Mateja

O, a res ! Sva ga danes z Dašo gledali med delfini ... všeč mi je, ko je tak otrok... pade total v sceno in uživa

Ves čas pogledujem sem, če je že kaj novega... držim pesti, da se bo našla za kužita najboljša rešitev ... v zadnjih dneh smo imeli dve podobni akciji... en kuža je bil poškodovan in je imel na srečo svetinjco za vratom, tako, da je imel veterinar hitro podatke o lastniku, drugemu pa smo preko oglasa na radiu pomagali, da je našel svoje lastnike...

Free, meni je tudi ful dobra Letos je deset let, kar vodim ženska srečanja (enkrat mesečno) in lahko mirno zatrdim, da je zdravljenje notranjega otroka bilo ključno za korenite spremembe pri vseh, ki so sodelovale (navdušena sem, ko prihajajo k meni mlade punce! Če bi bile me pri teh letih tako zrele in na tak način doživljale življenje.... madonca, kaj bi šele potem bilo ). Imam v 'paci' še en dober in enostavno napisan člankec (ne maram tistih duhovno zakvačkanih dolgovezenj, ko ti je na koncu še manj jasno, kaj naj bi zdaj, kot ti je bilo na začetku... ali pa takih, ko je vse nekam eterično in nič konkretnega), samo še prevesti ga moram ... dolgo časa sem imela vizijo, da bom ustanovila nek center ali nekaj takega (za privat šolo nimam niti pod razno sredstev - se pa priporočam, če se Astra loti tega projekta ) za otroke (ker se ne vidim več v tem šolskem sistemu in se počasi poslavljam od 'tršice')... zdaj pa mi je vedno bližje ideja, da se bodo Indigci čisto dobro znašli (sem pa bila tu, ko so prišli, prispavela sem svojo 'dobrodošlico' in po svojih močeh razširila informacije o tem, zakaj so tu in kako se družiti z njimi, da bo druženje vsem v veselje)... no, ideja, da naredim nekaj za 'odrasle otroke'... recimo ČOKOLADNICO , v kateri bi imeli ne samo čokoladke za crkljanje notranjega otroka, ampak tudi razna srečanja in zanimiva predavanja in .... no, TAKO pomembno se mi zdi druženje s svojim notranjim otrokom.

Marsa (pa še za pogum in voljo in vse, kar rabiš za tak projekt)

Še jaz malo pomagam ribici... za Kristalkinega dedija in čestitke Sabini

Hoj, Dominko! Sori, ker sem spregledala, da si me vmes spraševal po zeliščnih pripravkih. V mislih sem imela homeopatsko zdravljenje. Vendar to niti ni poceni, saj deluje počasi - zdravljenje traja več mesecev (je pa učinkovito, ker deluje na vzrok, ne na posledico). Mislim, da stane prvi obisk pri homeopatu okrog 17. - 18. tisoč (kakšni dve uri temeljitega spraševanja, da najde zate najprimernejšo kombinacijo). Morda ti pri odpravljanju starih destruktivnih prepričanj lahko pomaga tole: Kupi si zvezek, tak, ki ti je posebno všeč in vanj vsak dan (en mesec) zapisuj svojih 10 dobrih del in lastnosti (npr.: zjutraj sem poskrbel za svoje telo - popil sem sok pomaranče in naredil nekaj dihalnih vaj...). Na začetku to sploh ni enostavno, ker ob slabem mnenju o sebi in skrhani samopodobi, že razmišljaš o tem težko. Vendar je to dober način, da preusmerjaš svojo pozornost drugam, kot si jo do zdaj. Poskusi, mnogo jih poznam (vljučno z mano), ki jim je tole pomagalo bolj kot ponavljanje afirmacij, saj je bolj konkretno, nanaša se prav nate in ti pomaga, da se vsak dan posvečaš sebi na pozitiven način. Srečno

