Kar zgodbo bi radi nejeverni Tomaži, da se ne bi moška vrsta, kar počez blatila in na nedolžne metalo sum...vsaj tako sem jaz dva ali tri tukaj razumela. Jaz zgodbo poznam. Povedala mi jo je štirideset let stara ženska.Zlorabljal jo je oče. Bolna mama ni vedela, mlajši brat, ki je vedel ima težave z alkoholom. Pri petnajstih letih je odšla od doma. Ima družino, deluje kot zelo groba oseba, svojih otrok ni veliko cartljala. Opazila sem, da govori o svojem otroštvu z gnevom in nekajkrat sem ji rekla, naj vendar, karkoli je bilo,oprosti...in enkrat po takem prigovarjanju mi je povedala svojo zgodbo. Bila je pretresljiva, nisem imela želje karkoli vprašati in ne volje karkoli svetovati. Kot je že povedala Prabha v tem licemernen vzdušju dvomov o resničnosti in skrbi za po krivem(preveč) obsojene pedofile nobena žrtev ne bo pripovedovala svoje zgodbe. In zakaj bi?? Da bi spet kdo podvomil, če se je zares zgodilo,če morda ni izzivala in zakaj za božjo voljo ni tega že prej povedala... Odrasla oseba, ki zlorablja otroka, svojo žrtev obvladuje fizično in psihično in z njo čustveno manipulira,nesprejemljivosti svojega dejanja se ves čas zaveda in svoje dejanje načrtuje.Jaz si težji žločin težko predstavljam. Zato menim, da mora biti rehabilitacija takšnih ljudi temeljita in jaz osebno nimam najmanjše želje pedofila razumeti,lahko samo podprem njihovo pravico, do korektne obravnave(sodne in terapevtske). Glede očitkov, da je debata zašla v vode baba čula, baba rekla, pa samo toliko: Tudi, če bi se o tem veliko govorilo, pa čeprav samo načelno, ne more nikomur škoditi, prej obratno...povečana pozornost odvrne marsikaterega tatu in morda opogumi kakšno žrtev, da se zave svojih pravic
