tale uvod je men tut zelo zanimiv Kako je bilo sporočilo posredovano Izjava ene izmed enititet, s katerimi sem komunicirala: “Komunikacija se izvaja s telepatijo, to je vse. Natančno isti način se uporablja pri prenosu misli med neutelešenim in utelešenim umom kot pri prenosu med dvema utelešenima umoma. Da si bomo lahko na jasnem, čemu je prva komunikacija tehnično malce otežena, bomo najprej razložili kako se misel prenaša med dvema utelešenima umoma. Da bomo kratki, bomo metode s katerimi je zgrajena misel oz. miselna oblika razložili ob drugi priliki. Miselna oblika dobi substanco iz ravni nad katero je bila skonstruirana. Na ta način postane samostojno bitje in se potem, ko se sprosti iz aure svojega stvarnika, zadržuje v njegovi atmosferi. Če stvarnik dalj časa razmišlja o isti stvari, se bo misel s tanko nitko iz fine snovi povezala z njegovim telesom. Tisti, ki to lahko vidijo, bodo zaznali take miselne oblike bodisi vtkane v auro čakajoče osvoboditev bodisi lebdeče naokoli kot otroški zmaji na krajših in daljših vrvicah; te vrvice dosežejo do približno štiri metre dolžine. Medtem, ko se oseba premika, vihrajo za in nad njim, ko stoji, lebdijo naokoli, navdahnjene vsaka s svojim življenjem in vztrajajo kot samostojne, končne entitete, dokler se struktura, v katero so vpete, ne obrabi in razpade. Tedaj se v njih absorbirano življenje povrne v substanco njihovega stvarnika. Toliko o neusmerjeni misli, ki se ji ne posveča pozornosti. Če pa je misel spočeta v povezavi z nekim objektom, pa bo imela dvojno razmerje. Povezana bo z osebo, ki jo je ustvaril in z objektom te misli. Namesto, da bi ostala v soseski stvarnika, bo usmerjena v sosesko objekta in bo tam lebdela, čeprav še vedno povezana s svojim stvarnikom s tanko nitko, obarvano glede na tip misli. Ko enkrat prispe v sosesko objekta, se vtke v njegovo auro, utripajoč v ritmu s katerim je posvečena. Kot veste sta ritem in geometrijska oblika v ozkem sorodstvu. Nek določen ton, ki ga povzroči vibracija robu plošče, bo povzročil, da se delci peska, ki so raztrešeni po tej plošči, razporedijo vzdolž križajočih se črt sile tako proizvedene. Nastanejo vzorci. Torej, če delce, ki tvorijo telo, ki obstaja na eni izmed posameznih ravni, na katero je bila miselna forma projicirana, lahko pripravimo do tega, da pričnejo vibrirati v ritmu miselne forme, bodo ti delci razporejeni vzdolž linij tako povzročene sile in ustrezna forma se bo oblikovala znotraj telesa oz. vozila. V to novo formo se potem prestavi življenje stare forme, stara forma razpade na koščke in tanka nitka zdaj najde svoje prebivališče znotraj bitja objekta misli ter ga tako poveže s stvarnikom misli. Tako se prenašajo misli. Precej enostavno je poslati miselno formo na drugo ali tretjo raven, kjer se za nekaj časa izrazi v umu prejemnika; precej drugače pa je poslati misel na četrto ali peto raven. Delo na četrti ravni je najtežje in je samo za posameznike, ki so se naučili kako odcepiti del svoje lastne substance in jo tudi obdržati v razrahljanem in nepovezanem stanju, da se lahko oblikuje glede na impulze, ki jih sprejema. Če naj bi se prenesla kakšna kompleksna misel, ni dovolj, da preproste podobe ležijo razrahljane v umu in čakajo preprazporeditev v sestavljeno formo, ampak zato potrebujemo veliko količino raznoraznih podob. Prenos misli v barvi in obliki na drugo raven lahko primerjamo s pisanjem s fonetično abecedo, medtem ko je prenosu idej na tretjo raven podobno pisanje s pojmovnimi znamenji (ideografija), kot jih uporabljajo Kitajci, in ima vsaka ideja ustrezen simbol, ki ga lahko zapišemo samo, če ga poznamo. Zato mora kitajski učenec poznati ogromno slikovnih znakov, če se želi svobodno izražati. Povprečen neizobražen um, ki se ponudi za prenos sporočil iz ene ravni na drugo, ima samo prgišče pojmovnih znamenj, ki se nanašajo samo na vsakdanje življenje, zato lahko sprejme le preprosta sporočila; ampak um večje izobrazbe in kalibra lahko