Vita6

Hvala, Lyassi, od tebe seva dobra volja.

Točno to delam. Pravzaprav - to DELAVA. Tle imava srečo, da sva si zelo blizu. So pa stvari zelo prepletene in zapletene in naložene ena na drugo. Samo en problem ne povzroči take hude reakcije, več skupaj pa. Nakombiniralo se je nekaj reči, ki so same po sebi bolj ali manj harmless, skupaj pa so se pokvadrirale in ustvarile goro. To goro zdaj napadava s kladivci in svedri in krampi in vsem, kar najdeva. Bova uspeli, ni vrag! Nosorog, ti si car! Nesebično pomagaš in svetuješ. Mogoče bo pa kdaj priložnost, da se ti oddolžim. (Ja, saj vem, da odkar so Feničani iznašli denar, izražanje hvaležnosti ni več problem, ampak tle mi denar ne sede.) Če ne bom dobila girasola, te bom pa res prosila zanj. Takrat bodo pa nastopili Feničani. Lp

Tole je s strani http://www.lunin.net/zdravje/slo/Kristaloterapija/232/ in je moje prvo srečanje s kristali in minerali. Zato sem ga kupila. Zakaj pa ti meniš, da ni v redu? A misliš, da samo ne pomaga in je brez veze, a imaš nemara kake druge zadržke? Hči ga je bila vesela kot kinča in sem ji rekla, da je za srečo. Sicer opisi posameznih kamnov prinašajo raznorazne trditve, precej jih menda krepi samozavest in izboljšuje samopodobo. Oprijela sem se jih kot dodatne možnosti za pomoč hčeri. Ampak zdi se mi, da imaš ti svoje mnenje o teh trditvah in te prosim, da mi poveš kaj več. Če bi bil ti v moji situaciji - zilijonkrat upam, da ne boš! - kaj bi storil? Hvala in LP.

To je dober povzetek anoreksije. Težave s hrano so samo zunanji odraz. Ker bolezen premagujemo že od septembra, je že nekaj procentov bolje, življenjske ogroženosti ni več, nekaj stabilnosti se je že pokazalo, hči gara na sebi in vidim, kakšne turbulence ima v glavi in kako niha. Pripravljena sem na dolgotrajen boj in imam dovolj energije zanj in dovolj ljubezni in potrpežljivosti za hči. Včeraj sem ji dala slončka iz turkiza za okoli vratu in grem še v iskanje girasola. Hvaležna bom za kak napotek, kje ga lahko dobim. Hvala vsem za dobre besede in podporo - tudi take reči pomagajo! Meni že. Pozdrav vsem.

Hvala obema. Pogovor s hčerko ni bil nikoli problem, hvala bogu sva v dobrih odnosih, in stokrat res je, da se na ta način lahko veliko doseže. Doslej je bilo to pravzaprav sploh edino orožje. Gre predvsem za to, da ona premakne nekaj stvari v svoji glavi. Lahko sem seveda nekje v ozadju problem tudi jaz, pa se ne ona ne jaz tega ne zavedava. Nosorog - ti pa čutiš stvari na daljavo, ane? Nikoli se ne lotim reševanja nečesa, če se prej ne poučim, zato sem tako o anoreksiji kot zdaj o kristalih res prebrala, kar sem mogla, in če dodam še osebne izkušnje, bi bilo že za novo knjigo. Ni šlo tudi mimo čaker in pleksusa, tako da vsaj vidim, da grem v pravo smer. Samo kamen seveda ne bo pomagal. Če ni prej ogromno narejenega, je brez veze. Ampak verjamem, da morda lahko doprinese malček pozitivnega - morda ravno toliko, kot še manjka, da se stvar umiri in reši. Srečno in LP.

Pozdrav vsem! V iskanju raznih rešitev za mojo anoreksično hči sem naletela tudi na tale forum. Prebrala sem nekaj osnovnih reči o kristalih, njihovi energiji in učinkih in zdaj sprašujem: Kateri kamen bi pomagal moji pikolinci, da bi se umirila, sprostila, zaupala sami sebi in se cenila, kot jo cenimo drugi? Stara je 16 let, krasna, ljubeča, dvestoprocentno pridna doma in odlična v šoli, perfekcionistka na vseh področjih. Odgovorna, zanesljiva, preveč pametna. Raje ima samoto kot (otročjo) družbo vrstnikov, zelo je navezana name. Oče je avtoritaren, odločen, vulkanski, a jo ima zelo rad in je nanjo zelo ponosen. Je tretja, najmlajša hči. Anoreksija je izbruhnila pred vstopom v gimnazijo. Kljub odličnim lastnostim in rezultatom hči nima prave samopodobe, zelo ji manjka samozavesti, noče se nikjer izpostavljati, dobro se počuti, če je neopazna. Anoreksijo sva že večkrat predelali z racionalnega vidika, motnje hranjenja so zdaj nekoliko v ozadju, nadomestila jih je strastna želja po obvladovanju in nadziranju časa: urniki, seznami, dnevi in tedni in vikendi in počitnice razdelani skoraj do minute natančno, če ni tako, je slaba volja, obžalovanje, sekiranje, občutki krivde. Bila pri psihiatrinji, tovrstno pomoč odločno odklanja. Tako se zdaj boriva sami, tak boj pa je menda vedno obsojen na neuspeh. Nisem hotela biti predolga, ampak očitno me res preveč boli. Torej - kateri kamen bi ji nemara pomagal? Turkiz, granat? Ga bom kupila in ji ga podarila brez veliko besed. Hvala že vnaprej in LP.