misliš reči, da sanjam z odprtimi očmi

Nocojšnje sanje spet ene tistih živih, ko so barve zelo izrazite in ostanejo v spominu kot film: Daša in jaz greva s sestrino družino na njihov vikend. Ko prispemo tja, je videti kot zimska pravljica - vse pokito s snegom, drveje belo, poti zasnežene, samo njihova kočica kuka ven iz tiste beline. Sonce in jasno, modro nebo. Sezujem soperge in grem bosa po tistem mehkem snegu, da še zdaj čutim, kako ful dober občutek je bil, ko sem čutila sneg pod nogami in me sploh ni zeblo. Sedimo zunaj na sončku in uživamo, potem pa se pripelje en njihov znanec in popoka Dašo, nečaka in mene v avto - kao, da nas pelje nekaj zanimivega pogledat. Nekakšen izlet. Peljemo se v enem, že rahlo zdelanem avtu in cesta je precej zdelana in ozka, ni več videt sončka in zasneženih hribčkov... vozimo v ozki soteski in nasproti nam stoji sredi ceste en delovni stroj. Tip pa kar pelje naravnost vanj, sploh ga ne skrbi, ali bomo zvozili tole srečanje. Malo butne v tisti stroj, da vzvratno in komaj, komaj zapelje mimo. Potem pa nas sredi vseh tistih desk in nevemšečesa na cesti obrne na bok. Z Dašo splezava iz avta in za nama še nečak in tisti šofer. Iz avta vzamem še mobitele, ki so nam popadali nekam pod stole in gremo peš naprej. Ustavimo se v enem naselju in tam mi trije mulčki sunejo mobitele. Takoj opazim, grem nazaj k njim in jim povem, da sem videla, kaj so naredili in naj vrnejo nazaj. Dobim nazaj čisto druge mobije, vse nekaj razmontirane, ploščice kar po tleh pobiram in se jezim, kaj je zdaj ostalo od telefonov. tamali sploh ne zgledajo nevarni ali kaj takega, ves čas se nekako smehljajo in tudi Daša, nečak in tisti tip niso videti kaj hudo zasekirani zaradi tega. grem malo naprej, da se 'zluftam' od vseh peripetij, tam pa enkraten razgled na totalno jasno nebo, gore čisto blizu in pred njimi kot nekakšne skalnate piramidice, na katerih so čisto na gosto rasle smreke. Fantastično! Čisto očarana od tega, se obrnem, da grem z drugimi 'proti domu'. Opazim, da se mi medtem pridruži skoraj vsa žlahta - mama, oče, strici, tete, tudi sestra in njena družina je tam.... hodimo nekako v koloni navzdol, vsi so nekam dobro razpoloženi, pripovedujem, kako so mi eni mulci razmontirali mobitele, pa se nihče kaj dosti ne vznemirja, samo smehljajo se ... nato mi en stric da v žep nekaj denarja. Zahvalim se mu in ga vprašam, kako zdravje (je v resnici precej bolan), pa se nasloni na ograjo ob cesti in reče: 'ja, mateja, uživati življenje - to je to!'... se naslonim na ograjo in gledam v reko... totalno čista voda, še zdaj se vidim v sanjah, ko se nisem mogla načudit, kako je možno, da je voda tako čista...in zagledam, da v njej plava ena zelo hecna žival... velika kot človek, z ošiljenim gobcem in majhnimi okroglimi ušesi... plava nekaj podobnega kravlu (Daša vidi tisto žival in vzklikne 'Leda!' (to je ena njena bivša sošolka)... žival ful uživa... in na bregu zagledam še tri take živali, ki se zabavajo in nekaj kao plešejo... živali to... pa stojijo na dveh nogah in se gibljejo kot ljudje... ful hecna scena. Nato dam roko v žep in opazim, da imam v žepu polno denarja... pogledam vso žlahto, ki hodi za mano in se vsi začnejo smejat (so že prej vedeli za ta denar v mojem žepu)...

Dobr jutr Malo pokukala ven in uočila (že spet sem oke odprla točno ob 5:55), da je snegec spet pobelil vse... Vojko pravi, da je dan ekstremov , jaz pa nisem ravno za ekstreme razpoložena :o|o: ... včeraj smo do večera krancljali šolske avle... hecno , imamo tri avle in se je tako 'izšlo', da so malčki iz pritličja in drugega štukca izdelovali maske (za pusta) in pri njih zdaj binglja morje mask, moji pa srčke in ptičke in pri nas visijo sami srčki in beli golobčki... prste imam vse prešpikane od buck. Upam, da bom danes uspela prit še do pošte, da oddam en paketek in do banke, da pošljem na Unicef en mali prispevkec za otročke (iz škatlice obilja )... Jah nič... kavico že popila... gremo pod tuška... pa bi šla zdajle raje še za ene dve urci drnjohat

Eni nimamo tovrstnih težav ... ker tega ne počnemo med službenim časom

Aaakhut !

Nič ne dodajam, delam ves čas po sedem ponovitev... to mi nekak najbolj sede in to je my way klele

