tantra

Titov partijski režim vs TIGR borci, ...: TIGR - prvi slovenski antifašisti "... Leta 1941 so se zapletli tudi v prvi oborožen spopad proti italijanski oblasti. 13. maja 1941 se je skupina tigrovcev na Mali Gori nad Ribnico (Anton Majnik, Danilo Zelen, Ferdo Kravanja) spopadla z italijansko patruljo. Mnogi tigrovci so se po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije pridružili partizanskim vrstam, drugi vključno z Albertom Rejcem, neformalnim vodjo organizacije, pa so zavrnili sodelovanje v odporniškem gibanju pod vodstvom komunistov. Številni so še naprej sodelovali z obveščevalnimi službami zaveznikov. Osvobodilna fronta Tigra kot antifašistične skupine ni nikoli priznala. Vodstvo komunistične partije je nekatere Tigrovce likvidiralo že v času vojne (med drugimi tudi Maksa Rejca, brata neformalnega vodje TIGR, Alberta). Po vojni so bili Tigrovci postavljeni na rob političnega in družbenega življenja, mnogi so imeli težave pri iskanju služb, dolgo so bili pod stalnim nadzorom tajnih služb. Leta 1997 je Milan Kučan, tedanji predsednik Slovenije, ob 50. obletnici priključitve Primorja Sloveniji organizaciji TIGR podelil Zlati častni znak svobode Republike Slovenije." http://sl.wikipedia.org/wiki/TIGR Franc Rozman-Stane - sabotaža generalpolkovnika Jovanovića v celoti ni bila dokazana "Franc Rozman je tragično umrl za posledicami hude rane, ki jo je dobil med preskušanjem novega orožja - minometa, ki so jih poslali partizanom britanski zavezniki. Mina je v cevi eksplodirala in ga smrtno ranila. Še istega dne je umrl v Bolnišnici OF Kanižarica pri Črnomlju. Tu so se zdravili tudi drugi častniki, ki so se ob eksploziji hudo ranili. Da bi jih prepeljali v postojanko v Kočevski Rog, je bilo zaradi njihovega zdravstvenega stanja prenevarno. Obstaja utemeljen sum, da je umrl zaradi sabotaže, ki naj bi jo povzročile srbske vojaške oblasti in Titov odposlanec generalpolkovnik Jovanović, vendar jih nikoli niso v celoti dokazali. Nekaj dni po smrti so ga 11. novembra proglasili za narodnega heroja Jugoslavije. Pokopali so ga v Grobnici narodnih herojev v Ljubljani." http://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Rozman-Stane

Ex SFRJ, njen razpad je potekal v več fazah ..., se začel že leta pred osamosvojitvijo/odcepitvijo Slovenije, ... [z liberalizmom v Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem v 70.]. Vzroki so bili ekonomski, ... Gospodarstvo laufalo ni, kot bi moralo, ...

Stane Kavčič v Sloveniji s krogom somišljenikov ["Odnesla" ga je [bil odstavljen] t.i. "cestna afera"; "... Jugoslavija je dobila tuja posojila za graditev cest. Slovensko vodstvo, Kavčič je bil predsednik izvršnega sveta, se pravi vlade, je z delom tega posojila nameravalo zgraditi avtocesto od Maribora čez Ljubljano do morja. Denar pa so v Beogradu preusmerili na jug države. S posojilom naj bi se gradile moderne ceste na Kosovu in v južni Srbiji ..."], Savka Dabčević Kučar in Mika Tripalo na Hrvaškem, http://hr.wikipedia.org/wiki/Savka_Dab%C4%...4%87-Ku%C4%8Dar Mika Tripalo http://hr.wikipedia.org/wiki/Miko_Tripalo http://en.wikipedia.org/wiki/Miko_Tripalo Milan Nikezić in Latinka Perović v Srbiji http://tinyurl.com/dlh5ml So vodili liberalistična gibanja/dogajanja v ex SFRJ. Nekje 21+ let pred razpadom ex SFRJ v 90. ... Ko se Slovenija osamosvoji. Prvo pa marca 1990 Slovenija razglasi gospodarsko samostojnost ...

