leila.

nadaljevanje... OČI Obstajajo močne povezave med očmi in spolnim centrom. Krožne mišice v očeh se povezujejo s krožnimi mišicami urogenitalne prepone. Mežikanje vpliva na krožne mišice okrog spolnih organov; odtod tudi erotičen pomen mežikanja pri ljudskem izročilu. Mežikanje na nežen način spodbuja spolno energijo. Pri Kitajski tradicionalni medicini se oči smatrajo za okna posameznikove duše in se fizično povezujejo z jetri. Uporabijo se lahko za diagnozo notranjega stanja, kakor tudi kot sredstvo prepoznavanja spolnega potenciala in sposobnosti ljubljenja. Kar nekaj signalov prihaja iz oči: Temne zenice nakazujejo zelo strastno osebo. Miren izgled oči pri ženski skupaj z čisto rahlo rožnato beločnico nakazuje strastno žensko z obilo spolne energije, dobrim ožiljem in zdravimi notranjimi organi. Njena vagina bo topla zaradi strasti in spolnega poželenja. Pri Kitajski seksologiji velja, da je oseba z večjimi očmi boljši-a ljubimec-ka, medtem ko manjše oči kažejo na racionalen um.; Če ima moški velike oči bo dober pri ljubljenju, saj je bolj čustveno vpleten v seks. Na drugi strani pa je moški z manjšimi očmi bolj racionalen in intelektualno usmerjen.. Ženska z večjimi očmi je ponavadi bolj odprtega uma in se izraža navzven in obratno. OBRVI…

Dobro bi bilo, da bi vsak sproti pometal pred svojim pragom, kar sama prakticiram bolj ali manj redno. No, vsaj trudim se, da bi. Ta izliv razočaranja je pa sicer na brzino vdrl, ampak je tudi zelo hitro poniknil....in hvalabogu, da nisem tip človeka, ki goji zamere in jih vleče v nedogled...itak je pa vse slabo za nekaj dobro...

Kile - več ali manj itak konstantni problem, odkar vem zase. Sicer pa, katera ženskica pa nima teh težav- nekje preveč, nekje premalo, ali vsepovsod preveč ali vsepovsod premalo… Ok, ko sem gulila šolske klopi nisem spadala ravno med bajse, ampak tudi štrigla nisem bila nikoli. Dobro, obline so na določenih mestih zmeraj izstopale, ampak kaj morem če me je mati narava bolj bogato obdarila….Ampak zadnjih par let sem pa res izgledala kot ena žogica. No, gre za to, da imam zadnjih 14 dni taki apetit, da bi mišice žvekalke kar naprej rade nekaj obdelovale. In seveda, ko včeraj stopim na tehtnico….šok! Ja valjda, celo pomlad in poletje se je toliko dogajalo, da na hrano nisem niti pomislila kaj dosti. Ok, tudi razgibavala sem pridno svoje truplo, vsaj do poletja; aerobika, pa vmes plavanje, pa tao joga, pa pešačenje….no ja, ni torej čudno, da sem se uspela znebiti lepo število kilogramčkov. Zato je potreben dobro premišljen plan za ohranitev vsaj takega stanja, kot je sedaj. Ma dobro, itak ne bom imela nič proti, če še kakšen kg splahni… Ampak zima je hudič. Se mi zdi, da moje maščobne blazinice komaj čakajo, da se razlezejo….Ampak proti mojemu bojnemu načrtu jim ne bo lahko… Plan je padel. V ponedeljek so orientalski plesi. V torek tai-chi. V sredo in četrtek bom pa kombinirala plavanje, aerobiko in če se mi bo ljubilo, še kaki pohod na Pohorje. Ta zadnje sploh ne bi bilo slabo, glede na to, da sem ne dolgo nazaj odkrila, da pa z kondicijo ne briljiram ravno. Razsvetlitev sem pa doživela na območju S. Primorske, ko sem po vzpenjanju po številčno množičnih stopnicah skoraj spustila svojo dušo…Jap, to zna biti precej nerodna zadeva, sploh če si v družbi kakega simpatičnega osebka, kateremu je 2-3x tedenski pohod na Šmarno goro mala malica. Čez vikend pa upam, da bo padel kdaj pa kdaj badminton…in še kaka aktivnost seveda . Eto, zdaj pa samo še v napad. Na easy.

