Sreda

hojla.. jaz imam celo atomsko bombo v telesu...me prav zanima kaj se bo zgodilo...ena veza usiha na dramatičen način in še kar visi na nitki...energija drugega pa je tako prijetna, da je skoraj nemogoče pričakovati, da se bo kaj izcimilo iz tega...čeprav so metuljčki in mravljinci, ko je blizu....ve kdo kaj več???? kaj moram povedat???

Škoda besed...ne vem kdo je govoril o tekmovanju - tvoja interpretacija še enkrat si preberi koga sem citirala in o čem sem pisala...nekoga je zanimalo koliko časa se drži asane...kako je s pozdravi soncu... ipd... žlehtnobe pa je v tebi kar precej!!!! uživaj v svojem cinizmu...

Ne morem verjet kar sem videla,,,če si to tako vzel se iskreno opravičujem ampak ob pregledu te teme sem hotela nekomu, ki mu je bil post tudi namenjen, povedat svoj pogled in izkušnje, ki jih ima pač vsak drugačne. Definitivno so drugačne od tvojih Porny, saj mi na pamet ne bi padlo kaj takega napisat. Napuh, savšečnost in poveličevanje je nekaj povsem drugega kot pa par odgovorov na vprašanja, ki jih je nekdo napisal na forum... btw - je namenjen večim ljudem, pa če ti ugajajo ali ne!!! Sicer pa je to tvoja karma in samadhi je še zeloooooooooo daleč. čeprav dvomim, da si ga sploh želiš!!!!

Pozdravljen Marko! Sem učiteljica ashtanga joge in hatha joge s katero sem tudi začela in ko sem raziskovala kaj mi v bistvu najbolj ugaja sem šla pred dvema letoma v Berlin na izobraževanje k Manju Joisu - sinu ustanovitelja ashtanga joge in se seveda zaljubila v to različico joge, ki dela čudeže. Res pa je, da na polno luno ashtange ne delamo zaradi poškodb. Energija je tako močna, da greš velikokrat čez sebe, kar pa seveda ni ok. Tako so po tujini vsi ashtanga centri na polno luno zaprti. Začela sem v sivanandinem ashramu ker sem rabila duhovno energijsko bombo in danes, ko gledam nazaj lahko rečem, da mi je hatha joga dala pot do ashtange, ki pa mi seveda nudi dihovno hrano saj je pranayama - (dihalne vaje) veliko bolj powerfull kot pa same asane. Res pa je da učvrstiš telo s katerim lahko dlje meditiraš, brez bolečine v križu ipd. Vsaka asana ima zdravilne učinke in z ashtango tako učvrstiš telo, da jo lahko dlje držiš kot pa pri hatha jogi. To vidim pri svojih učencih. npr. headstand - pri hatha jogi držijo slabo minuto, pri ashtangi pa bi lahko držali tudi do 5 minut ampak ker je vadba dolga le uro in pol moram stlačiti v vadbo vse kar je v prvi sekvenci in zdaj na koncu semestra tudi nekaj položajev druge sekvence. Kar se vdihov tiče, vinyasa oziroma ashtanga temelji na 6 vdihih v vsakem položaju ampak lahko iz izkušenj povem, da je pri začetnikih to težko, zato smo začeli s štirimi vdihi-. Ker pa imam individualno učenko že od oktobra - cca 3krat na teden lahko povem, da je v dobrem mesecu prišla do 6 vdihov. V določenih asanah ostanemo tudi dlje. Recimo škarje so ena izmed tistih asan, ki dlje držiš - bolje je. Ji ne rečejo zastonj - forever young...saj z dihanjem ustvariš posebno stanje v katerem zmasiraš vse notranje organe in prebavila, ki pa vsi vemo kako pomembni so za dobro delovanje telesa. Dihanje pri ashtangi je malce drugačno kot pri drugih različicah. Srečala sem se tudi z Iyengar yogo saj v našem joga centru poteka 2 letni učiteljski tečaj ampak moram reči, da se nekako nisem našla v tej vadbo pri kateri držiš asane zelo dolgo, si pa skoncentriran na vse mišice v telesu, torej delaš na samem položaju-. Kombinacija iyengarja z drugimi različicami joge je odlična stavr saj razumeš vsak položaj in ga spelješ maksimalno. Tudi kar se pozdravov soncu tiče je stvar pri začetnikih malce drugačna kot pa bi morala biti. Ko sem začela učiti sem bila prepričana da bo šla prva serija z lahkoto pa pač temu ni bilo tako. Pet prvih in pet drugih pozdravov soncu je bilo malce preveč za njih...Ampak po prvem semestru kot sem že omenila je prva serija stekla kot sem si želela sicer že na samem začetku. Vsem želim čimveč vadbe, ki vam ugaja...pa naj bo to katerakoli joga....Nekdo v Indiji mi je enkrat rekel: toliko različnih jog obstaja kolikor različnih ljudi se ukvarja z jogo. ... x:)x

