nelika

No meni se ne zdi ravno duhovnost zastonj.... vsaj ne pridobivanje znanja o duhovnosti. Duhovne veščine in znanja pa se že štejejo kot duhovnost.

Hojla Vojko! Res si mi veliko povedal in dovolj, da se zamislim vase. Fora je v tem, da se obsesivno izogibam kakršnih koli konzultacij s komurkoli. Taka sem po naravi že od nekdaj. Ker me moji starši v mladostniških letih niso razumeli, so me pošiljali k raznim psihologom in psihiatrom, ki pa prvič: 1. niso ugotovili, da bi bilo kaj narobe z mano 2. jaz sem jih jemala, kot ljudi, ki mi ne morejo ne svetovati, niti dajati nasvete, ker ne poznajo moje osebnosti, duše. Vsaj ne toliko kot se poznam jaz. To je verjetno pri meni ostalo, in rade volje sprejmem neke namige, do zaključkov pa se rada prebrskam sama. Tvoj način svetovanja se mi je zdel zanimiv (in tudi nov) pa sem malo poiskusila, kako razmišljaš in na kakšen način prihajaš do interpretacij. Hvalči

Krščansko institucijo (na zahodu).

Radovedni strejti? Dream on!!!

....ali pa sprejmi, da ti pouk (še) ne pripada. Funny, to se tako sliši, kot da nisi še na tej stopnji, da bi ti lahko pripadalo. Jaz resnično te zdravilce in ponujalce tečajev ne vidim kot duhovne ljudi niti ne kot osebe, ki bi ponujale kaka posebna znanja ali sposobnosti. Tako kot ne vidim tudi krščansko cerkev, ki se grebe za razna posestva, za duhovno institucijo. Vsi smo pač ljudje. Živimo v materialnem svetu in v tem svetu, je tudi duhovnost bazirana na materialnih vrednosti. Zato se jaz predvsem zanašam nase, na svoje izkušnje, samoopazovanja in na lastno dojamanje sveta in samega sebe. Kakorkoli, morda tudi jaz kdaj odprem kak tečaj v prihodnosti. Hahaha

zmešano

Cool, cool. Če boš lahko, bi bila zelo vesela.

Kdo pa govori o moderni kulturi na metelkovi? Tam je alternativna kultura. Mnogi umetniki, se tam zbirajo in ustvarjajo, ker ni drugega prostora ali pa nimajo denarja za prostor. Obenem pa je tam ogromno dobrih koncertov. Je tudi veliko tujcev (zaradi hostla verjetno), ki so navdušeni nad tamkajšno sceno. Saj ni potrebe, da smo vsi enaki. Mora biti prostor tudi za drugačne. Jaz sem pogosto zahajala tja v mladostniških letih. Danes pa le redko, saj tudi ne žuram več toliko. Spoznala sem ogromno umetnikov, pa jedla falafle in arabsko hrano, ko v centru še nobene tovrstne restavracije ni bilo. Prav fajn je ta metelkova.

Mantis? Lahko še meni razložiš kombinacijo z mojim fantom? Jaz: 12.10.1978, Ljubljana, 18:27 On: 3.7.1977, Ljubljana, 7:35 P.S.: Sem se zmotila, ti mi še nisi razložila najine karte

uh, danes pečen Skutine ledene kocke. Mnjami.

No, bogati potrošniki resnično menijo, da tisto kar je poceni je tudi pofl. Dejstvo pa je, da kadar so vidni učinki glede samih duhovnih vaj, takrat je dejansko nekaj vredno in so ljudje še bolj resni pri izvajanju tega. In kar pač živimo na zahodu, je tudi duhovnost vrednotena po plačilu oz. vrednosti denarja, ki ga vložiš v tovrstno znanje.

Ti pa zahod. hahahaha

Meni se zdi, da duhovnost ne bi smela biti plačljiva. Seveda na zahodu, je pač drugačna logika. Če pa res gledamo vzhod, od koder te veščine izhajajo, pa "guruji" živijo od prostovoljnih prispevkov ljudi, tako, da si jih lahko privoščijo tudi manj bogati. Tudi Jezus ni računal svojih modrosti. ne vem, no. Ti ljudje prodajajo duhovnost, ker so pač spretni marketniški guruji.