Probal ga bodo razstrelit, preusmerit, karkoli. Bo, kar bo. Any panic. -)

Stane Kavčič, partijski zagovornik liberalizma. Stane Kavčič, med letoma 1968 in 1972 predsednik slovenske vlade, ki je v času, ko je vodil vlado, uvedel liberalne reforme, a je bil ob koncu leta 1972 odstavljen, je umrl 27. marca 1987: "Stane Kavčič je bil imenovan za predsednika slovenskega izvršnega sveta, ker je opravljal različne pomembne funkcije in so bili vsi prepričani v njegovo pravovernost. A že nekaj liberalnih idej je povzročilo, da je proti njemu nastopilo trdo partijsko jedro in ga odstranilo s položaja. Slovenski komunistični politik Stane Kavčič in cestna afera sta neločljivo povezana s sramežljivim dihom liberalizma, ki je zavel v nacionalnih komunističnih partijah po Socialistični federativni republiki Jugoslaviji ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. Komunistična partija Jugoslavije in njene republiške ter pokrajinske komponente so od prihoda na oblast po koncu druge svetovne vojne (ali celo proti koncu druge svetovne vojne) prakticirale trdo različico komunizma. Pokolom političnih nasprotnikov in begu v emigracijo tistih, ki so imeli več sreče, so sledila leta zatiranja, v katerih so pod uravnilovko po predpisih partije spravili vse, kar je le od daleč dišalo po morebitni opoziciji. Občasno so v mlin državnega represijskega aparata padli tudi partijski tovariši, ki so si drznili misliti s svojo glavo oziroma niso brezpogojno podpirali uradne, trdne partijske doktrine. Glavna služba, ki je bedela nad varnostjo partijskega monopola nad državo in praktično nadzorovala vse sloje v državi, še celo armado, je bila Uprava državne varnosti (Udba) pod vodstvom Aleksandra Rankovića. Končno je leta 1966 Rankovič stopil na žulj še samemu maršalu Josipu Brozu in nekateri so, potihoma seveda, cinično sklepali stave, ali bo Tito maršalsko uniformo zamenjal za progasto, zaporniško. Zgodilo pa se je, da je v predčasni (zasluženi?) pokoj odšel Ranković, njegovi Udbi pa so bile pristrižene peruti. Na to, da bi upokojil tudi tako zaslužno organizacijo, kot je bila Udba, maršal ni nikoli niti pomišljal, le spremenila je ime v Službo državne varnosti, odvzete so ji bile nekatere pristojnosti, predvsem nad vojsko in vojaškimi pripadniki, pa malce dencentralizirana je bila. To je omogočilo, da so prišli do izraza nekateri sicer prepričani komunisti, ki pa so menili, da malo liberalizacije v sicer trdem sistemu ne bi škodilo. Navsezadnje bi malo podjetniške iniciative lahko poživilo dotedanje plansko državno gospodarstvo, ki je kljub bleščeči uradni fasadi očitno doživljalo polom in več kot zaostajalo za tako imenovanim gnilim kapitalističnim Zahodom. Uradno so to zaostajanje, ki ga ni bilo mogoče popolnoma prikriti, opravičevali, češ da je zaradi zgodovinske zaostalosti in tujega izkoriščanja (spet so bili krivi tujci) jugoslovansko gospodarstvo startalo s slabših pozicij, čeprav so tudi tradicionalno zaostale države, na primer Portugalska, Španija in Grčija, po standardu prehitevale napredno komunistično družbo v Jugoslaviji pa tudi v drugih komunističnih državah. V Sloveniji je Kavčič s krogom svojih somišljenikov menil, da bi liberalizacija na gospodarskem področju omogočila večji razcvet države. Pri tem ne on ne njegovi somišljeniki niso niti najmanj mislili, da bi prišlo do kakšne liberalizacije tudi na političnem področju. Ljudje, siti diktature partije, pa so mislili prav na to. Predvsem pa – Slovence je treba udariti po žepu, da začno razmišljati – so se ljudje začeli spraševati, koliko v skupno jugoslovansko blagajno prispeva Slovenija in kaj od nje dobi. Zvesti varuhi partijske doktrine so to seveda takoj označili za malenkostni buržoazni nacionalizem, ki naj bi bil poleg vsega tudi brez podlage. Slovenija ima vendar ves jugoslovanski trg. A tudi surovine s tega trga so bile veliko dražje kot na prostem svetovnem trgu in lep del dobička so požrli obvezni prispevki v skupno blagajno, še posebno za tako imenovane nerazvite