Ti seda pri meni spiš...jaz pa pišem....zopet piše,tokrat življensko resnično zgodbo iz srca....ne upam si iti spat,se stisniti k tebi,ker potem...potem se ne bi zbudila in potem te ne bi zbudila ob 5:40,kot sem obljubila...zato pišem,vendar tokrat samo za te.Za spomin,bilo je lepo,današnji večer,noč je bila nepozabna,kar groza me je...še dobrih deset minut in sanje bodo postale resničnost...ostala bom sama,z solzami v očeh,z veliko praznino in bolečino v srcu...trpim,hudo mi je,lahko bi bila srečna,vem da bi lahko bila,samo je vse odvisno od tebe,ti pa se bojiš,kot da ne bi verjel mojim čustvom,najini sreči...zakaj ne....? Tudi midva si jo zasluživa,saj sva dovolj trpela,zasluživa si jo skupaj,samo korak je potreben naprej,a tega se bojiš,ni pa te strah misli,da bi bil celo življenje nesrečen ob nekom,ki te ne osreči,ne zapolnjuje,ne zadovolji,ob njem se ne počutiš popolno...strah pa te je stopiti nasproti sreči...zanimivo...a veš kako dolgo je življenje...? In cel čas biti z nekom,z katerim se ne počutiš popolnega,ga ne ljubiš kot bi ga mogel,te ne osreči,zadovolji,težko,težje je tako življenje,kot pa napraviti korak,korak,za katerega ti ne bi bilo žal.Ko boš odišel...mi bo hudo,trpela bom in ko bom spoznala,da si prešibak,da bi se odločil,bom odšla,za vedno,nikdar več se ne bova videla,nikdar,takrat pa te prosim samo eno stvar,izbriši najine spomine,če ne boš preveč trpel,ko boš spoznal,kakšno napako si naredil...bodi srečen-TI,samo to ti želim in kar počneš ,te pelje v pogubo in ko boš spoznal,bo prepozno,potem ti bo žal,potem boš še bolj trpel,kot sedaj,kot bi,če bi naredil ta korak... Ne pozabi...LJUBIM TE...tvoja Mojca. MOJA ZGODBA… Začelo se je pred davnimi tridesetimi leti…ko je na svet prijokala deklica…deklica rjavih oči,rojena mesec dni prezgodaj,komaj 2.500 kil težka in 45 cm velika….vendar močnega glasa…glasa,ki je dal vedeti,da se ne da,da se bo boril…Že sam prihod na ta svet,ji ni dal veliko upanja….nima razvitega požiralnika…ne bo preživela,je bila njena diagnoza,njena mati je obupala,že so se pogovarjali,kako bodo otroka pokopali,kje….a otrok se ni dal,hotel je živeti in rastel,babica ni obupala…ne dam svoje vnukinje,borili se bomo za njo,borili,bila je borbena kot Jaz.Ni poznala svoje bolečine,trpljenja,vse to je skrivala pred drugimi,za nasmehom,kot Jaz…sedaj In tako je iz deklice,ki je bila zapisana smrti zrasla dekla,dekla,ki je iskala samo toplino,ljubezen… Že kot otrok,so mi dali vedeti,da sem bila ustvarjena samo zaradi premoženja,zaradi garancije,da se bo moja mati nekoč ,na moj račun potegnila iz revščine.Moj oče je bil bogat,imel je veliko podjetje,edino v mestu in mama je to izkoristila z menoj,Jaz sem bila garancija za boljšo prihodnost…vendar ni pomislila,da v življenju ni vedno tako, kot načrtujemo.Mene je imela,našla si je drugega,mojega očima,očima,ki se nikdar ni hotel biti oče,ni se hotel vtikati,bil je copata,mama pa stroga ženska,ki je vedela,kaj hoče in kje bo dobila.A pri njem ni,premalo je bil močan za njo.Ona je bila močnejša.Leta so minevala in jaz sem rasla v nesamozavestno deklico,katera si je vedno želela samo ljubezni razumevanja in nežnosti,pa nikdar ni dobila,mama je bila stroga,trdega srca,ni poznala lepe besede,objema,po katerem sem jaz tako hrepenela,vedno je bilo vse uradno,brez čustev,če si jokal,si bil mehkužen in takih ljudi ni marala. Ko sem imela slabih petnajst let sem spoznala očeta,pravega očeta,poiskal me je in me našel.Bil je moja kopija,kot moj brat dvojček,isti videz ste želje,isti okus,tako sva si bila podobna,mama,pa ko je zvedela,da se na skrivaj dobivam z očetom je znorela…«pusti tega pijanca,itak je vse zapravil,iz rit ti bom zbila njegovo kri«je vpila…a brez uspeha,na skrivaj sva se dobivala,bila srečna skupaj,dokler ni iznenada umrl…nepričakovane smrti v komaj 39 letu.Bilo mi je hudo,trpela sem,a mama,ni razumela,ni hotela,ni ga marala«itak je vse zapravil« je govorila.A meni je bilo vseeno,važno je, da sem bila srečna z njim,da mi je dal tisto,kar mi mama ni do sedaj-ljubezen razumevanjein nežnost,a je umrl,prehitro zapusti ta svet,takrat,ko sem ga najbolj rabila.Jokala sem za njim,jokala do onemoglosti,pa ni nič pomagalo,ne bo ga več nazaj,nikdar,ne bo se vrnil,a jaz,jaz bomo stala sama,z mamo,ki ni razumela kaj je to ljubezen in nežnost.To