Mateja

aakhut ima VELIKO

ne vem...možno... na seznamu cobissa ni... saj je vseeno, ani ... važno, da pomaga

... pokvarila (grem zdaj preverit, če je knjiga slučajno že prevedena... )

Sanjalica - se strinjam (s tistim P.S.)... ne vem pa, če je knjiga prevedena v slovenščino... hecno... da nisem tega preverjala... no ja, prevajanje mi je bilo v užitek in nekako potrditev tega, kar sama doživljam in izbiram zase... in če sem s tem še komu pomagala, da je bližje sebi, potem pa itak

Lupus, živjo! Čeprav znajo bit takšna obdobja v življenju strašljiva in imaš občutek, da temi ni ne konca ne kraja, pa imajo v resnici nekaj zelo dragocenega - prerešetajo tvoja prepričanja in te glasno sprašujejo "kaj izbiraš zase?"... nekaj pa je, kar veš tudi ti... poti nazaj ni... z novimi spoznanji in vedenjem nikoli več ne moreš živeti 'po starem' ... ... bodi jezen na Boga, na ljudi, na sebe... bodi razočaran, žalosten, karkoli... tudi to je lahko samo potreben delček poti do sebe ... srečno

TEHNIKA SPROŠČANJA ČUSTEV - GLOBOKO ŽALOVANJE Zdravljenja notranjega otroka se lotimo, ker želimo, da prenehamo reagirati na življenje skozi stare rane iz otroštva, ker želimo postati opolnomočeni odrasli ljudje. In, kadar se lotimo dela z notranjim otrokom, potrebujemo obdobje žalovanja. Tudi to je energija, ki potrebuje sprostitev. Čustva so energija in energija se želi sprostiti skozi jokanje in besnenje. Če želimo sprejeti sebe, moramo sprejeti občutek bolečine, žalosti, jeze… Če sebi ne damo dovoljenja, da lahko občutimo 'negativna' čustva, potem ne moremo resnično občutiti tudi 'pozitivnih' čustev. Sprejmimo in počastimo občutke, da si bomo lahko začeli odpuščati in se ljubiti. Zelo pomembno je, da si dovolimo in damo pravico, da smo jezni, ker kot otroci nismo dobili, kar smo potrebovali. Del procesa je preprosto sprejemanje in občutenje žalosti in jeze. Pomemben del procesa je, da žalujemo in obžalujemo vse, kar se nam je kot otroku dogajalo, prav tako pa tudi vse, kar je vplivalo na nas kot odrasle. Žalovanje je popolnoma nekaj drugega kot depresija. Med žalovanjem še vedno lahko občudujemo lepoto narave, se razveselimo prijatelja, smo hvaležni, medtem ko depresija prinaša občutek, da si sredi temnega tunela v katerem ni prav ničesar, kar bi te lahko razveselilo. Globoko žalovanje je energijsko delo. Ko nam enkrat uspe 'zlesti iz uma' in postati pozoren, kaj se dogaja v telesu, tedaj lahko začnemo s sproščanjem stare čustvene energije. Ko pridemo do točke, ko začnejo čustva prihajati na plan – tedaj samo vztrajajmo v dihanju. Čeprav se nam glas začne lomiti in nam v oči silijo solze, ne ustavljajmo dihanja. Tukaj potrebujemo veliko mero prisotnosti, da peljemo proces sproščanja naprej. Bodimo pozorni, kje v telesu je energija skoncentrirana. Lahko je kjerkoli - toda večinoma se nastani v križu (kajti tam ponavadi nosimo stvari, ki jih ne želimo videti) , v predelu pleksusa (jeza ali strah), v predelu srčne čakre (bolečina, zlomljeno srce) ali prsnega koša (žalost). Veliko nam lahko sporoči tudi, na kateri strani telesa se nahaja (desna – moška stran, leva – ženska stran) in, katera čakra je v bližini. 