistike tiče. Potem je mal obolje, ko se ulaufamo.

aeval, jaz sem eno res super ponev, keramično, kupila. za palačinke sicer, ampak se NIČ ne prijemlje. Znamko ti povem, ko pridem domov. Zdaj pa še k mojemu vprašanju, ampak pod pogojem, da mi postrežete samo s primeri dobre prakse, nič teoretiziranja, nič prenesenega pomena ali simboličnih prispodob ,samo konkretno, ker mi je ostal en sam živec in tega moram ohranit za dobro vseh ljudi okoli mene in širše okolice. moje vprašanje je sledeče: kako naj živim na način, da me ne bo non stop preganjal čas oziroma kje naj ga najdem (ker ko ga rabim, ga ni)? Zdaj pa konkretno: 1. domov pridem v najboljšem primeru med 3 in 4. 2. otroka imata treninge ob takih nerodnih urah, da jemo kosila tam okoli petih. 3. vmes je treba se uskladit in razvozit otroka 4. po kosilu je teba poskrbet za osnovno pospravljanje in otroka in dva psa, od njiju potrebuje vsak svoj "krog" (psica je že stara in rabi svoj tempo in dolžino -pol ure , mladec pa poln energije in rabi se zdivjat - minimalno uro in pol zanj) 5. za vse to imam časa 2-3 ure, ker tam nekje okoli osmih je rihtanje otrok za spanje, večerja ipd. v ta čas pa ni vštet čas zame. Ki ga rabim. in ga primanjkuje. da ne govorim o kakem generalnem pospravljanju. ali o kakšnem izrednem dogodku, ki preseneti. ali okolica hiše. saj sploh ne vem, če bi tole postnila. sliši se kot zelo zamorjen in brezizhoden klic na pomoč v bistvu ni hudo - dokler ne začnem razmišlajt o tem, da me to pomanjkanje časa DUŠI. Fouš sem ljudem, ki znajo živet. jaz zgleda da ne znam (razen na dopustu). in si grem na živce s tem. ker mi grejo na živce drugi, ki govorijo, kako nimajo časa. ven iz tega kroga pa NE ZNAM. Ne vidim izhoda. torej, kako delate vi? kako vam RATA?? bi bila vesela ,da kaj prekopiram

Ann & Nancy Wilson (Heart) Stairway To Heaven (noče mi prekopirat! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon26.gif)

Ja. Vem to. Pa kljub temu boli poraz - same sebe. Drugac pa rinem naprej in rinem globje in kidam sranje in gnoj. Koncno sem si kupila knjigo Zenske, ki tecejo z volkovi. In berem samo sebe. Kaksna stran je cist mokra, kaksna popisana, kaksna polna klicajev, vprasajev... Pazit je treba na to, kako formuliras svojo zeljo, preden jo posljes v vesolje...

vsakič se težje vrnem domov. opažam, da ko si lahko to privoščim, pustim, da se izjočem. tokrat sem jokala celi dve ure vožnje. kar je ok, da se do doma skuliram in spucam... do naslednjič... veliko lepih trenutkov je bilo to poletje, pa veliko težkih, žalostnih. pestro. Pri pisanju enega izpita sem ugotovila, koliko balasta nosim na sebi in v sebi, koliko je treba še pucati... se mi je zazdelo kot nemogoče dejanje za časa mojega življenja pa res se nekdo heca z mano... ravno ko se odločim za neko drugačno, boljše ravnanje, se pojavi situacija, v kateri odreagiram ne isto - še slabše - najslabša izvedba mene... to je tisto kar me izžema, dotolče in mi jemlje energijo.. ko res ne vem, kaj hudirja bi morala premaknit, da se mi odpre... ah mogoče pa samo zvezde narobe zame stojijo in ne morem nič... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon26.gif

danes: sveže (lastnoročno, v lastnem potu) skopan mlad krompir pečen in skleda solate. za pocrkljat: ledena kava z okusom po kokosu. slurp!

Cookie, hvala za info. ja, moja babica jih je resda sušila dolgo dolgo, ponavadi sem jih anšla na podstrešju... ampak nekateri jedo tudi surova... torej surovih nikakor ne. thx!