Sklepam, da je vse v glavi, vse je v harmoniji lastnega zavedanja in neobremenjenih pogledov na zunanje dejavnike, kakor in predvsem na notranje razdeljevanje na tisto, kar je in tisto, kar ni pa bi bilo željeno... Ničesar ni zunaj nas samih, vse je iluzija in svet nas gleda z očmi, ki vidijo natanko tisto, kar projiciramo navzven, to pa je lahko fantazma, kar je maska, ko že ta izraz tako radi uporabljamo, lahko je pa slika, katera je všečna opazovalcu in s tem označevalcu, zunanjemu dejavniku, ki po svoji meri analizira nas kot drugega nasproti drugemu, se pravi opazujočemu, ki išče v nas sprejemajoče in ne nasprotno... Sklepam, da je pogum pogojen z odpravo največjega izničevalca, torej dvoma in dvom je tisti, ki nas ovira, zavira in je na nek način kastrat našega zavedanja in naše vloge v svetu, ki je izven pa tudi v svetu, ki je v nas, torej se je treba osvoboditi vseh negativnih misli, neprimernih želja in izpostavljanje našega ega v višave, nasprotne od smeri, katere so nam lastne, ker v takem primeru pogum ne zavzame nikakršne vloge zaradi dejstva, da je v tem primeru vodilo iracionalno beganje in ne razum, ki sam posebi vsebuje poguma vedno v tolikšni meri, kolikor nam ga je potrebno...