'Poskenirajte' svoje telo in prisluhnite, kje v njem so napetosti. Nato dihajte v ta predel. Vizualizirajte, kako z vdihom vstopa v ta del vašega telesa bela svetloba. Energija se začne dvigovati in sproščati. To lahko občutimo, kot bi se dvigovale majhne energijske kepice, ki so pravzaprav krčevit jok. Za naš ego je to strašljivo, saj ima občutek, da je izgubil kontrolo, toda gledano s perspektive zdravljenja, smo vstopili v čudovit prostor. Opolnomočeno zdravljenje je potovanje s tokom – vdih svetlobe, izdih zakrčenosti. Krčevit jok, solze, smrkanje, vse to je različna oblika energije, ki se sprošča. V tem procesu pa ste lahko opazovalci samih sebe – sprejemanja in opuščanja čustvene energije, ki je bila ujeta v vašem telesu – in tako istočasno opazujete in ste v procesu, ko si dovolite občutiti bolečino. Če se med jokom ali jezo začnemo sramovati sebe in teh občutkov, s tem ponovno zapustimo sebe in svojo rano in sproščeno čustveno energijo zelo hitro nadomestimo z novo. Zato je pomembno, da si najprej resnično dovolimo občutiti vsa čustva, ki so ujeta v telesu. Procesa ne ustavljajte, čeprav se ego zelo trudi, da bi ga. Povežite se s tokom energije, z dihanjem. Za to, da se lotimo tega procesa, se moramo počutiti dovolj varne, morda je na začetku bolje, da tega ne počnemo sami, pač pa da je ob nas nekdo, ki ima izkušnje s takšnim delom in mu zaupamo. Tudi delo z jezo je energijsko delo in energija jeze se sprošča, če se prepustimo toku. Z vdihom zavihtimo nad glavo pripomoček, ki smo ga izbrali (blazina, lopar, karkoli) in z izdihom udarimo in glasno zakričimo, sprostimo ujeto jezo (pomembno je, da jo sprostimo tudi skozi grlo!). Pri tem se nas mora veliko šele naučiti glasno izreči 'FUCK YOU!!!' ali katerokoli misel, ki se takrat pojavi. Vdih – izdih – odpri grlo in izreci karkoli potrebuješ izreči. Jeza se mora sprostiti tudi skozi grlo, zato ne zadržuj kričanja, ne olepšuj izrazov, ne ustavljaj toka sproščanja s tem, da samo nemo tolčeš, ker s tem nisi dal sebi dovoljenja, da končno enkrat izkričiš vse, kar te je težilo. Dovoli si pri tem sprejeti otroški glas. Vpij 'SOVRAŽIM TE! SOVRAŽIM TE!', kar ne pomeni nujno, da sovražiš to osebo – lahko pomeni, kako sovražiš odnos te osebe, ki te je tako zelo ranil. Stik z zadržano jezo je zelo pomemben del procesa sproščanja zadržane čustvene energije in ne dajte se preslepiti egu, ki vas prepričuje, da v vas ni potlačene jeze. Raje prisluhnite telesu, naj vam telo pove, kaj je resnica. Šele tedaj bomo kot odrasli znali postaviti jasne meje. Vsakič, ko se bomo lotili procesa globokega žalovanja s sproščanjem skozi jok ali jezo/besnenje (včasih bomo potrebovali večkratno sproščanje jeze, da bomo prišli do žalosti In obratno), bomo odvzeli nekaj moči določeni rani. Ko se bomo naslednjič dotaknili te rane, ne bo več tako zastrašujoča in v njej ne bo več toliko ujetih čustev. Zdravljenje notranjega otroka zahteva od nas precejšen pogum. Nagrada za takšno delo pa je neprecenljiva: sprememba odnosa do sebe in do življenja, sprostitev napetosti in stik s tistim delom sebe, ki je ustvarjalen, strasten, ki ljubi in uživa. Delovati odzunaj navznoter je precej daljši proces in se dolgo časa ne dotakne našega najbolj intimnega bistva. Delo odznotraj navzven prinaša velike spremembe, kajti že proces sam prinese spontano v naše življenje zmožnost, da glasno izražamo, kdo smo in kje so naše meje, ne da bi morali o tem kaj dosti misliti ali se tega učiti. Naša bolečina je. Naša jeza je. In, če ju ne sprejmemo, ne sprejemamo sebe. Robert Burney M.A. (iz knjige Ples ranjenih duš)