heeeeeeej pa saj je že res lep čas odkar sem pokukala v zverinjak...Zaenkrat imam ful enga dela sama s sabo, vezo, diplomo in nekak mi vsake tolk zmanjka energije... So zanimiva življenjska obdobja... Audi, vidm, da zverinjak še vedno gor držiš... Levčki čim več sadja, kakršnega koli že, pomembno je da vam paše!!!!! pip

:xx!: :xx!: :xx!: Tale zadnja polna luna v mojem znaku - levčku me je popeljala na neko pot do ponovnega spoznavanja česa si pravzaprav želim. Hm...ja sej nekatere stavri že vem..., na avtocesti življenja pa se ti kar naenkrat nasproti na tvojem pasu zapelje nekaj avtomobilov, ki te prav konkretno prestračijo in se kar naekrat zaveš kako je življenje pravzaprav polno nekih pasti in vsaka stvar pa tudi, če je nasproti se vozeč avtomobil, ki se zgodi z namenom. Ali le opozorilo... x!x Ali nekaj novega v nahrbtniku znanja... Mogoče le lučka za alarm, da je nekaj hudo narobe... x!x Vse je pravzaprav v nas samih kako vse te prereke interpretiramo..Ali se začnemo ukvarjati s tem zakaj se to dogaja prav nam? Oziroma se sprašujemo zakaj in kako..in blabla bla...se sploh ne osredotočimo na pravi pomen prepreke, ki se nam je postavila po robu...Saj je tam z namenom... kuku...smo se zbudili iz občutka samote in smiljenja samemu sebi...Če se zgodi, ko se zgodi...vsem nam se dogaja... Par globokih vdihov in interpretacija v katero moramo vključiti predvsem sebe in naše zavedanje samega sebe. Smo sploh pošteni do sebe ali vedno iščemo neke izgovore zakaj je temu tako. V vsakdanu se zavedamo, da se še čevelj ne obuje brez muje...No...enako je pri vseh ovirah, ki se nam kot po tekočem traku postavljajo na avtocesti naše življenjske poti...Veliko energije je potrebne saj zlepa ne priznamo samemu sebi, da vsega ne zmoremo, vsega ne znamo in poznamo...in da veliko stavri naredimo narobe..Ego je v tej vlogi velikrat zamgovalec, toda ne zavedamo se, da če zmaga ego smo na slabšem mi. Prizadanemo ljudi, ki jih imamo najraje in se potem sprašujemo zakaj ni vse tako kot bi si želeli. Že pet jezikov ljubezni govori o tem kako raznolik je jezik tistih, ki se imamo radi. Ni nujno, da bo ljubljena oseba razumela tvoj jezik. Meni osebno občutek pripadnosti in varnosti pomeni veliko, neki drugi deklici, ki je skozi odraščanje imela tega občutka dovolj ji več pomeni nekaj drugega. Zelo pomembno je poslušati sebe in še pomembneje je poslušati tistega, ki ga imamo radi... Toda še vedno po vseh padcih in bolečih nočeh verjamem, da lahko z delom in poglablanjem v samega sebe doežemo vse kar si zaželimo. Vsak si zasluži drugo priložnost...Jaz dajem že tretjo, čeprav z nekim skepticizmom a vseeno z veliko žlico optimizma, ki me je skozi 28 let naredil točno takšno kot sem..Vesela sem, da lahko v jogi in v sami sebi najdem dovolj energije za vsakodnevni nasmeh, saj en nasmeh nariše drug naseh in to je tudi najboljše orožje za vsakodnevno borbo v današnjem svetu... Da... ljubim a vseeno se zavedam, da idealov ni...delam na sebi in se še vedno zavedam, da tudi jaz nisem idealna saj z vsemi pmsji in jutranjimi urami brez kave nisem vedno nasmejana optimistka. Vem pa da sem jutri lahko še boljši človek in verjamem da bo tudi moja polovica enkrat spoznala, da ko začneš delati na sebi lahko gradiš na vezi in na vsem kar hoćeš. Pravzaprav lahko premikaš gore, če v to verjameš in si v prvi vrsti - najpomembneje - fer do samega sebe. Res je...želim si občutka, da nikoli več ne bo napada name za stavri, ki jih nisem naredila...da mi ne bo krivica pokvarila večera ali dneva in da bo nekdo, ki ga imam zelo rada spoznal, da je življenje točno tako, kot si ga sami krojimo... Kontrola samega sebe pa je prvi korak k večji povezanosti s samim sabo in egom, ki nam velikorat naredi kakšno zmedo. Toda tudi ego ni neukrotljiv...Meni je uspelo, verjamem da lahko uspe tudi moji polovici... Shakti