ZGODBA Cherokee Indijancev Nekega večera, je star Cherokee Indijanec govoril svojemu vnuku o borbi, ki se odvija znotraj vsakega od nas. Rekel je :« Vnuk, poglej tu gre za dva volka. Eden je hudoben: jeza, zavidanje, žalost, obžalovanje, pohlep, vzvišenost, samopomilovanje, krivda, maščevalnost, lažnivost, oblastništvo in egoizem. Drugi je dober: veselje, mir, ljubezen, upanje, zdrava pamet, ponižnost, prijaznost, radodarnost, plemenitost, resnicoljubnost, sočutje in zaupanje.« Vnuk za kakšno minuto pomisli o tem in vpraša starega očeta: »Kateri volk zmaga?« Stari Cherokee preprosto odgovori: « Tisti, katerega hranim.

Moram reči, da sem nad medsebojnimi odnosi precej razočarana. Koliko je še takih, ki jim gre zaupati in verjeti? Koliko je še takih, ki imajo odprto srce in niso pokvarjeni? Koliko je še takih, katerim lepe besede niso le vljudnostne fraze? Koliko je še takih, ki jim obljuba nekaj pomeni? Koliko je še takih, ki so se pripravljeni odkrito pogovarjati tudi, ko kaj ne štima? Zmeraj padem zaradi ene in iste stvari. Ne poslušam svojega notranjega glasu. Znova sem dobila lekcijo. Veliko. Koliko me bo tokrat izučilo?

Tokrat sem ga zavrnila že tretjič. Četrtič mislim, da ga ne bo več treba, ker me bo verjetno kar na miru pustil. Enostavno sem čutila nek odpor do tega, da bi nekje kolovratila sama z njim in mislim, da je prav, da se poslušam. Kaj hočemo...pride kako tako leto...

Še zmeraj mi pa ne znese, da ne bi obujala spominov na naju. Sploh, ko sem na motorju... Pogrešam najine skupne furce, ki so bile zmeraj zanimive, sama vožnja pa pestra in dinamična. Zdaj sem bila nekaj časa čist ok, danes mi je zopet težje pri duši. Morda zato, ker zopet hodim v LJ? V mojo trdo bučo si moram dokončno vcepit, da je zadeva zaključena. Na mojo nesrečo. Ali srečo? Kdo bi vedel...

Evo, ravnokar sem se vrnila na naš Štajerski konec. Vikend je bil nadvse zanimiv. Zopet so se začela predavanja in zato jo je treba pičit v petek takoj po šihtu v prestolnico. Tokrat bi me bilo treba sicer za ušesa, ker sem si privoščila špricanje. Pa kaj; enostavno se mi je začelo rolat, ko sem samo pomislila na to, da bi morala v tako krasnem vremenu pol dneva prečepet med štirimi stenami. Jap, definitivno je treba izkoristiti sončne žarke in jo nekam mahnit. Tako je v petek zvečer padla med nami, tremi Solo Riderji debata, kam in kako…A se zapeljemo proti Primorski? Itak! Ok, pa gremo pogledat v Lipico… Pet osebkov se nas je zbralo pred Paviljonom in smo jo pičili proti Postojni, kjer so se nam pridružili še 3 osebki z dvema motorjema. No ja, nismo ga ravno pičili, vsaj na začetku ne. Naš 'vodja' je namreč vozil , kot da smo penzionerji. Ko smo ga prehiteli, ga pustili od zadaj in na prvi postojanki malo 'okregali', se je stanje za nekaj časa izboljšalo. Kasneje nam je sicer pojasnil, da če zapelje z večjo brzino skozi ovinek, da mu spodnaša zadnjo gumo. Ok, cincanje opravičljivo. Je se pa na prvi postojanki zgodilo še nekaj nič kaj prijetnega…namreč moj Eli nikakor ni hotel vžgati in me je bilo treba potisnit… Pa kaj si ti nor, to mi je pa dvignilo dekl…pa ja ne vozim Ducatija, da me bo treba porivat! Nagajal mi je še parkrat, tako da ga bo treba odpeljat na rahel pregled in 'zdravljenje'… No, od Postojne naprej je vožnja bila fantastična. Bili smo zelo pisana druščina in med nami je bil tudi dečko s cestnim motorjem…Nekaj časa je pridno vozil v koloni z nami, potem se mu je pa odpičilo in gasa naprej. Sfuzlalo pa se je tudi še trem(vključno z mojo malenkostjo) in smo jo užgali za njim. Cesta dokaj prazna, asvalt dober, krasni, odprti ovinki…Madona, je bil užitek… Čeprav je pa 'vodja' potem kregal nas, da vozimo ko norci in če bi se radi ubili in bla bla bla….ma sploh ni bilo nobene krize…pač ima navado, da pri svojem čebljanju zadeve precej obarva…kdor ga pozna itak ve, da je sicer krasen človek, ampak da ga je treba jemat malce z rezervo in je fino, če enostavno lahko določene stvari preslišiš… sicer pa, med vožnjo vsaj kanček adrenalina mora bit, a ne… Ko pridemo v Lipico, ugotovimo, da imajo dan odprtih vrat. Tako smo si ogledali nekaj konjev in kobil, sicer se ni nič kaj ekstra dogajalo, ker so prireditve bile že dopoldan. Nismo se zadrževali dolgo, ker nas je cesta vlekla naprej. Ura je bila okrog petih in treba je še bilo izkoristit preostale urice…Padla je odločitev, da jo mahnemo še v Ilirsko Bistrico na sladoled. Cesta do Ilirske je res fenomenalna, narava je lepa, pa tudi sladoled je bil njami njami, torej nismo zgrešili niti malo. No, potem pa v smeri Knežaka nazaj proti Postojni, Vrhniki in Ljubljani. Jaz sem sicer hotela nadaljevati pot proti domu, vendar me je družba z mukami prepričala, da nima smisla, ker bom do Štajerske ratala od mraza trda…In res je okoli 20-21 h zvečer na motorju ful hladno. Kljub vsej bojni opremi na sebi. Pa tudi vožnja po trdi temi mi ni ravno v največji užitek... Dan smo zaključili, kot se spodobi, v R-baru. No, danes me je pa družba pospremila proti domu. Števec se je zopet obrnil za par sto km. Tako sem vikend preživela na najboljši možen način…z občutkom svobode in z vetrom v laseh.