sprejme globokoumnejše koncepte. Če povzamemo, um mora vsebovati večje število različnih idej, katere pošiljatelj sporočila preoblikuje v nove koncepte in zelo težko je najti um, v katerem je velik nabor idej, ki je zadostno pretočen, da se lahko uporabi na tak način. Dobro založen um je nagnjen k kombiniranju svoje vsebine v organizirane komplekse in potem ti kompleksi tvorijo enote, ki morajo biti stimulirane kot celote in lahko funkcionirajo samo v okviru svoje narave in ne morejo biti prerazporejene za izraz novih idej. Takorekoč, če ima nekdo močne ideje, recimo v zvezi s socialnimi reformami, se lahko v te zloženke vlije moč in uredi v celoto, ta človek pa bo postal velik socalni reformator v okviru njegovih predhodnih pogledov, ne bo pa mogel predstaviti svetu novih idej v zvezi s socialno organizacijo. Povejmo še nekaj v zvezi s tistimi, ki sporočila pošiljajo. Obstajajo na vseh ravneh manifestacije in če ima posameznik prosto substanco v vozilu (telesu) na določeni ravni, je ta substanca lahko oblikovana v forme tiste ravni. Kar pomeni, če ima ušesa, lahko sliši na fizični ravni in enako na vseh ostalih ravneh; povsem odvisno od prisotnosti proste snovi v vsakem izmed vozil. Kot smo že povedali, če se človek ukvarja predvsem s samim seboj in svojim zadevami, njegove miselne forme ostajajo v njegovi neposredni bližini in sestavljajo njegovo psihično atmosfero. Če pa razmišlja močno in vztrajno o neki drugi osebi, se bodo njegove miselne forme projicirale k tej osebi in vplivale nanjo v skladu z njeno dovzetnostjo oziroma sposobnostjo za sprejemanje. Tako je s t.i. umrlimi in živimi. Večinoma njihove misli zadevajo njih same, če pa začnejo razmišljati močno in vztrajno o katerikoli utelešeni osebi, se bodo njihove misli projicirale v okolico te osebe na povsem enak način kot pri telepatiji med dvema živima osebama. Vendar ni veliko duš uspešnih v prenosu svojih misli, ker je za to potrebno določeno znanje. Večina pravkar umrlih duš bo sama sebe vizualizirala v skladu s svojo predstavo o sebi. Zato se t.i. duhovi prikazujejo prijateljem oblečeni kot običajno, ali pa glas, ki pride skozi medij, spominja na glas te duše v tem zadnjem življenju. Samo potem, ko se duša že dolgo ni utelesila, ne uporablja več svojega spomina na fizično podobo za grajenje vozila komunikacije, ampak se pojavi rajši v brezoblični megli, obarvani v skladu s silo, ki jo uporablja. Precej si se spraševala o naravi tistih, ki ti pošiljajo sporočila. So različne entitete. So kar trdijo, da so. Če pridejo v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, ne bodo lagali o sebi. Kakorkoli že, posredovane informacije se razlikujejo v točnosti in popolnosti. V trenutni situaciji je bolj verjetno, da prihaja do odstopanja v popolnosti kot v točnosti. Ideje v njihovem umu vtisnejo v plastično snov v umu medija, in medij, po svojih najboljših zmožnostih, reproducira to kar je vanj vtisnjeno in kot da bi bila dejanja del govorca, reproducira posebnosti v govoru kot tudi ideje, ker pošiljatelj vizualizira svojo staro osebnost; da bi kontaktiral z ravnjo Zemlje, si predstavlja samega sebe v formi in govorečega s svojimi ustnicami in medij oponaša obliko kot tudi reproducira besede, zato ker so vtisi sprejeti spojeno. Tako je glas, glas Irvinga, ampak um, je um Sheakespeara. Slab igralec bo svojo vlogo slabo interpretiral, z uporabo svojih lastnih manerizmov. Ne bo mogel ubežati svoji lastni osebnosti, medtem ko bo dober igralec izrazil avtorja samega. V tem primeru prilagodljivost narave snovi in moč umika dela entitete, omogoča zadostno podrobno in točno utelešenje, da se zgodi in ti omogoči razlikovati ljudi po njihovih manerizmih in širok nabor mentalne vsebine omogoča, da se dosežejo dovršene kombinacije podob. Pošiljatelji sporočila ne morejo transcendirati mentalne vsebine medija; samo tiste ideje, ki so že v umu, so lahko uporabljene, ampak jih lahko in tudi jih preuredimo v nove vzorce.