cosma, veselo uživačkej dalje

ČUTITI OBČUTKE Čustva so energija, ki se manifestira v našem telesu. Obstaja v predelu nad vratom. To niso misli (čeprav lahko sprožijo naše čustvene reakcije). Kadar se odločimo za zdravljenje čustev, bodimo pozorni, kje v telesu se ta energija manifestira. Kje čutimo napetost? Je 'napenjanje v črevesju' res lahko občutek? Ali mi ti 'metuljčki' v trebuhu sporočajo kaj čustvenega? Ko nekdo začenja prihajati v stik s svojimi čustvi in ta prihajajo na plan, ponavadi svetujem, naj ne ustavlja dihanja. Večina se nas je naučila zadrževati svoja čustva tako, da nehamo dihati in zapremo svoje grlo. To je zato, ker se žalovanje, v obliki žalosti, akumulira v zgornjem delu prsnega koša in z dihanjem bi nam nekaj te žalosti lahko ušlo izpod nadzora. Zato smo se naučili, da, ko začutimo, da postajamo čustveni in se naš glas začenja lomiti, za nekaj trenutkov ustavimo dihanje in zapremo grlo. Zahodna civilizacija je s svojim levo-možganskim načinom razmišljanja (konkretno, racionalno, tisto, kar vidiš, je vse, kar je) v neravnotežju. Ker se čustvene energije ne da videti ali meriti (rentgen ne pokaže, da imaš pol kilograma žalosti v sebi), so bila čustva nepriznana in zanemarjena.. Zadnja leta se to spreminja, toda večina nas je odrasla v družbi, v kateri je veljalo, da je biti preveč čustven nekaj slabega in, da se je treba temu izogniti. Čustva so pomemben del našega bitja iz različnih razlogov: 1. Ker so energija in energija ne more kar izginiti. Čustvena energija se zbira pod določenimi pogoji v našem otroštvu in zgodnje obdobje našega življenja ne izgine samo zato, ker ga zanikamo. Še vedno je ujeto v našem telesu – v eksplozivnem stanju, kakor lonec na pritisk; rezultat potlačitve. Če se ne naučimo, kako na zdrav način sprostiti potlačeno čustveno energijo, bo eksplodirala. Možno je, da se bo transformirala v drugo obliko – recimo v raka. 2. Vse do tedaj, dokler nosimo s seboj potlačeno čustveno energijo, se moramo z njo srečevati – te čustvene rane ves čas vodijo naše življenje. Uporabljamo hrano, cigarete, alkohol, droge, delo, religijo, telesne vaje, meditacijo, televizijo,itd… da bi še naprej ohranjali čustveno energijo potlačeno. Vse naštete dejavnosti (in še kup drugih) nam pomaga, da usmerjamo pozornost na nekaj drugega kot na čustvene rane, ki nas plašijo. 3. Zaradi neozdravljenih čustvenih ran iz otroštva imamo problem, saj težko ločimo med intuitivno čustveno Resnico in čustveno resnico, ki prihaja od otroških ran. Ko se pritisne na katerega od gumbov in odreagiramo izven svojega prostora varnosti, se odzove mali, prestrašeni (ali jezni/besni, ali nemočni…) otrok znotraj nas in mi takrat odreagiramo skozi čustveno resnico iz obdobja svojega otroštva. Ker smo to počeli vse svoje življenje, smo se naučili, da ne zaupamo svojim čustvenim reakcijam. 4. Privlačijo nas ljudje, ki smo jih na energetskem nivoju začutili domače, znano, kar pomeni (do tedaj, ko začnemo s procesom zdravljenja), da nam je znana njihova čustvena vibracija, ki jo prepoznamo, ker jo čutimo podobno kot smo občutili vibracijo staršev, ko smo bili majhni. Dokler ne sprostimo bolečine, žalosti, besa, sramu, nasilja… - potlačene čustvene energije iz otroštva – toliko časa bomo vstopali v razmerja, ki vibrirajo na nivoju, ki nam je znan iz otroštva. Rane ne izginejo kar same od sebe. Z vsakim stikom s svojim starim čustvom, s sprostitvijo ujete čustvene energije,ta izgubi nekaj moči in bolečine. Toda to ni delo, ki ga opravimo enkrat za vselej. Smo na duhovnem potovanju in sila, ki nas vodi naprej, je v nas. Pomaga nam in nas vodi, ko se soočamo z bolečino, ki smo jo kot človeška bitja občutila. Bolj, ko smo sposobni čutiti in sproščati čustveno energijo, bolj jasno se lahko uglasimo s čustveno energijo, ki je Resnica – in Ljubezen, Radost, Lepota – ki prihaja od Vira. (Robert Burney)