Oooo, hvala...ni za verjet, ampak tudi sama upam na najboljše...sploh, če bo v igri fakin... Prijetne in zanimive dogodivščine tudi tebi...

Z mano je očitno nekaj hudo narobe. Namreč dvakrat sem že zavrnila ponudbo na morje in danes jo bom zgleda tretjič… Ok, razumela bi se, da bi to bil kaki lajbek…je pa taki dečko, ej, stoj, pa se čudi….visok, temnolas, telo tako, da se normalni ženski sline pocedijo, luškan, krasne očke, v glavi ima stvari poštimane in srce je, kolikor sem ga pač uspela spoznati, na pravem mestu…Pikola, saj je ja za vženit! Hm…mislim, da če bi ponudba padla kake pol leta nazaj, da bi kar po luftu skakala od navdušenja….tako pa, očitno še nečesa oz. nekoga nisem predelala… Smešna beseda – predelala… Gre za to, da še fakina zmeraj nisem zbrisala iz svojega srca. Ma saj funkcioniram normalno; ne bluzim, ne sanjarim (ok, v sanjah se občasno pojavlja ), ni več obsedenega stanja, kakršno je bilo… Se pa spomnim nanj, tudi njegove fotke večkrat prečekiram in srček še zmeraj malce poskoči…Očitno še nisem ravnodušna... Sem odjadrala, pa da se vrnem k povabilu… No, definitivno z mano nekaj ne štima…saj priložnost zamujena, ne vrne se nobena… Morda si pa tokrat v zadnjem trenutku premislim??? Ne, ne…ni pravi čas za zapletanje… Ja, a se je treba zaplest, če greš z nekom na morje???

...bom poročala o nadaljnjem dogajanju, a prav?

....in prebudila sem se z dolgim nosom... Pikola, vsaj v sanjah bi mi lahko bili namenjeni užitki...takšni in drugačni... Če pa dobro pomislim....hm....bom sanje raje živela! Ampak...vse ob svojem času...