republike in pokrajine. Maršal zagrozi s silo Nazorno pa so se razmere v državi pokazale ob izbruhu tako imenovane cestne afere. Jugoslavija je namreč dobila tuja posojila za graditev cest. Slovensko vodstvo, Kavčič je bil predsednik izvršnega sveta, se pravi vlade, je z delom tega posojila nameravalo zgraditi avtocesto od Maribora čez Ljubljano do morja. Denar pa so v Beogradu preusmerili na jug države. S posojilom naj bi se gradile moderne ceste na Kosovu in v južni Srbiji. V Sloveniji je vse to prišlo v javnost in med ljudmi, celo med članstvom osnovnih partijskih organizacij, je zavrelo. Razburjeni partijski sekretarji so Ljubljano spraševali, kako naj »umirijo ljudi in tudi svoje članstvo na terenu«. Kavčič in njegov krog je deloma podprl mnenje večine prebivalstva in je od Beograda celo zahteval pojasnila. Odgovoril mu je sam Josip Broz, ki je »opozoril«, da ne bo dopustil, da se ena republika lahko igra z usodo celotne skupnosti. Prikrito je tako »naš Tito« Kavčiču in drugim zagrozil, da bo, če ne bo slovensko vodstvo pokleknilo, po potrebi uporabil tudi »kovačnico bratstva in enotnosti« z vsem njenim arzenalom. [op.: z JNA/JLA - tedanjo YU vojsko] Za ljudstvo je bilo maršalu in največjemu sinu naših narodov očitno malo mar. Kavčič in drugi seveda niso premišljevali o kakšni drugi poti Slovencev kot v družbi bratskih narodov pod vodstvom komunistične partije in so bili pripravljeni poklekniti pred maršalom. Nekaj mesecev prej so namreč na Češkem jasno videli, kaj se zgodi z odpadniki naprednega in svobodnega sistema, ko so tanki mleli po praških ulicah. Po uklonitvi maršalu so Kavčič in drugi začasno ostali na svojih položajih. A trdo jedro partije, ki so ga sestavljali stari borci France Popit, Edvard Kardelj, Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc, Vida Tomšič, Stane Dolanc, da o Mitji Ribičiču in Ivanu Mačku niti ne govorimo, pa tudi nekateri mladi kadri, na primer Milan Kučan, je pripravljalo odstranitev Kavčiča in njegovih reformistov. Maršal, ki se je znašel pred poskusi liberalizacije tudi v Srbiji (Milan Nikezić in Latinka Perović), še posebej pa na Hrvaškem (Savka Dabčević Kučar in Mika Tripalo), je poskušal najprej pomiriti strasti v Sloveniji. Liberalistična gibanja na Hrvaškem in v Srbiji so bila veliko nevarnejša in Tito je menil, da bi bilo najbolje, če pomiri Slovenijo, s tem da postavi Kavčiča za predsednika zvezne vlade, s čimer naj bi pomiril tudi slovensko javnost. Kavčiča pa je trdo jedro slovenske partije tedaj že precej osamilo in prevzelo vajeti vodstva v svoje roke. Izkazalo se je, da Kavčič nima več podpore ne med ljudstvom in ne v partiji. Zato je bil zrel za pokoj in politično smrt. Časi so bili vsaj toliko liberalnejši, da Kavčič svojega »odpadništva« ni plačal z glavo ali z odvzemom prostosti. Iz pomirjene Slovenije je za predsednika zvezne vlade prišel Mitja Ribičič, trdorokec in pripadnik Udbe. Potem ko se je torej Slovenija pomirila, pokorili pa so tudi Srbijo, kjer so zrušili liberalce, se je lahko maršal končno usmeril na hrvaški maspok in zadušil še ta zadnji žarek liberalizma ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let v Jugoslaviji. Tako se je agonija države podaljšala za nadaljnjih dvajset let, dokler ni država končno razpadla v ognju in množičnih pokolih. Hitra politična kariera Stane Kavčič se je rodil 30. oktobra 1919 v Ljubljani. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, vendar je kmalu izstopil in začel delati. Pred vojno je delal na žagi in se malce spogledoval s politiko, ko je bil član sindikatov. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije in okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti in julija 1941 postal tudi član Komunistične partije Slovenije. Kmalu je postal sekretar okrajnega komiteja partije za območje Vrhnike, nato pa predsednik pokrajinskega komiteja komunistične mladine (SKOJ) za Slovenijo, član centralnega komiteja SKOJ in član centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, kjer je bil zadolžen za mladinsko področje. Kavčič je, čeprav je med vojno opravljal le omenjene politične funkcije in ni sodeloval v vojaških akcijah ali jih vodil (vojaške izobrazbe ni imel), iz vojne vseeno prišel kot rezervni polkovnik in bil odlikovan, ne sicer z redom narodnega heroja (za to odlikovanje je prepozno stopil v partijo pa tudi kak strel bi moral izstreliti), ampak z redom narodnega odpora, redom bratstva in enotnosti, redom zaslug na narod in nekaj nižjimi odlikovanji. Kavčič je bil izbran za enega od slovenskih predstvnikov Avnoja, postal pa je tudi član Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Decembra leta 1945 je postal organizacijski sekretar centralnega komiteja komunistične partije, in to ostal štiri leta. Leta 1948 je bil imenovan tudi za člana politbiroja centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in na tem mestu je bil tudi leta 1954, ko se je politbiro preimenoval v izvršni komite in komunistična partija v zvezo komunistov. Kavčič je leta 1949 prevzel in dobro leto opravljal nalogo podpredsednika v tedanjem prezidiju ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije, leta 1951 pa je postal eden od podpredsednikov slovenske vlade. Na tem položaju je leta 1956 postal član skupine vladnih pogajalcev, ki so v zasavskih revirjih poskušali prepričati rudarje, da končajo s prvo delavsko stavko v »vladavini delavskega razreda«. Kavčič, ki mu je očitno manjkalo potrebne trdote, ki so se je navzeli komunisti iz tridesetih let, je bil za nekoliko mehkejši način končanja stavke, to je s pogovorom in (praznimi) obljubami namesto s surovo silo. Poleg dela v vladi in v partijskih organih je imel Kavčič praktično od ustanovitve dalje vodilne vloge tudi v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije, kjer je bil med letoma 1959 in 1963 predsednik. Vzporedno s temi funkcijami, ki jih je imel v slovenskih partijskih organizacijah, je opravljal funkcije tudi na zvezni ravni ter sodeloval v delu centralnih organov partije in njenih organizacij. Vrh in padec Stane Kavčič je bila leta 1967 končno imenovan za predsednika republiškega izvršnega sveta. Seveda do tega položaja nikoli ne bi prišel, če ne bi veljal za stoodstotnega zagovornika partijske doktrine. A vendar je po prevzemu funkcije napravil nekaj za trdorokce prav bogokletnih potez. Ena takšnih je bila na primer njegova ideja, da bi delavci namesto navidezni postali dejanski samoupravljavci, s tem da bi lahko z delom svojega zaslužka kupovali delnice svojih podjetij. Trdo jedro partijcev, zbranih okoli tedanjega predsednika Zveze komunistov Slovenije Franceta Popita, je napadlo Kavčiča predvsem zaradi mlačnosti (čeprav se je Kavčič »izkazal« med obračunom s kritično revijo Perspektive in intelektualnim krogom okoli nje v letu 1964), ker naj bi bil dovolil emigrantu Cirilu Žebotu obisk Slovenije. Popitovi somišljeniki so tako zbirali vse odklone od trde linije, bičali »liberalizem in tehnokratizem« Kavčiča in njegovega kroga ter mu končno zbili podporo v javnosti in članstvu. Jeseni 1972 je stvar dozorela in Kavčič je bil prisiljen odstopiti z vseh funkcij. Njegovemu odstopu je sledil tudi politični obračun z njegovimi privrženci, če niso pravočasno prestopili na zmagovalno stran. Več Kavčičevih privržencev je bilo odstranjenih s položajev, nekateri tudi iz zveze komunistov, tistim, ki so ostali, pa so se kariere znašle na slepem tiru. Stane Kavčič se je, potem ko je izgubil oblast, upokojil. Njegova politična in javna kariera je bila s tem končana. Zmagovalci mu niso dovolili nobenega javnega nastopanja ali objavljanja, tako da je bil praktično pokopan. Nekdanji prijatelji so se, kot je bila tedanja partijska manira, seveda izgubili in pretrgali vse stike. Kavčič je v letih pokoja pisal dnevnik in spomine. Umrl je 27. marca 1987 v Ljubljani zaradi srčne kapi. Leta 1988 sta Igor Bavčar in Janez Janša njegove zapiske iz let po upokojitvi izdala v obliki knjige z naslovom Dnevnik in spomini (1972–1987)." Bogdan Sajovic

