S sinom osvojil Triglav Adolfu Videnšku šport ni tuj, vsako leto osvoji katerega od naših hribov VOJNIK - Na pragu druge svetovne vojne rojenega Adolfa Videnška iz Globoč pri Vojniku, danes magistra prava, je leta 1949, ko je imel komaj sedem let, bomba, ki jo je razneslo v njegovih rokah, zaznamovala za vse življenje. "Vedel sem, da je bomba, a sem menil, da je prazna in da so starejši fantje dan prej, ko so se tudi že igrali z njo, vanjo dali kamenček, ker je bila kot ropotuljica. Najprej sem z njo potolkel po klopi in jo vrgel približno dva metra od sebe, pa se ni zgodilo nič, zato sem bil prepričan, da ni nevarna. Na večjem kamnu sem z njo potolkel še enkrat, pa spet nič, in ko sem to storil še drugič, se je zgodilo. Strahovito je počilo in v eksploziji sem v trenutku izgubil obe očesi, hudo poškodovana pa je bila tudi moja desna roka in so jo morali kasneje amputirati," se dogodka spominja Adolf. "Ob tem sem, zanimivo, najprej pomislil na to, da bom imel poslej stekleni očesi, tako kot sosed, ki je imel enega in sem mislil, da nanj tudi vidi. Kasneje sem spoznal, da ni tako, in šele takrat me je spreletel izjemno neprijeten občutek," pripoveduje svojo življenjsko zgodbo Adolf Videnšek, ki je opravil magisterij iz prava in bil 32 let zaposlen v celjski Kovinotehni, danes pa se zasebno že enajst let ukvarja z urejanjem premoženjskih razmerij. Ustvaril si je tudi družino in danes z ženo ter sinom Tomom Videnškom in njegovo družino živi v hiši, ki sta jo s soprogo zgradila leta 1968, leto zatem pa sta se razveselila še hčerke Rosande . Videnšku telesne aktivnosti nikoli niso bile tuje, saj vsako leto opravi kar nekaj pohodov v bližnji, pa tudi bolj oddaljeni okolici in osvoji katerega od višjih hribov, kot so Raduha, Plešivec in drugi. Tudi do svojega uro hoda oddaljenega vinograda se je letos velikokrat podal kar peš, saj je sklenil, da stopi na naš najvišji gorski vrh Triglav. To mu je tudi uspelo. Zdaj pripoveduje: "S sinom Tomom, ki je alpinist in ima največ zaslug za to, da mi je ta podvig uspel, sva priprave začela že spomladi. Tako sem vse do avgusta, ko sem hojo še okrepil, telesnim aktivnostim namenjal veliko časa. Če nisi dovolj pripravljen, potem trpiš, in veliko smo jih srečevali ob poti, ki so se vračali v dolino, ker preprosto niso zmogli, bodisi zaradi telesne nepripravljenosti bodisi strahu pred globino ali višino. Na pot sva s Tomom povabila tudi hčerko Rosando z možem in tako je bil ta družinski podvig 26. septembra letos popoln." Srečo so imeli tudi z vremenom, osvajanje vrha pa je od Kredarice naprej potekalo tako, da ga je sin navezal na plezalno opremo in nato je za njim ob njegovi razlagi ves čas hodil sam in si pot živo predstavljal. "Kjer je bilo bolj položno, sem se ga oprijel in sva šla hitreje, sicer pa sva porabila dvainpol- do trikrat več časa kot izurjeni planinci, ki vrh, od Kredarice do Triglava, dosežejo v manj kot eni uri. Od malega Triglava do velikega je greben, ki je sicer dobro varovan z žično ograjo, visoko en meter, in tudi tam sem se počutil popolnoma varnega, čeprav je ponekod taisti greben širok komaj pol do tričetrt metra in sem lahko tipal, kako je stena na obeh straneh odrezana. A ko prideš na vrh, so občutki fantastični, neponovljivi," se spominja Adolf Videnšek. Njegov sin Tomo pa dodaja: "Ker sem alpinist ter imam izkušnje in znanje, je bilo zame to eno najbolj prijetnih doživetij, ki sem jih lahko delil z očetom. Treba je bilo nekoliko potrpeti, ker sva napredovala počasneje, kot če bi se v gore podal sam," je dodal Tomo Videnšek, ki je bil na Triglavu vedno v izredno težkih razmerah; tudi takrat, ko je izpod snega gledala le zastavica Aljaževega stolpa. Mojca Marot (vzeto iz pajdzha GORE IN LJUDJE....www.planid.org) 666.zlobkotou