V določenem meditativnem stanju, če se ozremo na abstraktno mistiko, si Nič na najvišjem nivoju, nekako tako, da si osvobojen vse zunanjih vplivov, kakor tudi vseh notranjih, vendar so prisotni kot neka vzporednica, bolj nek vakum in se enotiš z Univerzumom, seveda po svoji meri, kajti ničesar ne naredimo izven svoje mere, četudi poskušamo delovati drugače, pa vendar je lastno merilo tisto, katero prestavlja meje, ne pa tudi odstrani...torej, nekaj že, vsekakor izven splošnie normative, kar pa je tudi nekaj, ane Če vzamemo Nič kot neko izhodiščno točko, potem je doseganje nične točke napredek in je stanje pred doseganjem nične točke vse bistvo naših stremenj...kdor vidi, seveda Yap, ni panike, je ful zanimivo, na kakšen način delujemo, ko se stvari posvetimo, ane Pr men je ista fora, ko vidim tisto, kar me pritegne, takoj štartam in se niti ne oziram na prej napisano, še več, največkrat sploh ne preberem več kot zadnji ali predzadnji post, ker se itak iz zadnjega vse vidi, za kaj gre in je reakcija trenutna, sploh nima veze prebirat, kaj smo odgovorili, ker je itak že mimo in rajš kaj novega podamo... Saj veš, reka teče in, če se ustavi, lohk postane mlaka, pol luža in nazadnje izhlapi, torej river must flows