BOR je moj tanartaboljš prjatu ... in BREZA priti v stik z žalostjo je bolj osvobajajoče kot zaposliti se z neko dejavnostjo, da je ne slišiš...

Nataly, crkljanja, smeha, uživancij in drugih radosti v velikih količinah ti želim! VSE NAJBOLJŠE!!!

Nada - poznam to ... ko sem se pred leti korajžno in navdušeno odločila, da zdaj pa bom vzpostavila stik z notranjim otrokom, sem naletela na tišino... in postajala nestrpna, ker se noče pogovarjati z mano... ko pa sem prvič uzrla podobo te male deklice, me je tako pretreslo, da mi je bilo skoraj žal, da sem se soočila s tem, ker se mi je zdelo, da tega procesa ne bom zmogla... Ja, pogovor z notranjim otrokom pomaga... vendar... otrok se pogovarja skozi čustva in občutke... včasih nas um prevara in se pogovarjamo z njim, misleč, da govorimo z otrokom... Kakor se sliši zlajnano in nekako 'že opravljeno'... pa je resnica precej drugačna... in, ker je tretje tisočletje čas soočanja z Resnico... se v tem obdobju vsak zase in kot človeštvo soočamo s tem, kje smo 'prešpricali' svoje učenje, kje smo se ustavili, kaj smo pustili v temi nezavedanja..

