Mateja

WB stari!

čestitam in držim pesti

hmmmm... nisem čist zihr tukaj.... to je samo ena trditev, ki smo jo kar za svojo vzeli.... se vprašam... če je vse drugo ustvarjeno z namenom, da se uporablja, le zakaj bi bili možgančki ustvarjeni tako, da bi bili tako dolgo dobo v človeški zgodovini skoraj v celoti neuporabljeni ... kaj pa, če jih v resnici uporabljamo 100 %, samo, da je vseh ostalih nevemkoliko procentov uporabljenih na način, ki ga danes še ne zaznavamo.... .... morda???

... hmmm... mogoče pa NI VSE TAKO, KOT JE VIDETI... ... kaj pa vemo... ... morda je naše vedenje tukaj "prekratko"... glede na to, da moški postajajo vedno bolj čustveno odprti, da ženske postajajo vedno bolj samostojne... da spol ni več tako zelo odločilen in pomemben faktor... morda pa so na vidiku samo novi časi... morda pa se pomembnost spola malo razblinja... morda je pa spol samo še ena iluzija....

joj, ampak ta tema zame tko zdej sem se spomnla še enga koncerta, ki me je tud ful prevzel ... od Lene Lovich... vauuu, čist not padla ... tud pri Predinu so šli mravljinci gor pa dol ... ampak hecn.... sem šla čist tko, brezveze na Ritmo Loco v Križanke... potem pa skor na odru salsala

Bowie je bil v Lj - Tivoli... pa, kolkr ma dobro štimungo in fajn muzko... ja, nekak nisem čutla, da tip uživa ko poje gor... pa je zgleda pol še name tko deloval Cowboy J. pa v Križankah ma, je blo dooooobr ! Na Pink Floydih (Dunaj) pa sem pri zadnjem komadu fasala eno iskrico v svojga učka ... saj veš, tista zaključna scena z ognjemetom... jaz pa stala tam vsa očarana ... pa sem potem še dva dni po Dunaju šetala ko gusar

ja, muzka... ktera me not potegne... sploh ne morem naštet... ker pri meni ni point v tem, da mora bit določena zvrst ali prav določen izvajalec.... je en filing... pa res Pokowc, grejo mraljvinci gor pa dol... lahko celo solze (zelo pogosto pa ne zaradi žalosti) ... na enih koncertih sem doživela to, na enih pa sploh ne, čeprav so bli koncerti čisto ... ravno na Bowie-ju recimo me ni nič premaknilo, na Cowboy Junkies pa sem doživljala tisto glasbo, posebno glas pevke tako intenzivno, da sploh nisem sledila, kdo je z mano, kaj se dogaja okoli mene...

res Marsa & Mitja! in pohvala še naši Stanki, ki skoraj edina še odpre tole temo in se spomni koga pohvalit

Bobnar... kako je bilo včeraj v Kamniku?... je bil štimung taprav

Helenca ! Sicer ne vem, kdo je kdo (razen Marse )... pa je vseeno tkoooo faaaajn videt lunatike na fotki

aja... še tole... vse neizpolnjene želje, hrepenenje in pričakovanja lahko zdaj z vso odgovornostjo in svobodno uresničimo... in damo svojemu otroku to, kar smo si same želele dobiti od svojih mam... ... ... zanimivo ne, da do sebe pa nismo tako zelo neizprosne in svoje kikse z lahkoto opravičimo in rečemo... "Kaj morem! Saj nisem popolna! Sem samo človek!"....

contesa... še en tak dan

Mama ... to je najbrž "tema št. 1" za vsakogar... tudi za tistega, ki se o tem noče pogovarjati, ki "je odrezal" ta odnos, ali, ki tiho (ali pa naglas) melje v sebi otroške spomine... nekje je Marsa omenila "duhovneže", ki so ravno v fazi, ko prepoznavajo starše za glavne krivce vseh njihovih tegob... najbrž gre res za proces, ki je velikim tako zelo všeč, da se v nedogled valjajo v tej "duhovni fazi" ... kot nekakšno svetobolje ali, kot je enkrat rekel Keller, "ranologija" , ki je enim "duhovnim iskalcem" očitno tako zelo pri srcu, da hodijo od enega do drugega "terapevta" in v neskončnost obujajo boleče spomine na otroštvo... Odraslost (ne mislim po letih, ker je to izbira, ki jo nekateri sprejmejo zgodaj, drugi pozno, eni pa nikoli) pomeni zame doživeti svoja starša kot človeka. Kajti obtožbe in večno vračanje v boleč spomin (meni) govori, da nekdo še vedno po otroško pričakuje, želi ali celo zahteva, da se bo njegova mama vsaj zdaj spremenila, postala supermama, nežna, sočutna, razumevajoča, vedno v podporo.... in tako živi v svojem večnem krogu žrtve, večno razočaran, da njegova mama noče in noče biti drugačna, večno čakajoč na odrešilno spremembo - mame... zelo mučno in naporno za "otroka", kaj šele za mamo! Samo otrok pričakuje in hrepeni po tem, da mu mama daje,... odrasli sprejme mamo kot človeka, ki ni popoln, ki veliko stvari naredi po svoje, razmišlja po svoje, življenje razume po svoje... pa ga to ne ogroža, pač pa daje mami tisto, kar ji želi dati in ne čaka večno trpeč, kdaj bo mama postala nadnaravno bitje in sprevidela vse zmote svojega življenja... da bo potem on (večni otrok) končno lahko živel srečno do konca svojih dni... Tudi moja mama ni nadnaravno bitje... samo ženska, ki živi svoje življenje, kot ga pač živi... všeč mi je, da se znava vsest dol in po babje kakšno rečt... večinoma imava zelo različni mnenji o čem, zelo različno dojemava življenje in svet okoli sebe... včasih se ji zdi, da je njeno razumevanje (ker je mama) boljše in bolj pravo... ... včasih vnukom deli modre nasvete, pa se potem sama sebi smeji in pravi "oh ja, le od kje mi ideja, da jaz bolje razumem življenje od vas"...

no... nas veseli... bo mogoče zdej kakšna modra padla... recimo NI VSE TAKO, KOT JE VIDETI

Dons dobila čisto pravo pismo... tako, ki ga poštar vrže v nabiralnik ... odprem pa berem: "hej mačka! V deževnem jutru sedim na pošti in ti na papir iz zvezka pišem ljubezensko pismo..." mala stvar ... pa veliko veselja prinesla

a to... jah, poki, saj veš... tukaj pa jest zlo rušilna ... pa ne z namenom, da bi nalašč kakšne tradicionalne rušla... moja zgodba pač

le kaj....

Tina, saj bi... takoj x!x ... ampak ... tegale šita pa ti res ne privoščim :xx!: ... bom kar sama spedenala, kar mam za spedenat... potem pa gaaaaassss ti pa si raje izberi dopust... svoj

jest pa na bolniški :xx!: ... po dopustu... in sem že čisto sita prostih dni

luna ... al kaj... mogoče 11.9. ... tečna bla mučos... :xx!: ... pa pol kr hčeri težila in žnarala... pa sem le dojela, da ni ona faktor in se ji opravičla ... zdej pa me še kliče (je s fantom na večerji... mata 3 leta), da mi bosta zrihtala zimske gume ful ugodno.... ma ja... smotka dons jest... eto...

tole zlo mucast....