zaspano, utrujeno...polno vprašajev vglavi na katere ne najdem odgovorov...polna luna ima definitivno prste vmes

aaaaaaaaahhhhhh tale luna me prav daje..pa še cepit sem se šla proti vsem unim hepatitisom in mrzlicam in sem sam še za med rjuhe....pa sploh ne dojemam ljubljansko stresnega življenja...folk je čist preveč živčen...za piko na i pa še polna luna... grem med vrstice dobre knjige..tam se mi ne more nič hudega zgodit danes.... fajn se zverinčkajte

ja v bistvu mava en tak plan, čeprav me zdaj po tej iozkušnji itak vleče Indija...pa vsi tisti ašrami in joga na vsakem koraku...jaaaaaaaaaaaaaaa sam moj ni glih najbl navdušen...hehehe

še dobro, da je moj predragi pozabil levčku registrirat avto tko, da sem v tej džungli odvisna od kolesa...hahaha Ko sem pršla nazaj sem se odločla, da ga niti ne bom registrirala za 20 dni, ker greva za 2 meseca se potikat po Tajski in Aziji... Vidim, da je kar nekaj novih levčkov...prav pogrešala sem tam v nirvani računalnik in civilizacijo...ko pa sem doživela prvi hladen tuš sem začela pogrešat tisti mir, ki ga sicer res najdeš sam v sebi le okoliščine so bolj prijazne... lep dan vsem...jaz sem še v fazi aklimatiziranja

hej levčki...kar lep čas se nism javla ampak me ni blo v Sloveniji...ZZdaj sem novopečena inštruktoriva joge in 5 tedneov mučenja v Orleansu je za mano...niti ene solze mi ni žal pa čeprav sem imela tri konkretne krize...prva je bla boj s teleškom - muskelfiber za pop...druga seveda psiha in tretja nekje vmes...Je pa res, da sem drug človek... Ne morem verjet koliko balasta, ki nam jemlje energijo vpeljemo v vsakdan...Trenutno sem kar zmedena v tej džungli stresa in živčnih vojn saj je bilo 5 tednov nirvane, meditacije in po 6 ur vadbe joge na dan kot balzam za telešček in mind...Znanje ti kar z lijakom zlivajo v možgane in mislim, da bom celo stvar žvečila še kar nekaj let...Od filozofije, psihologije, ayurvede, anatomije in vseh sorodnih ved pa do najbolj skeptičnih misli o reinkarnaciji, pri kateri priznam - prepričali so me...Vse skupaj ima smisel... nč. pa se kej tipkamo... p.s. ob svoji mantri sem dobila tudi novo ime - Shakti - cosmic energy