UČITI SE LJUBITI SEBE – OZDRAVITEV SOODVISNOSTI Soodvisnost je moten obrambni sistem, zgrajen kot reakcija na občutke neljubljenosti in nevrednosti, ki smo jih doživljali ob ranjenih soodvisnih starših, ki se niso znali ljubiti. Odrasli smo v okolju, ki je bilo čustveno neiskreno in je temeljilo na občutkih sramu. Naš lasten odnos do sebe (do čustev, spola, duha,…) se je zasukal in izkrivil, da bi v tem motenem okolju lahko preživeli. Ko začnemo s procesom, je zelo pomembno, da najprej opustimo sodbo in krivdo v zvezi z našo preteklostjo. Pri tem bodimo zelo pozorni, da se ne prepustimo kritičnemu starševskemu glasu znotraj nas, ki bi nas spet rad prepričal, da smo slabi, da je z nami nekaj hudo narobe in, da naj se sramujemo sebe. Ta glas nam laže. To zdravljenje je dolg proces, ključen proces za nas in ni mišljen, da bi z njim postali popolni. Z njim sproščamo ujeto čustveno energijo in sprejemamo sebe z vsem, kar smo. Kritični glas nas odmika od sprostitve in uživanja življenja in s tem od ljubezni do sebe. Zavedajmo se, da imamo izbiro, s kakšne perspektive se bomo doživljali. Zavestno lahko izberemo pogled nase skozi objektiv opazovalca. Smo v obdobju, v katerem naj bi bili odrasli in začeli smo igrati odraslega, kakor, da vemo, kaj počnemo. Hodimo okoli in se pretvarjamo, da smo odrasli, istočasno pa reagiramo skozi program, ki se je zapisal v nas v zgodnjem obdobju otroštva. Trudimo se, da vse naredimo 'prav' ali pa se upiramo vsemu, kar so nam govorili, da je 'prav'. Gre samo za dva različna konca iste palice – delujemo skozi star zapis. Ker gre pri soodvisnosti za fenomen reakcije, je pomembno, da se odmaknemo od svojega lastnega procesa, da bi lahko izbirali in spreminjali naše reakcije. Opazujmo se kot tihi opazovalec, brez sodb. Čustveno neiskreno okolje, v katerem smo odraščali, nas je prepričevalo, da ni v redu, če občutimo svoja čustva, ali, da so samo določena čustva primerna. Zato smo se morali naučiti načina, s katerim smo kontrolirali svoja čustva, da smo v tem okolju preživeli. Posvojili smo ista orodja, s katerimi so delovali na nas – krivda, sram, strah (in pri tem opazovali starše, kako reagirajo na življenje s strahom in občutkom sramu). Prav tu se je rodil kritični starševski glas. Njegov namen je, da zadržuje naša čustva in vedenje pod neke vrste kontrolo in nam tako pomaga preživeti. {Starševski glas si lahko pomagate vizualizirati kot nekakšno kontrolno sobo, z velikansko kontrolno napravo, polno lučk in tipk in monitorjev. V njej sedi kontrolor, resen in popolnoma predan svojemu delu, ki ves čas nadzoruje, da vse deluje 'pod kontrolo'. Ko ga opazujete odmaknjeno, vidite, kako se odzove, kadar se v vas pojavi močno čustvo (vključno z veseljem, srečo ali ljubeznijo). Lučke začnejo utripati, alarmi tulijo, na monitorjih se bliska in kontrolor divje teka sem in tja in poskuša situacijo spraviti v 'normalno stanje'. Pritiska na stare preživetvene gumbe: čutiti preveč sreče - piti, čutiti preveč žalosti – jesti sladkor, čutiti prestrašenost – spati… ali karkoli…} Reprogramirati svoj obrambni mehanizem ega pomeni vedeti, da je občutiti katerikoli občutek v redu. Sprememba v našem odnosu do sebe in svojih lastnih čustev nas osvobodi notranjih konfliktov. LJUBITI RANJENEGA OTROKA ZNOTRAJ SEBE Ko smo imeli 3 ali 4 leta, nismo bili sposobni ogledati si situacije in reči: »No ja, oči je pijan, mami je depresivna in prestrašena – to je vzrok, da je tukaj tako obupno. Najbolje, da se odselim. » Naši straši so bili naša višja moč. Nismo bili zmožni razumeti, da imata morda probleme, ki nimajo nič opraviti z nami. Zato smo občutili, da je vse naša krivda. Učili smo se od ljudi, ki niso bili sposobni ljubiti na zdrav način zaradi njihovih neozdravljenih otroških ran. Zato se je