"... Oče male filmske zvezde Rubine Ali, ki je igrala v z oskarji nagrajenem filmu Revni milijonar, se je odločil svojo hči prodati bogatemu šejku iz Dubaja ... To potrjujejo tudi posnetki dogovora med šejkom in Rafikom o prodaji Rubine Ali. Oče, ki vse zanika, naj bi bil nezadovoljen z zaslužkom od filma in se je odločil svojo malo igralko dati na licitacijo in jo prodati najboljšemu ponudniku. Ob tem je poudaril, da režiser in producenti filmske uspešnice niso storili ničesar, da bi jih izvlekli iz revščine, čeprav Revni milijonar polni blagajne povsod po svetu." http://www.mladina.si/dnevnik/21-04-2009-slumdog_pretep/

Kaj svetuješ, ko nam asteroid pade/pada na glavo?

Najbolj obiskane strani, ki se hranijo v iskalni vrstici brskalnika [oz. na mozillinem serverju] brišemo takole: V naslovno ["URL address" vrstico] Mozille Firefox se vpiše: about:config Gre se do: browser.urlbar.maxRichResults, se 2x klikne na vrstico, spremeni vrednost 12 na 0 [na nič]. ! V kolker pa kdo želi povečat število shranjenih najbolj pogosto obiskanih strani, spremeni 12 v željeno število [36 - shranjevalo se bo 36 najbolj pogosto obiskanih strani]. Source: How do I remove list of most visited sites [V URL adress vrstici] "To turn off the drop-down list, type about:config into the location bar and press enter. This brings up a list or preferences. Locate the preference "browser.urlbar.maxRichResults", double-click on it and change its value to 0 (zero). Thank you so much, I just did what you said. It it worked fine." http://forums.mozillazine.org/viewtopic.ph...8&t=1206175 _________ Mozilla Firefox: Referrer Header disable; Da se ne sporoča obiskani internetni strani, iz katere spletne strani se prihaja: V naslovno ["URL address" vrstico] Mozille Firefox se vpiše: about:config Gre na opcijo: network.http.sendRefererHeader = 2 Desni klik na navedeno opcijo in se izbere možnost "0": 0 = Send no referer headers at all, to anyone, ever. 1 = Send referer headers only on clicked links, but never on page content such as hotlinked images 2 = Always send a referer header ! Nastavi se na: network.http.sendRefererHeader = 0