Sanjam, odkar pomnim. In navadno mi zjutraj, ko se zbudim, sanje ostanejo v spominu. Ne spomnim pa se, da bi imela kdajkoli take žive erotične sanje, kot tole noč…Pa kaj si ti nor, v kakem stanju sem se zbudila… Ok, sanj analizirala ne bom, ali gre morda za mojo podzavestno ali zavestno željo, ker bi se potem zopet miselno preveč posvečala nečemu, čemur se ne bi rada. Morda je pa kriv samo trebušni ples… Kar na lepem sva se srečala in stojiva vsak ob svojem motorju. Nikjer žive duše… Sva popolnoma brez besed, samo globoko si gledava v očke… Stopim do njega, mu odpnem usnjen pas, ga potegnem iz hlač ( pas! ) in mu z njim zvežem roke. Pas pripnem na sprednje kolo njegovega motorja…Pikola, sploh se ne brani! Ravno nasprotno – z rahlim nasmeškom na obrazu se prepusti…Še vedno tišina… Potem se slečem…čisto na easy…na sebi pustim čipkasto perilo, pri katerem prevladuje rdeča barva…črne je samo za vzorec… Še vedno je zvezan. Še zmeraj se ne poskuša osvoboditi… Je pa kar naenkrat goli. No ja, to se res lahko zgodi samo v sanjah…čirule- čarule in si v Adamovem kostumu… Pomaknem se k njegovim nogam....začnem mu masirati prste…moji prijemi so odločni, skoraj malce pre-grobi…prav živo čutim, kako se dotikam njegovega telesa, občutim toploto njegove kože…z očmi se sprehajam po njem…totalno me hvatajo valovi poželenja… Z masažnimi prijemi nadaljujem po njegovih nogah, se izognem bližine mednožja in se preselim na prsi. Hmmmm…. videti je, da mu zadeva blazno prija! In pol se naenkrat zbudim, ker zacingla presneta budilka…čas za dignit sidro! Ne, nočem še vstat…samo malo še…plizzzzz…hočem še sanjat….hočem zaključek kot se spodobi in je pravično! Pa kaj, če gre samo za sanje? Bolje išta, nego ništa, so že nekoč dejali tovariši... Hm, ali se lahko iz tega kaj naučim? Morda to, da drugič spustim uvod (masažo) in kar navalim na jedro, če nočem ostati na suhem, hehe? Morda se pa to noč sanje nadaljujejo… »Ja, seveda Leila….zadnje čase so tvoje želje precej pobožne narave…« Pa kaj…poskusit ni greh...

RDEČA, ORANŽNA IN RUMENA HRANA NAS PREPLAVI Z ENERGIJO IN POŽIVI, MEDTEM KO NAS ZELENA, MODRA IN PURPURNA OHLADI IN POMIRJA. RDEČA energija spodbudno vpliva na reprodukcijske organe, zvišuje toploto in telesno temperaturo, pospešuje kroženje krvi in sprošča adrenalin. Z rdečo hrano povečamo zalogo energije in življenjsko moč, preženemo utrujenost in potrtost, v hladnih dneh pa lažje odpravimo kronično premraženost in prehlade. ORANŽNA energija je topla, napolnjuje nas s telesno energijo, krepi imunski sistem in varuje kožo pred staranjem, vpliva na čustveno moč in preganja napetost, blaži notranjo stisko, strah pred spremembami in spodbudi um. Ker pospešuje prebavo, je tudi primerna za vzbujanje apetita. RUMENA barva sonca je vir energije, ki je oplemenitena z razumom, ta pa hrani in spodbuja delovanje možganov, vpliva na dobro voljo in harmoničen odnos do življenja, vzbuja optimističen pogled na svet in premaguje izčrpanost. Rumena hrana očiščuje telo in čisti kri, krepča želodec in živčevje, odpravlja prebavne motnje in polepša polt. ZELENA barva iz sredine barvnega spektra je barva narave, ki je zdravilna, osvežuje in obnavlja, vzpostavlja ravnotežje med kislostjo in bazičnostjo v telesu, ter prinaša notranji mir. Zelenjava in sploh zelene rastline vplivajo na telo alkalno, so odličen vir balasta in naravnih vlaknin, sem pa sodijo tudi mleko in mlečni izdelki, ki so nastali iz trave. Zelena energija vpliva na srce, znižuje krvni tlak, pomirja živce, blaži napetost in čustvene težave, sokovi zelenega sadja in zelenjave pa pospešujejo prebavo, očiščujejo telo in iz njega odplakujejo morebitne škodljive odpadne snovi.[/color] MODRA energija prinaša spokojnost, sprošča duha in ga osvobaja spon, strahov in drugih okov, odpravlja nespečnost in pomirja misli, če pa je je preveč, lahko povzroči potrtost. Hrano modre in indigo barve lahko uživamo tudi kot zdravilo, saj znižuje temperaturo, hladi in pomaga pri vnetjih. VIJOLIČNA in indigo energija s spodbudnim vplivom rdeče barve zelo hitro nihata, in čeprav so tovrstna živila zelo hranljiva, telesa pretirano ne poživijo. Se pa zato človek s tovrstno prehrano zlahka poveže s svojo duhovnostjo, intuicijo in notranjo modrostjo, ter tako dopusti, da se njegova energija enakomerno pretaka, ter vzpostavi ravnotežje med dušo in telesom.

Ojla Hari! Tvoje prepričanje je torej, da ne moremo vseh treh področij toliko uskladiti med seboj, da bi bili zadovoljni, srečni,… A sem prav razumela? Kristus…ko bo temu res tako, me lahko v istem momentu kar pobere! Hari…a ta izjava temelji na tvojih osebnih izkušnjah? V tem primeru ti želim, da te pot pripelje do drugačnih, pozitivnejših, temu nasprotnih spoznanj… Pa lep pozdravček, kamorkoli že…

Hm, le kako bi lahko vam, čudovitim bitjem iz Marsa karkoli zamerila...? Poleg tega sta jezica in zamere slab vodnik po življenju.