v nas zapisal prvi program: Nekaj je narobe in gotovo sem jaz tisti. Otroci so mojstrski manipulatorji. To je njihovo delo – da preživijo na kakršenkoli način. Zato smo razvili obrambne mehanizme, da bi zaščitili svoja zlomljena srca in ranjenega duha. Štirileten otrok se nauči, da je čisto tiho, da je prikupen in smešen, da pridno pospravi itd… Pri sedmih letih začenja razumeti učinek vzroka in posledice in pri tem uporablja logiko – obrambni sistem prilagaja določenim pogojem. Vstopi v obdobje pubertete in naenkrat ne ve, kaj se dogaja z njim in v njegovi bližini ni nobenega zdravega odraslega, da bi mu pomagal razumeti. Spet razvije obrambni mehanizem, s katerim zaščiti svojo ranljivost. V mladostni dobi naj bi začeli odraščati in se pripravljati na zrelo obdobje, zato v ta namen spremenimo svoje obrambne mehanizme. Absurdno je misliti, da to, kar smo doživljali v našem otroštvu, ne vpliva na nas v naši odrasli dobi. Imamo plast nad plastjo zanikanj, čustvene neiskrenosti, travm, neizpolnjenih potreb, itd, itd… naša srca so se zlomila, naš duh ranil, naš um moteno programiral. Naši odzivi na življenje so posledica programa ranjenega notranjega otroka. Dobro se je zavedati dejstva, da nismo celovito bitje. Razdeljeni smo na mnogo delov. Na nekem področju se čutimo močne , na nekem drugem šibke, odvisno od različnih delov nas, ki so reagirali na različne stimulacije. Pomembno je, da imamo sočutje do ranjenih (šibkih, nemočnih) delov nas samih. Ko vzamemo za svoje tudi vse rane, lahko odvzamemo moč ranjenemu delu. Kadar potlačimo neko čustvo, občutimo sram, tedaj ne sprejmemo tega dela sebe in mu s tem dajemo svojo moč. Lahko se razvije v kompulzivnost ali obsesijo. Tisti, ki smo bili v otroštvu ustrahovani in globoko ranjeni (in si govorili, da nikoli ne bomo takšni kot je ta starš) – smo osvojili pasivne obrambne mehanizme, da bi se izognili konfrontaciji in temu, da bi ranili druge. Močnejša oblika pasivnega načina v soodvisnosti vodi v prevladujoč vzorec 'biti žrtev'. Tisti, ki nas je starš – žrtev v otroštvu sramotil in nam večno ponavljal, da nikoli ne bomo takšni, kot bi morali biti, smo osvojili bolj agresivni obrambni mehanizem. Tako smo se začeli vesti kot slon v trgovini s porcelanom – začeli smo kriviti in obsojati druge za to, da se ne moremo kontrolirati. Nasilnež, ki čuti, da je žrtev drugih, zaradi katerih ne more stvari narediti 'prav' in zaradi česar moramo kot buldožer riniti skozi življenje. In, seveda, nekateri od nas gremo najprej po eni, nato pa še po drugi poti (vsak od nas ima svoj lasten spekter skrajnosti, med katerimi niha – včasih je žrtev, včasih nasilnež. Pasivna žrtev je nasilje za tiste okoli nas.) Nemogoče je resnično vzljubiti odraslega sebe, ne da bi najprej sprejel otroka, ki sem bil. Ko se zmoremo odmakniti in oddaljeno opazovati svoje reakcije, sprejeti, da so samo posledica programa iz otroštva, tedaj potrebujemo obdobje žalovanja. V tem obdobju si dovolimo biti jezni za vse, kar se nam je v otroštvu dogajalo in sprejmemo in dojamemo, da ni bila naša krivda, da z nami ni bilo nič narobe. Proces žalovanja je lahko resnično strašljiv. Zdi se nam, da ko bomo enkrat sprejeli bolečino, nikoli ne bomo nehali jokati, ker do konca življenja ne bomo mogli izjokati vse žalosti, s katero bomo spet prišli v stik. Da, ko si bomo dovolili biti jezni, nihče ne bo varen pred nami, saj bi lahko šli na ulico in postrelili vse mimoidoče. Naša čustva nam govorijo, kdo smo – naša duša komunicira z nami preko vibracij čustvene energije. Resnica je čustvena energija, preko katere skozi vibracijo komunicira naša duša z našim bitjem/duhom/dušo na fizičnem nivoju. Je nekaj, kar čutimo v našem srcu, nekaj, kar resonira z nami. (Iz knjige Ples ranjenih duš, Robert Burney M.A.)

