Mateja

črna prst (252) in tudi temnozeleno drevo (427)

Hvala, Nosko. (Tisto z briljanti ni bilo mišljeno za smaragd.) Zanimivo si tisto o energijskih korekcijah in barvanju ...

Naky, hoj ... pride tud tako obdobje, anede ... sam, da si kul Jaz sem naspidirana do fula. Vstajam ob petih spat grem, hih, enkrat sred noči, vmes pa swašta ... spet mi ponujajo delo pomočnice in zdej se že mal bolj sprašujem, kaj mi to sporoča... Po osamitvi (saturn v 12. bajti) zdaj dežujejo povabila na vse živo, da komaj dohajam... ravno sem se dobro navadila na samoto, pa tole ... napisala naj bi že tri članke (jaz pa še prvega nisem začela), spacala skupaj tekst za knjigico (ilustracije bodo sestrine), vabijo me, da bi kaj povedala o Indigcih (a nisem že vse )... no, tkole prbližn

Nosko, enkrat si omenil, da smaragde radi ponarejajo... jaz imam en lep košček smaragda v prstanu, vem, da je kamen mama dobila iz Brazilije in ga dala vdelat v prstan z dvema briljantoma, je pa malo bolj smaragdne barve kot tisti, ki jih vidim v trgovinah in ima na sredi eno 'žilo' (sicer pa motnega izgleda)... zlatar je omenil, naj ga čuvam, ker je zelo krhek (velikost enih 6x8 mm)... ???... imam sploh smaragd ali krneki? Tole me tudi sicer zanima, ker veliko omenjaš ponaredke ali pa dodatno obarvane in kaj vem kako še obdelane kamne... potem to sploh ne deluje tako, kot naj bi kristal, ki naj bi v resnici bil... recimo ahat, ki je vseh mogočih barv, čeprav v naravi ni takšen? tnx

Se ti zdi, da je ni? Jaz pa je recimo ne občutim kaj dosti (več) v tistih, kako že pravi Marsa... cmok, cmok, srčki, sončki, lubčki, mucki, kakovseljubimohohoh postih.... bog je namreč za marsikoga HUDA avtoriteta... in o bogu razpravljat za nekatere pomeni bit HUDO previden, ker... kaj že? In verjamem, da nekaterim izjava 'bog je lenuh' pritiska na vse alarme, meni pa je všeč prav zaradi tega, ker to počne (pa čeprav se z izjavo ne strinjam). I am god also

rachek ... sicer pa se 'napravica' za klistiranje kupi v Sanolaborju in to ni kakšen zapleten postopek... Marsa ... tudi jaz v teh dneh izvedela še za dve sošolki, da sta precej resno bolni... sicer pa je tudi meni (in Daši) včeraj uspel post ... kakšne tri tedne že imava vsake štiri dni sadni dan in je prav kulare

Marsa, res je... se opazim, da mi telo samo odreagira in mi pri tem pozitivna naravnanost v glavi in njeno prigovarjanje (še) ne pomagajo preseči tega spontanega odziva, ko zagledam sršena v svoji bližini... je pa bil takrat ta sršen precej jasno sporočilo v zvezi z nečim, kar sem takrat v sebi nekako že vedela, pa odlašala in mečkala... ... kasneje sem imela zelo žive sanje (evo, sem jih našla... se mi je zdelo, da jih bom v tole temo zapisala ), da sem plavala v kristalno čisti vodi in videla, kako so na gladini ležali mrtvi sršeni...

skwo, razumem tole... take in podobne neudobne scene so lahko samo sprožilec, da začneš s spremembami... pri sebi, seveda. Meni osebno je zelo pomagalo soočenje z notranjim otrokom. Zdravljenje notranjega otroka in mogoče še tole Prevzemanje odgovornosti glede konkretnega vprašanja morda en namig (za začetek): recimo, da enkrat, ko se ta scena že spet pojavi, v sebi začutiš tisto 'zdej pa dost!'... če uspeš neprizadeto pogledat človeka nasproti tebi, lahko v njegovem izpadu začutiš, da deluje iz ranjenega notranjega otroka... OK, tole je samo še en nezrel odrasli, ki se odziva iz svoje prestrašene, ranjene preteklosti... kaj pa jaz?... (kaj pa v meni sproža tale njegova fora? kako se počutim, če me takole neosnovano obtožuje, sumniči, želi posedovati....) --->>> in tako se začne drugačno potovanje, ki prinaša spremembe.

