ardent

Gregorian - Wicked Game

Seveda ne nastane nič samo zase , povem ti, da je masikomu verjetno bolj priročno poenostavit zadeve, ker jih pač ne pozna al pa se ne b glih poglabljal vanje, torej nerazumljive, eh, nerazumljene, da nastanejo pač same zase, pa mir pod streho Smešno, al pa ne, je takšno dejstvo, vsaj zame, kr enmu na ulic reč, naj ti pove svoje vidike nastanka česarkoli in je možno, da bo rekel, da tko pač je od nekdaj in je, ker je, ane - je tud men smešno, sam bl žalostno, kot pa smešno, ker tak te pol verjetno tud gleda, v smislu, češ, kaj je s tabo, a s mal...pust me pr mer, yap... Vse je eno, ja, iz enega eno in vse kot suma sumarum enosti, v razsežnosti različnosti in nians, vendar niz biserov na eni ogrlici... Malo kasneje, da bom pisal lohk pa pomen tud minuto kasneje, al pa celo sekundo, kajti verjemi, da nobenih jezov ne bo, kateri bi zajezili moje misli, ker reka, ki teče je reka, tista, ki se ustavi pa postane luža in izpari od zunanjih vplivov Kapica: sto ljudi..., tristo cudi Eno čudo...sto ljudi, dvoje čudes...sam še pete vidiš... na vse strani

Življenje je gledališče, včasih je igra dobra drugič slabša, odvisno vedno od nečesa

jedro

Your Wildest Dreams

se ne počutm tko, to je citat od enga komada

evenstar

Enya - Watermark

Promiscuous

One hoce da me vezu svakog dana sve su jace, obruc oko mene stezu pohotljive udavace. Oni hoce da me uce pa da budem ko i oni, ali nisam ja od juce, smetaju mi ti sabloni. Oni hoce a ja necu da me smire bez potrebe, izem ti ja takvu srecu kad izgubim samog sebe. Ostacu slobodan, necu se vezati vazno je samo dobro se zezati

kar nekajkrat... Je je v teku tudi sedaj...

Zaradi?

Hej ne sekiraj se, saj ni ničesar, zaradi česar bi se morala sekirat, saj zato pa odgovarjaš, ane, ker lahko, ker zmoreš, drugače sploh ddo tega ne bi prišlo, hehehe Če ne verjameš, da nima veze, pol pa začni mene brat za nazaj, se boš koj prepričala, da se nimaš za kaj sekirat, tko je, odgovarjaš na poste al pa ne, sam je bolje, da ja, ker je tko več dinamike... Je vse kul in tudi ti si kul, yap

Zakaj razglabljat? Ja, ravno zarad tega, ker brez razglabljanja bi folk bil še bolj butast, k že tko same pizdarije počne po svetu, saj vidimo v vseh medijih, celo na lastnih ulicah in boh ne daj, da še na dvoriščih Razglabljanje pa prav pride, da se človek zaposli še s čim drugim, npr., da pa ni na tem svejti sam zato, da vse uniči pa vsazga, k ma kej več od njega, bemu materializem pa foušijo in zaostalost ( ne mislim bolnikov )... Knjige, vere, saj vse te teorije, tiste, k so napisane je jasn, da berejo spet le taki, ki razmišljajo, oni k pa ne, so pa potencialni manipuliranci od prvega manipulatorja, k mim pride, hahaha... Predstavljaj si zdej, da kar naenkrat ni več nobene vere, nobenih naukov, knjig al pa kazga druzga stimulansa za razmislek, vsaj kolkortoliko...ja, sej pol b se folk požru, in to takoj, pod mus, žvau nad žvaljo ( sorry, živalce )... Kva zdej neki tupim, se že sprašuješ, ane? Tupim to, da je treba množice, oziroma posameznike, take, k nimajo razmišljanje za kakšno posebno veselje in ti so itak v končni fazi združeni v množice, torej je treba množice z nečim držati na vajetih, ane...torej, ideologija, vera, karkoli, kar je smiselno in sprejemljivo, sam da ne zbluzijo po svetu... Nikol tud ne bo kaj drugače, vedno bodo eni, ki majo možgane vklopljene na ratio in drugi, ki jih imajo na offf pa zihrungo stran vržejo, da neb kdo slučajn jih prklopu...yap... Ups, sem v bisto hotel odgovorit na tole vprašanje, zakaj MI, tu na forumu, ki smo in se bodemo z rožićki kt mali kozlički, razglabljamo spljoh o duhovnosti? Ja zato, ker lahko,ker znamo in smo tega zmožni, ane, boh ne daj, da kjr od onih gor pride, k tega ne zmore, pol bo šele dela, hehehe, se koj vam pridružim, da ga sesujemo, ampak ne tko, kot nekoč mene, sam na par procent, temveč v nulo, pa saj takoh ne bo tu gor, k verjetno nit interneta ne poznajo