aakhut, je res, čajček je

o, kako prijeten odziv ... bom dala gor še več o tem, ker se mi zdi tole delo z notranjim otrokom res ključno... nikogar ni, ki bi ga opravil namesto nas ali za nas, zato pa je toliko bolj osvobajajoče... Marsa (pa ti vse veš )... Saturn svoje delo dobro opravlja (jaz pa tudi )

(prevod: Mateja) Robert Burney M.A.: Zdravljenje notranjega otroka – kako začeti Soodvisnost: Ples ranjenih duš Delo z notranjim otrokom je nekakšno 'detektivsko' delo. Razrešiti moramo skrivnosti. Zakaj so me privlačili določeni tipi ljudi, s katerimi sem vstopal v odnose? Zakaj sem na določene situacije v svojem življenju reagiral tako, kot sem? Od kod prihajajo moji vedenjski vzorci? Zakaj se včasih počutim tako: nemočno, osamljeno, obupano, prestrašeno, jezno….? Tovrstno spraševanje je prvi korak v procesu zdravljenja. V naši soodvisnosti na življenje reagiramo skozi črno/belo, prav/ narobe prepričanje, zaradi česar verjamemo, da je sramotno in slabo, če se motimo, delamo napake, smo nepopolni - ljudje. Svoj temeljni odnos do sebe in življenja smo izoblikovali v zgodnjem otroštvu na podlagi sporočil, ki smo jih prejeli, čustvenih travm, ki smo jih utrpeli in pravil odraslih okoli nas. Ko smo odrasli, smo zgradili odnos s samimi seboj, z drugimi in z življenjem na podlagi temeljnega odnosa iz zgodnjega obdobja otroštva. Ko smo imeli 5 let, smo že reagirali na življenje skozi čustveno travmo iz zgodnjega obdobja otroštva. Osvojili smo obrambne mehanizme, s katerimi smo zaščitili sebe, da smo zadovoljili osnovnim preživetvenim potrebam. Obrambni mehanizmi, ki smo jih zgradili pri 5 letih zaradi čustvenih travm iz zgodnjega obdobja, so vodili v nove travme, ki smo jih doživeli pri 7 letih in zaradi katerih smo zgradili nove obrambne mehanizme, ki so vodili v nove travme…itd. Toksični sram je prepričanje, da je z nami, s tem, kar smo, nekaj narobe. Krivda je: »Naredil sem napako, naredil sem nekaj narobe.« Toksični sram je: »Jaz sem napaka. Z mano je nekaj narobe.« Zelo, zelo pomembno je, da se začnemo zavedati Resnice, da z nami, z našim bitjem, ni nič narobe – gre za to, da je naš odnos do nas samih in do življenja tisti, ki je popačen. In ta odnos se je izoblikoval v zgodnjem otroštvu. Da začnemo z zdravljenjem notranjega otroka, pomeni preprosto to, da se začnemo zavedati. Da se začnemo zavedati, da je vodilno načelo življenja vzrok in posledica. Da se zavemo, da je naš odnos do sebe in življenja popačen. Da se začnemo zavedati, da imamo moč, da spremenimo naš odnos do sebe. Da se začnemo zavedati, da smo bili programirani s popačenimi prepričanji o namenu in naravi življenja v zgodnjem otroštvu – in, da lahko ta program spremenimo. Da se začnemo zavedati, da imamo iz otroštva čustvene rane, s katerimi je možno priti v stik in jih pozdraviti in tako ustaviti njihovo diktiranje, kako naj živimo danes. To je namen zdravljenja notranjega otroka – da današnjega življenja ne doživljamo več na način, kot nam jo diktira preteklost. Tega ne moremo opraviti brez obuditve otroštva. Nujno je, da postanemo zavedajoči, če želimo, da se naša zavest razširi. S tem ustvarimo nov nivo zavedanja zase, ki nam omogoča, da se lahko opazujemo. Nadvse pomembno je, da se začnemo opazovati – naše reakcije, naše občutke, naše misli – odmaknjeno in brez pretvarjanja. Vsi imamo notranjega kritika, kritičen starševski glas, ki nas obsoja, ustrahuje in povzroča občutek sramu. Kritični starševski glas poskuša kontrolirati naša čustva in vedenje, kajti dobili smo sporočilo, da je z nami nekaj narobe in zato bo naše preživetje ogroženo, če bomo naredili, rekli ali občutili 'napačne' stvari. Nadvse pomembno je, da se naučimo, kako ne predati svoje moči temu varljivemu kritičnemu glasu. Naučiti se moramo opazovati se s sočutjem. Na začetku procesa zdravljenja notranjega otroka je to skoraj nemogoče doseči – imeti sočutje zase, biti do sebe ljubeč je nekaj, kar nam je skoraj najtežje narediti. Torej, potrebno je začeti z opazovanjem sebe, za začetek vsaj z bolj nevtralne perspektive. Postati znanstveni opazovalec, detektiv – Sherlock Holmes za svoj lastni notranji proces. Potrebno je, da postanemo detektivi, opazovalci samih sebe in, da se sprašujemo odkod prihajajo naše reakcije / misli / občutki. Zakaj občutim to? Na kaj iz moje preteklosti me to spominja? Koliko let starega se počutim ob tem, kar zdaj občutim? Koliko sem bil star, ko se je to zgodilo? V tem procesu je čudovito to, da ko se enkrat začnemo zavedati svojih lastnih reakcij, se istočasno začnemo zavedati drugih. Začenjamo videti, kdaj ljudje reagirajo kot majhni otroci, ali kot pubertetniki… Bolj, ko se zavedamo njihovih reakcij, lažje prenehamo njihovo obnašanje doživljati osebno – kar nam pomaga, da bolj nevpleteno opazujemo lastne reakcije. Je čudovit, čudežen proces, ki nam pomaga spremeniti naš odnos do nas samih, do drugih ljudi in do življenja. Postati bolj zavedajoči, z novim zavedanjem in pogledom na življenje, je začetek procesa učenja odpuščanja in ljubezni do sebe. Detektiv vedno pogleda vzroke in posledice. S tem, ko postanemo detektivi, razrešimo skrivnost, zakaj smo živeli svoje življenje tako, kot smo ga in lahko začnemo osvobajati sebe od preteklosti. Z zdravljenjem notranjega otroka se lahko začnemo učiti, kako biti resnično živ, namesto samo preživeti in vztrajati v tem.