Če resnica boli? Pa še kako! Če ne bi bolela, potem se ne bi na vse kriplje trudili, da se ji izmikamo (dokler se ji)... ne izmikati se resnici (se pravi, ne lagati, ne zavajati, ne bežati...) je najbolj ključno v odnosu do sebe... je pa res, da smo večinoma tako naštelani, da to prej opazimo pri drugih (kar je še ena 'laž' samemu sebi, ker 'resnica boli' in je lažje pozornost usmeriti v druge, videti druge kot neiskrene, jih celo obsojati)... moje izkušnje potrjujejo, da resnica osvobaja, vendar je do tja najprej treba skozi precej neudoben notranji proces. Zato pravzaprav danes drugače 'vidim' nekoga, ki laže (ali prikriva, taji, beži... whatever)... za resnico je potreben pogum in, ko že misliš, da si predan resnici, pogrneš v kakšni situaciji, ki v zavest prileti šele, ko se 'slabo počutiš', pa ne veš, od kod zdaj to počutje... skratka, to, kar je vprašanje v tej temi... meni je bistveno (tudi v tem, kakor v vsem), moj odnos do mene (in šele posledično do drugih), kajti tam se vse začenja... kako to drugi hendlajo, v taki naravnanosti (opazovanje sebe), ni tako zelo pomembno. Čeprav je res, da je recimo hudimano zabolelo, ko sem v enem tednu izvedela za dve 'veliki prevari', sta bili to šele začetek tstega, kar je potem res bolelo (in ni imelo nič kaj dosti opraviti s človekoma, ki sta sprožila ta proces). V tem primeru sem imela recimo na voljo, da ostanem v stanju (z vso pravico - bi rekli eni), da obsojam tistega, ki je 'tako grdo lagal in s tem prizadel' ali pa, da pozornost premaknem vase in se tako še malo bolj približam sebi.

Marcelino, Lunchyka, Liza, Jaan, Luma SmartyM tudi tebi vse naj, naj

koliko definicj boga je že bilo in koliko jih še bo... in katera je resnična?... morda pa drži edino to, da je bog neopredeljiv, nedoločljiv... vsaj s točke od koder človeštvo gleda 'nanj' (ker imamo premajhen razgled na vse, kar je)

brrr... si me spomnila na eno tako srečanje s sršenom (pismo, po moje sem to že napisala )... ležim v solariju (pred telovadbo sem šla za 10 min v solarij) in naenkrat me nekaj strašno zapeče na roki... sunkoma vstanem, butnem z glavo v pokrov ... nič mi ni bilo jasno... pogledam kaj je in sršen tam ob meni :OO!: ... brenčal je in se zaletaval ... se obelečm in grem v recepcijo, povem, da imajo sršena v sobi s solarijem in, da me je pičil in grem telovadit... zvčer pa roka do prstov čisto otekla, da sem morala po injekcijo :xx!: pa ravno te dni mi je Daša povedala, da je našla sršena v kuhinji.... brrrr

dodajam še Bernardino doživljanje Novi otroci

1Budala, to je po moje glede na to, koliko prostora zasede OS... najbrž je razlika, če imaš kilometrski OS, poln smajlijev ali pa takega z enim stavkom... poleg tega, če se ne motim, imamo tisti, z več posti, 'večji predal'... Meni pa se to ne zdi logično, da bi en OS pomenil 1%. 'celoten prostor, namenjen tvoji OS sceni' pomeni 100%, ne pa 100 OS-jev. Po moje, no.

nova spletna stran Bernarde Pavko Prava Mentorstvo Svaha

pri meni je tale scena v 12. h., kar zna biti rahlo drugače, kot na IC -ju. Sicer pa - zdi se mi, da bi me 'razneslo', če ne bi kaj delala. Pa nekam nestrpna sem do drugih, ki niso tkole našponani. Srce je precej živahno. Kako bi rekla - 'našponano od znotraj'. Sicer pa je ravno danes bil ekzakten... bom verjetno lahko še kakšno o tem povedala... zdaj dirkam v Lj

ufff, meni pa te dni mars tranzitira čez natalnega marsa ... kera šopancija (bejžmo, Mateja gre )

