Občudujem in cenim ljudi, ki si priznajo, da jih preteklost dohiti ali celo...prehiti. Določeni ljudje v našem življenju pustijo poseben pečat, si to priznamo ali ne...so nekaj sladkega a vendar vsake toliko časa tudi nekaj grenkega. v moje / tvoje / naše življenje bodo stopali vedno novi in novi ljudje. in kaj potem? se bom/ boš / bomo zdaj spraševali za vsakega, zakaj je prišel do mene /tebe /nas? če bom/boš/ bomo to počeli, potem bom/boš/bomo narobe uporabili svoj dragocen čas in na koncu nezadovoljni z odgovori, ker me/ te ne bodo mogli zadovoljiti (kot dušo).....a vendar...Nekateri so nekaj posebnega...in med njimi si....z velikim veseljem povem...TI....rada te imam za vedno