hja kar lep čas nisem sedela po turško z laptopom v naročju... Res pa je, da sem dober mesec sedela po turško po osem ur na dan in vadila jogo po šest ur na dan... Največja življenjska izkušnja je za mano...spopad s telesom, hrano, in seveda našim največjim sovražnikom in hkrati zaveznikom - egom... Ko prideš v ašram si popolnoma sam, ne veš kaj te čaka... le to veš, da si prišel po licenco za učenje joge in, da je trda pot do tistega papirja...Moja prva kriza je bila prvi teden saj spiš pet ur na dan in telo ne zmore več in se začne upirat...veganska prehrana je le pika na i. Ni bilo celice, ki me ne bi bolela oziroma je ne bi čutila kako presenečena je, da mora tako garati... Ampak, ko se telo nekako navadi na ustaljen ritem se oglasi psiha oziroma mind, ki beži stran, ker se nikakor ne pusti ujeti v kalup..Miljon vprašajev zakaj je tega treba in po liniji najmanjšega odpora se začnem smiliti sama sebi... :xx!: Najbolj zanimivo pa je, da je bila energija tako močna, da so enostavno vedeli kaj rabimo in v tistem trenutku mi je nepričakovana skodelica sladoleda prinesla srečo in pozabila sem na boleče mišice in trenutke šibkosti... Spet nekaj dni nirvane in garanja teleščka in glej ga kdo se pojavi...Pred mano stoji nepremičen in tako samozavesten, da se kr ustrašiš tako močne enrgije...Nihče drug kot moj ego...po spoznavanju vseh kanalov energije, ki jih je v našem telesu kar 72000 in spoznavanju moči meditacije v asanah, kjer čustva kar bruhajo se kar naenkrat pojavi pred mano...brez olepšav in popravkov, v vsej svoji veličini...Sprva nisem vedela kaj naj z njjim...Sicer pa sem vedela, da sem v okolju, kjer zelo dobro vedo kaj počnejo z nami in kako se tej stvari streže... Cel teden ustaljenega ritma filozofije, psihologije, anatomije, ayurvede in seveda dveh vadb asan na dan spet prinese nove dimenzije in spoznavanje globjega pomena življenja. In potem ugotoviš, da v vsakdan vpeljemo veliko preveč balasta s katerim popackamo karmo in posledično tudi vsakdan...vsak zakaj ima svoj zato in ko ujameš svoj mind, ga umiriš in se zaveš svoje majhnosti in veličine malenkosti kar naenkrat ego postane ukrotljiv, v bistvu prijatelj, ki ti v življenju pomaga prebroditi marsikatero prepreko...ni enostavno, ampak življenje je na tak način veliko lažje..V bistvu si danes v tej džungli prepirov, škodoželjnosti, žlehtnobe in zavisti sploh ne znam predstavljati drugačnega življenja kot pa z nekakšnim energetskim zidom, ki nas varuje pred tovrstnimi vplivi... Tudi že omenjeni kanali energije - nadhiji, se zamašijo, če jih ne negujemo in vase spustimo le pozitivno energijo in seveda sem spada tudi zdrava prehrana..Če so zamašeni, energija ne more prosto potovati po telesu in oskrbovati teleščka s svežo pozitivno energijo... "zdrav duh v zdravem telesu" Veliko preveč občutkov in spoznanj v enem mesecu...mislim, da bom vse skupaj žvečila še leta in leta...Ponosna sem nase, ker danes na steni visi diploma in vem, da s tem znanjem odpiram vrata še drugim, ki se bodo odločili za življenje s svojo najboljšo prijateljico - jogo... Diploma je le plod udomačitve ega... ko to začutiš lahko daješ... in ko lahko daješ.. te lahko začutijo drugi... in ko te drugi začutijo si dosegel svoj namen... ker gre vsak naproti svojemu egu... shakti

laser

koliko padcev je potrebnih, da shodiš? kolikokrat se zbudiš in boli? koliko solz preteče preden se zbudiš srečen? kolikokrat pogledaš v iskrene oči? na vsa ta vprašanja mislim, da ni pravih odgovorov. Vem le, da po vseh teh dnevih, tednih, mesecih in celo letih tavanja in iskanja sama sebe in človeka, ki ne bo pomislekov pri pogledu v oči... Ko enostavno veš...to je to.... Enkrat boli tebe, drugič drugega... enkrat smo na eni strani, drugič na drugi... Najbolj pomembno pa je, da se zavedamo, da vse pride na svoje... V življenju se vse vrne...vse slabe stvari in seveda tudi dobre...Zdaj se mi vrača ves fer play, s katerim sem igrala svojo igro... Zavedam se...vse se gradi...zidovi, ki ponavadi zrastejo po vratolomnih padcih...zaupanje v katerega sem že zdavnaj nehala verjeti....in seveda tudi veza...nič ni samouevno... Res pa je, da se moramo globoko v sebi vprašati, če si resnično zaslužimo polovico, ki si jo želimo? Kaj smo naredili dobrega, da se nam pravzaprav sploh lahko vrne? kot sem že omenila...nič ni samoumevno... Danes vem, da si definitivno zaslužim svojo polovico...in ponosna sem nase saj sem se v svojih 27 letih naučila toliko, da vstopam v svojo novo vezo z dvignjeno glavo in polno mero odgovornosti... SREČNA SEM!

jst pa pijem limonado in tut mislim na enga mačkona...