100% Pure Undiluted Absolute [100% Pure Absolute/Essential Oil, $7.97 + stroški pošiljanja] http://tinyurl.com/d5jqs8 blossomy: poln cvetov, cvetoč undiluted: nerazredčen, čist, nemešan

Lotus' brez panike. Bo kar bo. -)

Za manj zasluzenosti dihal [bronhitisa, astme, ...] se lahko izogne izvorom zasluzevanja pljuč v vsakodnevni prehrani: mleku & mlečnim proizvodom [kazeinu, ki se uporablja v industriji za proizvodnjo lepil, t.i. kazeinska lepila, ...]. Kazein sluzi pljuča. Zasluzena pljuča/pljučni mešički povzročajo težave z dihanjem ... Pljuča sluzi dodatno bela moka, pretiravanje z maščobam, belim sladkorjem [industrijskim slaščicam]. Iz bele moke + vode dobimo homemade škrobno lepilo. -) Tudi kajenje ni v korist pljučam, dihanju. Znanka ozdravela v nekaj letih od kronične 25 letne astme s spremembo prehrane, načina razmišljanja, ... [zdravniško dokumentirano/obstaja njena zdravniška kartoteka]. "Gozdni slezenovec [lat. Malva Sylvestris folium,flos]; Ugodno vpliva na dihala, blaži in umirja kašelj, tudi oslovski kašelj. Pospešuje izločanje sluzi, zdravi bronhitis in pljučni katar, hripavost in vnetje žrela, naduho. Zdravilno vpliva na krče glasilk pa tudi na lažje driske. Pripravki zdravijo vse griži podobne bolezni, črevesne in želodčne krče, zastajanje vode, tudi lajšajo boleče mokrenje. Čemaž [lat. Allium Ursinum herba]; Deluje enako ali podobno kot česen. V ljudskem zdravilstvu velja čemaž tudi za uspešno sredstvo proti arteriosklerozi, znižuje pa tudi krvni tlak, vpliva na agregacijo krvnih ploščic in zniževanje holesterola. Čemaž velja za zdravilo proti astmi, bronhitisu in emfizemu, njegov sok pa proti izgubljanju telesne teže." http://www.bio-pharma.si/nji_pres.htm

Za osvežitev spomina; To so v večini nekdanji tovariši komunisti, člani ZKS/ZKJ, ZSMS/ZSMJ [bavčar (ex ultra marksist), Šrot, Kordež, ...]. Ex komunisti, člani ZKS, ZSMS vladajo tudi skozi zdajšnjo vlado. Neosocializem po Cviklu se obnesel ne bo ... 45 let+ socializma ex SFRJ/eksperimentiranja, diktature enopartijske bilo je dovolj. [razpadel je zaradi ekonomskih zakonitosti, prenizke samoupravljalske/socialistične zavesti državljanov/državljank ex SFRJ, ...]. Iz ZKS so izšli Pahorjevi SD, Iz ZSMS prvo izšla LDS, ki je razpadla kasneje na Golobičev Zares in na LDS Katarine Kresal. Ti sestavljajo vlado tudi zdaj, vodijo ključna ministrstva, ...