se mi še danes pozna… Leta so tekla in kmalu sem bila stara 18 let,komaj sem dočakala,da bom lahko potem zapustila svoje gnezdo in ušla maltretiranju svoje hladno srčne,nerazumevajoče matere.Prvi,ki me je hotel,me je dobil…brez ljubezni sem odšla od doma,v skupno življenje v upanju….pa ni bilo tako,on je čutil,vedel,nisem mogla skrivati.Rodila sta se nama,dva prečudovita otroka,a kaj ko nisva bila srečna,ni bilo ljubezni,vsaj z moje strani.Trpela sem,čedalje bolj.Saj sem se trudila,a ni šlo,ni,čustev ne moreš skrivati on je to vedel,čutil,bolelo ga je,trpel je,začel je piti,postal ljubosumen,nasilen,na koncu sem odšla…z otroci. Najemniško stanovanje je bilo drago,plača slaba,možnosti za preživetje na dnu,nikakršne,dokler se nisem odločila za usoden korak…Hčerko naj ima mama,sina on,jaz pa delati na špedicijo,kjer bom upam vsaj toliko zaslužila,da si bom nekaj ustvarila,nekaj kar bo mojega,samo mojega-dom Kar nekaj let sem prebila za volanom….vmes sem spoznala človeka,s katerim sva imela kmetijo,a je zbolel…našla sem ga mrtvega-noseča.Vse sem pustila,odšla v svet v novo borbo za življenje,borila sem se,da bom dokazala,da sem vredna razumevanja,ljubezni, a vse ni bilo tako preprosto. Delala sem cele dneve in noči,borila sem se,a s tem sem začela zgubljati,tisto,kar mi je največ pomenilo…moja otroka!Odvadila sta se me,saj ne da jima zamerim,niti približno,bila sta majhna,a bolelo je kljub temu,in še vedno boli.To vem samo jaz kako,jaz,ki sem si jima odpovedala,zato,ker sem vedela,da nisem jima sposobna nuditi normalno življenje,življenje,kot ga imajo drugi otroci. Leta so minevala,delala sem na polno in spoznala človeka,v katerega sem se zaljubila.Skupaj si bova ustvarila življenje,srečna sem z njim,razume me,res, da ne zna dati razumevanja in nežnosti,zato pa so prevladovale druge stvari,drugi dejavniki.Garala sva ,da sva si v nekaj pičlih letih ustvarila dom,seveda je moja želja bila,da bi se to čim prej zgodilo,da bi lahko večja dva otroka k sebi pripeljala in nama je uspelo,imela sva vse.Zraven sva dobila hčerko.Res ,da sva se za njen obstoj močno trudila,vendar nama je uspelo,čeprav se je rodila v sedmem mesecu,je takšen borec kat jaz,ne da se,bori se,za boljši jutri,za življenje. A potem se je začelo,mož se je spremenil,postal je ljubusumen,napadalen,nasilen,imel je druge….dve leti in pol sem se borila,da sem zbrala dovolj moči….,da sem vse pustila in ga zapustila,bilo je težko,še vedno je. Odšla sem tisti dan,ko sem mislila,da bom umrla…bala sem se,zelo,zase in za najino majhno hčerko.Vse sem pustila,samo,da bi imela mir,odšla v drugo mesto,daleč stran od njega,pa me je našel in mi grenil življenje,grozil,jaz pa sem hotela samo mir.Ugrabil mi je hčerko in kar nekaj časa je trajalo in kar nekaj neprespanih noči je bilo,dokler sodišče ni odločilo,da je otrok moj.Našla sem si zaposlitev za sedem ur na dan,ker so pač tudi naši uradniki tako zahtevali,drugače,damo otroka v začasno rejništvo. A jaz je ne dam,borila se bom,kot vedno,bolelo me je dejstvo,da me ni imel rad,da me je samo izkoristil,lagal,že od prvega dne,jaz,jaz pa sem od njega hotela in si želela samo ljubezen,nežnost in razumevanje.Vse sem mu dala,kar sem bila sposobna ,borila sem se,a zaman…zgubila se,ostala brez vsega,z eno navadno zaposlitev,pri kateri sem zaslužila komaj za najemnino,za račune je že zmanjkalo.čeprav imam nekje hišo,hišo ki je napisana name,avto in celo malo premoženje,mi to zaenkrat še nič ne pomaga,še ni urejeno,pač naši sodni mlini počasi meljejo… V tem času sem spoznala človeka….človeka,v katerega sem se zaljubila…podobno preteklost ima kot jaz,a kaj ko sempri njem »druga »violina.Takoj sva se ujela,bila srečna eden z drugim,usojena eden za drugega,pri njem sem dobila nežnost, razumevanje,ljubezen…bila sva srečna…a on je tako dobrega meni,čeprav se je poslovil od mene,se je vrnil v moj objem,v mojo posteljo,kjer sedaj spi,dal mi nežnost in razumevanje,ljubezen…a kaj,ko se bo kmalu dan začel,dan,ki bo oznanil,da je kljub temu še vse po starem in bo konec lepega.Zakaj ne moreva biti srečna skupaj,ko vem da z njo ni…?Zakaj,pa tako malo prosim,samo ljubezen,nežnost in razumevanje,samo to in nič drugega.In vem,da bi lahko to imela skupaj,če bi se on le odločil…v mojo-najino korist,potem,potem bi mu dala vse,srečna bi bila… Za vedno.
