oh presvetli, vrli možje brezmejnega uma, prisluhnite bolečini ubogega nevrednega hlapca, ki um mu para krivica in greh, kateri se razpihuje prav ta trenutek v sosednji, bližnji nam loži. dekle ubogo, čistega srca, trpeča in uboga, poštena in nedolžna trpi, in z njo na isti nebeški kočiji tudi moja nevredna malenkost, ki začutila je stisko ubogega deteta, ji nakazala je moja skromnost pravo pot, a zaslepljena z bolečino je dete nesrečno ni spregledala. zatekla se je po pomoč za svojo trpečo dušo, kliče po ognju očisčenja,a v roke ničvredne so jo s kremplji brezbožnimi, do skrajnosti nevedni hlapci demonovi zgrabili, da se naslajajo v njeni muki... rotim vas, vrli možje, ni še prepozno za rešitev duše trpeče, ozrite se naokrog in govorite ji besede tolažbe, kaznujte nevernike ki jo zavajajo na pota nesreče... rotim vas, delujte hitro in odločno, kajti vsakič ko sapica zaziblje nežni, mili cvetek u vetru, dekle nesrečno je globlje u breznu temnem brezpovratnem... odprite vrli konjeniki, sluge božji svoje brez greha bistre oči in ukrepajte, prosi vaš sluga udani in rešite, kar se rešiti še da...