Stane... kul, da malo 'razburkaš' tole o Bogu ... meni je všeč, ko nekdo 'vrže kost'... takrat se bolj zaveš svojih prepričanj o nečem in imaš priložnost, da jih opustiš, če niso več del tvoje realnosti ali pa se jih še trdneje 'primeš'... bolj z zavedanjem. Jaz Bogu ne pripisujem lenobe, ker lenobo pač razumem kot človeško šibkost. Četudi bi lahko o tem, da je tudi v lenobi nekaj božjega (kakor v vsem)... ampak tako filozofiranje bi sedlo kvečjemu h kakšnemu piru, dveh, treh.... nima kakšnega posebnega smisla, je pa lahko zabavno. Sicer pa mi je blizu (in tako doživljam), da Bogu 'ni mar'... v tem smislu, da, ker je vse 'božje', zanj ni pomembno in se 'ne meče ven', kaj bomo naredili s tem, kar smo in kar imamo.

čveka k'sneta skera

za zajtrk najprej limonado ali sok iz pomaranč, potem pa sadje glede na sezono... včasih naredim sadno solatko in dodam še malo mandljev včasih pa imam obdobja, ko papcam marsikaj... danes sem ravno 'in the mood' in obujam lepe spomine na morje... v Lovištu (Pelješac) smo zjutraj s kolesom šibnili v vas, se tam zabezecali v eno mega oštarijo ob obali, da kao popijemo kapučinčka... pa je prišla Marija (gazdarica) in povedala, da imajo nad dobro hobotnično solatko ali pa, da ravno dela 'tačrno' rižoto, pa če bi malo probali.... jasno, brez bevandice ni šlo....

(midve tudi imava tole doma)

Sončna... sem najprej prebrala tvoj post v 'jok', pa potem v dnevniku in zdaj šele tole v 'črni luknji'... (tvoja izkušnja mi je zelo 'znana', skoraj identična moji)... čestitam za tvoje uvide in spoznanja ... in hvala, ker tako iskreno in s sončno energijo svoja spoznanja 'daješ naprej'

bod vesel, da je kle ... tam so sam 'dobri', tuki pa smo 'najboljši'

... Sončna, smo imeli (ex veza partnerska) Da se malo na temo vrnem... večkrat smo kakšnemu frendu ponudili, da gre lahko v našo prikolo, pa so kakšni res odlonili, ker ne marajo nudo kampov. Kakšni pa so vseeno prišli za dan ali dva in že vnaprej obljubljali, da bodo v kopalkah. Ker smo bili čisto na koncu kampa in tako ali tako skoraj čisto sami, prikola itak čisto ob obali, da se ni bilo treba nikamor premaknit, da si bil ob vodi, je bilo čisto vseeno, ali so sedeli tam v kopalkah ali brez... ponavadi so kakšni dve uri imeli na sebi kopalke... na koncu pa so že čisto free skakali okoli brez njih... enkrat je k nam prišel znanec, ki še nikoli ni bil v nudo kampu, samo slišal je vse mogoče... čakamo, kdaj se bo prikazal... in vidimo, da po potki prihaja en tip ful rjav in s fluorescentno belim delom, kjer so bile kopalke (takšnega pa se res bolj opazi, ker včasih priplavajo iz drugih plaž kakšni firbci, potem pa z belo ritjo in takšnim pogledom hodijo po kampu), v roki pa nosi torbo... uočimo, da je to naš znanec in pove, da je mislil, da se mora obvezno sleči pri recepciji ... je rekel enkrat en: 'če te mučijo kakšni kompleksi ali ne bi rad, da se oči pasejo po tebi, pojdi na nudo plažo'

sem se zdej spomnila ... greva z Dašo enkrat po kampu in na cesti stoji najin sosed (iz bloka) ... prvi hip res mal hecna scena (... in tako vem, da ima tip na riti tetoviranega metuljčka )