Trebušni ples je ženski ples. Velja za erotičnega, saj ko trebušna plesalka začne z gibanjem svojega telesa, asocira gibanje, ki ga ženske danes večinoma izvajamo le v intimnih trenutkih naše sproščenosti. Vendar so vsi ženski gibi naravni In zemeljski, kar dela žensko "naravno privlačno" oziroma "naravno erotično". Izvajanje trebušnega plesa utrdi trebušne mišice, mišice nog, najmočneje pa deluje na gibljivost medenice in trebušnih organov. Krepi in spodbuja žensko samozavest in s tem se poveča sproščenost. Ples pripomore k čutenju lastnega telesa, poveča se fleksibilnost celotnega telesa. S plesom odkrivamo ženstvenost, milino, notranjo moč in gibčnost telesa. Same fine stvari...zadeva je res zanimiva... Gibanje je res erotično…počutiš se erotično…je pa šit, ker se mi zdi, da se s tem plesom povečuje tudi spolni apetit....ali je pa to samo filing, ker sem že nekaj časa na suhem??? Bo nekaj treba natuhtat...kako ukrepat proti spolnemu poželenju...namreč s kakim moškim osebkom se trenutno niti pod točko razno ne mislim petlat...za nekaj časa imam dovolj takšnih in drugačnih dogodivščin. Je sploh možno kakorkoli ukrepat? Ali so... potrebe potrebe? Mislim, da zopet sekam neumnosti...očitno moji možganski zavoji rabijo počitek... Bo najbolje, da grem...v horizontalo.

...koliko sem se pa v resnici skulirala, bom pa videla, ko bom tega človečka kje srečala...

Pozdravljen, Hari...hvala za čestitke... Pikola, saj je bil že skrajni čas, da pridem k sebi...da neham hodit po sebi...da me strela, ki me je zadela, spusti... Čas, da neham travmirat, jokat, kričat, prosit, moledovat, krampat, gnjavit....za vračanje čustev pri nekom, ki da jasno vedet, da je plamen ugasnil. Pravzaprav, če dobro pomislim, pri njem plamen sploh ni zagorel. Bila je iskrica...jap, to sem prepričana...pa še ta se je nekje na poti zadušila... Eh, brezveze, ker zopet bluzim. Je, kar je. To je treba sprejeti. Globoko zajeti zrak in z lahkotnim korakom, z dobrimi mislimi, prijetnimi spomini odpeketati v nov dan.

Hm...hvala obema za prispevek. Čeprav...ne gre za to, da bi prišla do zaključka, da sem zaljubljena v napačnega človeka. Še zmeraj mislim, da je zame pravi moški. Gre za to, da vse kaže (oz.je kazalo), da jaz nisem zanj 'prava' ženska. To je bilo hudičevo težko sprejeti. Ampak če se nočeš več valjati v blatu, je edini izhod sprejeti situacijo, se po možnosti fokusirati na kaj drugega, da te obsedenost spusti in si dopustiti, da življenje teče naprej. Most je pa zmeraj prisoten. Vprašanje je samo, koliko imamo takrat volje in moči, da ga vidimo...najdemo...stopimo nanj in ga prečkamo. Hvalabogu, da nikoli ni prepozno.

Moje življenje se je končno nehalo vrteti okoli 'fakina'...no ja, čisto še ne, glede na to, da še o tem zmeraj pišem... Ampak sem res ponosna sama nase, da sem zmogla dokaj hitro svoje sive celice in svoje občutke spraviti (vsaj približno) na pravi tir... Nasmeh na obrazu, iskrice v očeh, dober filing, da sem, kar sem...jap, to je prava Leila...

Vojko, hvala ti za trud in dobro voljo. Kakršenkoli komentar mislim, da ni potreben...je včeraj bila polna kapa, a ne? Želim ti še naprej veliko uspeha in radosti na vseh področjih. Veliki pozdravček

Čas je za premik. Čas je za spremembe. Velike in majhne. Dobre in malo manj dobre. Čas je, da nasmeh na ustih in iskrice v očeh zopet postaneta moj način življenja.

Sprostimo se lahko s pomočjo alfa treninga: Z zaprtimi očmi si skušamo čim bolj živo predstavljati posamezne barve po sledečem zaporedju: rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, lila in vijolična. In napetosti se razblinijo.