Na poti osebne rasti se zagotovo srečamo s svojim notranjim otrokom... to srečanje je eno najpomembnejših (ali kar ključno) za naše 'osvobajanje od sebe' (izraz sem vzela iz knjige, ki jo je napisala B. Pavko)... gre za soočanje, zavedanje in zdravljenje čustev... Kako pomemben del procesa je delo z notranjim otrokom, nam sporočajo tudi Indigci, saj pravijo, da nas učijo, kako imeti partnerski odnos z njimi, da bomo znali vzpostaviti partnerski odnos s samimi seboj, s svojim notranjim otrokom... notranji otrok je tisti del nas, ki je najbližje božanskemu, je naša domišljija, ustvarjalnost, spontanost, sprejemanje... toda čaka na nas, da ga obiščemo, osvobodimo preteklosti... je naša priložnost in pot, kako zaživeti novo energijo na Zemlji

aakhut x!x ... na to pa nisem pomislila... da lahko sred dobre misli kakšnega najdem

Uma... sem gledala Caligulo že dolgo časa nazaj... to je en (že kar star) film... tiste vrste...zgodovinski spektakel al nekaj takega...

kaj, kaj ... kdo lovi

aakhut ... jest mam en prostorček... izvir Kamniške Bistrice (pa ne tisti ob oštariji )... kjer najprej hodim (bosa) po kamnih, oblečenih v mah, na koncu pa me pričaka dobra misel in žuboreča vodka... maaaa

ooo, kul ... mejbi pa res pridem... tnx

še dobr x!x ... mi je prou odlegl zdej

aaaa...tnx... mi je vse jasn zdej ... deli luštne lučke in enormno uživej