Včeraj sem bila na pogrebu. Pravzaprav sem samo prišla izreči sožalje prijateljici, ki ji je umrla babi. Potem pa sva zvečer s kolegico obiskai super klasični koncert. Ob poslušanju Chopina in Beethovna sem dobivala mravljince. Pol pa v McDonalds . Hudo lačna, namreč. Pol pa v Asa na vinček. Pa sva srečali fajn družbico, ki naju je zapeljala še v joe penas na koktejle. Mah super je bilo.

Sem pred časom gledala Das Parfum in mi ni bil všeč. preveč morbiden za moj okus. Všeč mi je bil Blood Diamand. Bebel pa me ni prepričal.

Pri metelkovi gre za nekaj drugega. Je središče alternativne kulture, ki jo imajo vsa večja evropska mesta.

Jaz sem dvomljiva do vseh teh alternativnih tečajev, pa duhovnih nasvetov, ki so plačljivi. Kot si sama tudi že omenila, jaz sem mnenja, da bi tovrstno posredovanja znanja moralo biti zastonj, sploh pa duhovna znanja. V kolikor pa osebi ta znanja koristijo, pa se spodobi dati denarno darilo po zmožnosti, ki jih imaš. Vse drugo je lari fari, komercialni shit, ki ga prodajajo spretni marketniški geniji.

Sem bila danes na pogrebu. Še dobro, da se je vsaj sonček popoldne pokazal.

Joj, jaz pa sem na pavzi-do 15. marca. Pol bom pa spet aktivno začela s fitnesom.

Ti pa nisi preveč bister....

Jah, včasih so bile prepovedane ljubezni sladke. Ženska iz dobrega stanu se je lahko le na skrivaj dobivala s kakim hlabcem. hihihhha. Hlapec pa kaj veliko denarnih koristi od tega verjetno ni imel. Jah, danes pa je malo bolj nevarno....Naletiš lahko na tipa/žensko, ki ga/jo zanima samo dobra materialna preskrbljenost. Čeprav, se mi zdi, da v sloveniji le ni takih močnih razlik glede finančnega stanja, da bi iskal prav neke orto bogataše. Zato bi moral kar v Dubaj, ali USA, ali pa Monako...Hiihi

Jaz mislim, da je dobro spoznati partnerjev karakter. Moj, na primer, tudi ne mara kaj preveč družabnega življenja in tudi večina ljudi mu gre bolj ali manj na živce. Dobro se počuti le v ozkem krogu dobrih prijateljev. Medtem, ko se jaz rada pojavljam v družbi in srečujem nove ljudi... Jaz ga recimo v take stvari ne silim, in grem potem sama ali s svojimi kolegicami. Imam namreč tri dobre prijateljice, ki so vse po parčkane, vendar imajo vse podoben primer s fanti. Pa gremo skupaj in se zabavamo po svoje. Določeni obiski, kot na primer, družinski, s sorodniki ali kaj podobnega, pa se morava oba prisiliti, tudi če nama (ali enemu od naju) ni ravno za iti. Gre namreč za vljudnost. Tukaj pa oba poveva svoje argumente in hočeš ali nočeš, potrebno je vzdrževati te odnose in se morda prisiliti na obisk.

Pa saj v vsaki vezi se drug drugemu prilagajmo. In drug drugemu popuščamo. V kolikor pa so cilji, želje tako zelo različni, pač gremo narazen. Čeprav tega veliko ljudi tudi ne stori in vztrajajo v nesrečnih vezah.

A se vam ne zdi, da v tem času tako imenovanega individualizma, vsi predvsem gledamo nase, na svoje želje in srečo? Se težko prilagajamo? Družba/družina nam ne nalaga nekih ovir, recimo kot v prejšnjih stoletjih...ti pa se ne smeš s tem poročiti, ker je premalo bogati ali kaj podobnega. In sedaj je pač vse odvisno od nas samih. Sami si postavljamo pravila znotraj veze, tako, da nam odgovarja. Odvisno pa je pri določenih situacijah, koliko se oba znata pogajati. Saj vsak od parterjev imata svojo zgodovino, ki jo nosita s sabo in sedaj se morata oba nekako prilagoditi, vsak s svojimi željami, cilji...

Najlaže se partnerja prilagajata drug drugemu na začetku partnerstva. In kakor si pač ustvariš, tako potem imaš. Vendar po moje, v kolikor sta upoštevala "meje" drug drugega že od vsega začetka, potem tudi kasneje ni blema. Glede ustvarjanje romance ali erotike, pa se je itak potrebno z daljšanjem veze vedno bolj trudit (starejša kot je veza, več energije je potrebno vlagati v oživljanje tega). Kaka romantična večerja, pa naked nights...