A misleš tole? SUNNY DAY

Ni gospodarja nad menoj... in nobena sekta se me ne dotakne in nobena misel me ne prevzame v popolnem svetu... le Resnica... drugega zares nič več ne ostane... Kako naj ti pripadam, četudi je resnica, ko sam ne vem kam spadam in zares ni moč trditi, da sploh spadam tu, v ta svet... Sprašuješ me o tem in onem... odgovarjam ti na dolgo... vendar pazi! Kaj, če tonem? v morju misli, katero silovito udarja ob obalo spoznanj...

Za čem drugim kot ultimativnim koncem pa bi sleherna bit, ki se zaveda večnega obstoja, sploh stremela? Za spontanim koncem, saj, če govorimo o biti, ki se zaveda, je pa ja jasno, da se tudi neogibnega konca zaveda, ni pogojev, niti kompromisov, dokončno, kakor je že vsak začetek česarkoli sam po sebi začetek konca, faza izničenja, vsaka filozofija o tem nastaja le zaradi omilitve tega zavedanja, pol je pa odvisno, na kakšen način kdo to sprejme, ane, je tud odvisno, ali je veren, ateist, filozof ali znanstveni, lohk še tud kej druzga, saj je toliko variant, kolikor se jih lohk spomnimo in jih nanizamo al pa zmešamo skupaj, saj je vseeno, vse, prav vsako razglabljanje o tem, kdo smo, kam gremo in od kje prihajamo lohk poenostavimo s sledečo zgodbico: Lizika je srečala Janka, kateri je sedel na kamnu in nekaj globoko razmišljal in ga vpraša, kaj je njegov problem, o čem tolk razmišlja, Janko pa odgovori, da mora najti razlago, odgovore na vprašanja, od kje prihajamo, kdo sploh v resnici smo in kam sploh gremo... Lizika z nasmehom takoj odgovori: " Kaj ne veš? Jaz sem Lizika, prihajam iz trgovine in grem domov, kaj ti tu ni jasno? In to je tisto, česar naj bi se človek zavedal, vse ostalo je razglabljanje brez končnega odgovora pa še od mnogih dejavnikov je odvisno, od vere, vzgoje, zunanjih dejavnikov in notranje naravnanosti, odvisno od posameznika, ane...

Orli tudi, draga igralka

Zamah kril... in ptica se dvigne... visoko... v neskončno modrino... in krasna tišina jo spremlja... zaokroži goro... spečo v jutranji meglici... leti naprej... nad srebrno modro bledico... nikoli spečega morja... in preleti belino obale... ter opazuje zelene gozdove... in nadaljuje svoj prelet... tam daleč... onkraj vsega... se spusti do zlate hiške... opazuje... razmišlja... se približa vratom... ter opazi,da v resnici niso vrata... je le tanka,prosojna zavesa... spletena iz Svetih niti... in iz notranjosti...ja... čuti poglede... tistega,ki vidi dlje... in vendar ne razume... pomena teh obiskov... zlate ptice...z modrimi krili... in ptica obstane... za trenutek se dotakneta s pogledi... med njima se postavi nežni veter... in zopet poje isto pesem... o resnici in o vsem... vendar nikogar ne zmede... njegova pesem... resnica je ta,ki je... in je tu in zdaj... veter se umakne... in ptica opazi vrata...vržena s tečajev... tam...v smeri vodnjaka... in se nasmehne... torej so res padla vrata... vendar jih je snel veter... ostaja prosojna stena... stkana iz Svetih niti... pogleda se znova dotakneta... zakaj ne pride ven... na Luč sveta... poletita skupaj v modrino... in sedeta na skalo sveta... ptica stopi do vodnjaka in pije živo vodo... pogleda proti zlati hiški... ne,ni njen način takole... vstopiti mimo njene volje... škrlatno sonce pravi... pridi...jutri se vrneš... in ptica se nasmehne... razpre krila... in odleti tja...daleč... v modro neskončnost...

Zjutraj sem prisluhnil srcu snežinke na svoji dlani in dojel, da je solza umirajoče zvezde.

daleč

Svoboda Svet se poigrava na navideznih krilih reda. Po žilah čutim pretakanje sladkega meda. Neskončna prostranost in igra vetra pripelje utrujeno življenje do lastnega etra.....