Hm kam nej grem drugam kot v tole temo... Imam drzno teorijo da če bi mi zamnjkalo upanja in bi vse razpadlo vse možnosti pošle, in ostala zgolj še ena stvar za narest bi jo naredil.... prej pa sam upam... upanje ki ustvarja iluzije... počas mi gre na k.... moja lepa prihodnost, pomoje sem brezupen primer, ma me da bi bil globoko veren, da bi verjel in upal v boga, hja na žalost niti tega privilegija nimam, v meni skoraj ni vere v boga morda se kje kulturno poraja... ampak ne, upam da bom nekega dne se zazru v nebo ga poslal v tri krasne, in da mi bo prbil nazaj, obsojam te na večno srečo in mir, in js ne bom mogu nič, kajti tretja krasna stvar na katero me bo obsodu je da se vse to zgodi šele naslednji dan in kot pravi tashykin podpis ne stori jutri kar lahko storiš pojutrišnem... zato bom najbrž dokler se resno kaj ne bo zajebalo čakal na jutri... ko sonce ne vzide, ko je upanje v zatonu, takrat ko sem jaz v pogonu, ko mi poguba sede na desno ramo kot težko breme ko mi oči zažarijo z zadnjo voljo po preživetju... skratka upam da pride ta dan, ko se rešim iz tega bednega začaranega kroga... čutim da je blizu a jebat ga jutri nikol ne pride....