Ma ja, Naky, ti kar nalagaj ... če Sabino tole vleče, ne pomišljajta kaj dosti, kar korajžno Me veseli, da so ji šli tu, na Oš naproti, da iščejo načine in poti, da je uspešna! To tako rada slišim!!!!! Srčno upam, da je kaj takih ljudi tudi v srednjih šolah... kakšne slišim, ko mi moji bivši učenci kaj povejo :xx!: ... Daša je na oblikovni, kjer naj bi pomagali razvijati umetniške talente in o tem ni ne duha ne sluha... veliko pa je žaljenja, zasmehovanja, prfoksov preprosto ni in dijaki zunaj zmrzujejo, ker je učilnica zaklenjena, tajnica ne ve, kje je prfoks (vejo pa tamali, ker ga vidijo v bifeju - čakajo pa ga celo uro), pišejo po štiri (tudi pet) kontrolke na teden in celo dve na dan, če manjkajo pri uri risanja, jim primaže šus in 'ga ne zanima'... ma, take no, žal... če bi starši o tem več govorili, konkretno, z imeni ... morda ne bi iskali drugačnih variant za naše otroke... dokler pa je tako, pa morda kakšna Waldorfska reši kakšnega otroka pred hudimi stiskami in obupom... vsemu temu res niso kos vsi otroci (posebno Indigom tole ne gre) in, ker se posebej srednje šolstvo tako malo (beri: NIČ) približuje otrokom ('saj ni obvezno - če jim kaj ne 'paše', lahko grejo drugam'), bi rekla, da še sreča, da obstaja tudi waldorfska varianta. Težje je zdraviti tisto, kar kakšnemu občutljivemu otroku pusti takšen način ( Jaz ne zagovarjam tistega, naj se otrok čimprej nauči, da je življenje kruto ali - vrzi ga v vodo, pa bo plaval - ali utonil... :xx!: ), kot nadoknaditi ali naknadno pridobiti znanje ali informacije, za katere se bo kasneje pokazalo, da jih potrebuje (če mu bo uspelo skozi to občutljivo obdobje brez takšnih frustracij, ki jih srednja šola pušča, to ne bo kakšen poseben problem)... kajti večino bedarij, s katerimi obremanjujemo otroke v šoli, NIKOLI ne uporabljajo v svojem živeljenju. p.s.: Kofe velja

Medtem si se že preobrazila v Selene in upam, da si prepričanje 'kriva sem' tudi že odslovila

Naky... potem me imaš povsod zadosti, a ... najprej me tukaj bereš, ko klanfam, pa še prijateljica podobna meni in celo stil ima podoben .... morava midve na enga kofetka, očitno O Waldorfski sem pa že v neki temi povedala, kaj menim... žal je to zaenkrat edina alternativa pri nas. Meni se namreč ne zdi najbolj posrečena, kot bi padla med amiše ali nekaj podobnega. Tudi oni imajo neka svoja pravila, ki se meni zdijo prav hudo neprimerna. Ne poznam sicer veliko otrok, ki so zaključili waldorfsko osemletko (saj jih tako ali tako ni veliko) in to, da imajo kaj večje težave kot ostali otroci, ne bi trdila. Drugo pa je, da se jim pozna, da so bili praktično celo otroštvo kot v karanteni - nič televizije, nič računalnika, ni druženja z otroci iz njihovega okoliša... Edino, kar mi pride na misel je, da pelji Sabino malo na to šolo. Predvidevam, da ne bi bil problem, če bi prfoksom povedala, da si dekle želi spoznati njihovo šolo. Da dobi filing. Potem pa naj izbere. In ti potem zaupaj, da je dobro izbrala.

iiiii, aakhut !

Joj, Daisy, ravno včeraj sva se s sestro do solz narežali ideji, da bi napisali knjigo 'Duhovnost tretjega tisočletja'... v njej pa bi priporočali nova odkritja na temo 'prava kombinacija živil', pa 'sproščanje', pa 'opuščanje' in take... naprimer: 'najnovejše odkritje na področju kombiniranja hrane: z enormnim užitkom mljaznite dobre špagetke z obilo naribanega sira in za posladek tablico čokolade' ... ali 'sproščanje': globoko vdihnite in z užitkom popijte kozarec vina, začutite v ustih prijeten okus, ki se razliva po vsem telesu...'.... Kaj nas dela ŽIVE? V čem U-ŽIVA-MO? That's the question now

Živjo lunatki Dogaja, dogaja Danes imam maratonske telefonjiade ... tale zadnji čvekec kakšne 45 minut (ampak smo reševali veri important zadeve)... sredi službice sem se spomnila, da sem pozabila omenit Alexa lunatki, ki išče pomoč za frendico... no, pa so to medtem že drugi porihtali ... vesela sem, da se ob ponovnem približevanju Saturna na moj Mars počutim tako spremenjeno... ne more bit več tako, kot je bilo, ker jaz nisem več, kar sem bila (tnx Astra - vem, po kaj se je vrnil)... na hitrico sem preletela članek v Oni o prfoksi in ploskam z ušesi, da se o tem KONČNO piše!

Lej jo malo! Že čist domača v LNF sceni

Selene, še od mene en pobož

Si me prehitel, Mick ... sem ravno tole namerava povedat... zdaj pa, hmmm, ne vem, kaj sploh čvekam naprej

Kolk je pa tole luštn gledat ... Cosma, si mi tko simpatična ... ko sem vidla slikco naše nasmejane Naky, sem točn to rekla: ' O, saj jo poznam!' ...Pa Kristalka - itak ... Free in Tinka in Marsa, si dala tisto 'mojo' gor ... res kul zgledaš

:o|o: ... iz česa se bom težko zmazala, Č.v.e.k.a