Bobnar, praviš, da sem degenerirana... meni ta izjava ni daleč od tistih, ki jih je izrekla psihologinja...res pa je, da sem odrasla in, da otročku (in mamici) to lahko malo globlje leže na dušo. Jaz sem vsem "strokovnjakom" in tudi učiteljem, ki so bili pametni okoli moje hčere, rekla "hvala lepa, bova zmogli sami!", s čimer sem si nakopala plaz očitkov in poskuse, da bi me zlomili na občutkih krivde (kaj dela svojemu otroku!). Precej več napora je potrebno, ves čas sem spremljala vse njihove izjave in za vsako bedarijo sem jim dala vedeti, da vem zanjo in, da ne bom tiho. Ja, tudi na svetu šole so kdaj morali kakšno mojo pritožbo obravnavati in tudi ministrstvo se je moralo s tem ukvarjati. Velikokrat je bilo peklensko težko, včasih mi je zmanjkovalo poguma in moči (kako je bilo šele hčerki), ampak to, da sem se tako zavzela za svojega otroka in ji z vsem, kar sem, stala ob strani, je zame kot dobro opravljen zrelostni izpit. Imam čudovito hčer! Vse drugo ni pomembno. Astra, naj te to, kar doživljaš ne zlomi, ampak ojača!