Cvikl, zdaj neosocialist, ex član LDS [liberalne demokracije], zdaj Pahorjeve SD, generalni sekretar vlade pravi takole: "Potem, ko se je neoliberalizem izpel, lahko govorimo o solidarizmu ali neosocializmu, meni Milan M. Cvikl, ki je prepričan, da se bodo vrnili nekatere prvine tržnega socializma »Gotovo je obdobje Washingtonskega konsenza, neoliberizma in G8 minilo za večno,« je pojasnil generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl, ki je prepričan, da so danes na pragu novega obdobja. Družba solidarizma »Danes govorimo o družbi solidarizma in se v večji meri zavedamo, da trg ne deluje popolnoma učinkovito. Zato je potrebno na svetovni ravni nekatere stvari urediti na novo. Ali bomo to imenovali neoglobalizem, družba solidarizma ali neosocializem?« je menil Cvikl. Pozitivne plati socializma »Če govorimo o tržnem socializmu, kot smo ga imeli v nekem obdobju, ob odprti družba, se bodo nekateri njegovi elementi gotovo vrnili,« je dejal Cvikl in posebej podčrtal solidarnost. Svojo misel je podkrepil s »sesuvanjem« pokojninskih skladov v velikih državah. »Jaz sem prepričan, da se bo solidarizem vrnil,« je sklenil. Zakaj je Pahor po Cviklu uspešnejši od Janše? Normativno gledano, je za vlado Boruta Pahorja v prvih treh mesecih vladanja 13 sprejetih aktov več kot za vlado Janeza Janše v istem obdobju. Pahorjeva vlada je namreč pripravila 336 zakonov, uredb, sklepov in drugih aktov. Sam normativni program je realiziran le v 58 odstotkih, poleg tega pa je bilo sprejetih 241 aktov iz nabora kriznih ukrepov, ki jih ni načrtovala. DZ je sprejel 11 takšnih zakonov, vlada 102 akta, ministrstva pa 128 aktov." Source - komentarji spodaj/kak od njih za prebrat: http://www.finance.si/243249/Cvikl_o_neosocializmu

Za podjetniško naravnane je kapitalizem ok. Socializem je v SI passe, zaenkrat še. Socialna država funkcionira v mejah možnosti.

Dejstvo je, da se socializem ni obnesel nikjer. Povsod propade - vprašanje časa kdaj.

Kapitalizem, švedski model = > kot socializem. Socializem se ni obnesel nikjer. Povsod je propadel/propada. V ljudeh je pohlep [ne biti, temveč imeti, grabit], ki jih goni naprej. Zato to tako je.

Zdaj je za ene bolje, kot prej ...

Tito and & vs nacizem, fašizem v obdobju pakta Stalin - Hitler, ... "... Po podpisu pakta med Stalinom in Hitlerjem o nenapadanju, Edvard Kardelj kot sekretar KPS skupaj s Titom opustil obtožbe proti fašizmu in nacizmu ter se usmeril v boj proti kapitalizmu, imperializmu, Franciji, Veliki Britaniji in ZDA. Po napadu Nemčije in njenih zaveznikov na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, se skupaj s Titom, po naročilu iz Moskve ni želel opredeliti o okupaciji Jugoslavije. 27. aprila 1941 je bil eden od pobudnikov ustanovitve Protiimperialistične fronte. Po napadu na Sovjetsko zvezo je pozval k oboroženemu odporu proti okupatorju in predstavnikom drugih slovenskih političnih strank. Protiimperialistično fronto so preimenovali v Osvobodilno fronto..." http://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Kardelj Angela Vode vs nacizem, fašizem v obdobju pakta Stalin - Hitler, ... "Leta 1939 sta Nemčija in Sovjetska zveza skupaj zasedli Poljsko. Angela je javno grajala Pakt o nenapadanju Hitler - Stalin, zaradi česar je bila leta 1939 izključena iz Komunistične partije Slovenije. Angela Vode je bila mnenja, da je na Slovenskem zavezništvo med Hitlerjem in Stalinom šlo predaleč, do te mere, da je pasivnost komunistov po nemški okupaciji Jugoslavije med aprilom 1941 in junijem 1941 resno ogrožala slovenski narodni obstoj. Angela je bila tudi zelo kritična do več izvensodnih usmrtitev nasprotnikov komunističnega gibanja med drugo svetovno vojno, med drugim profesorja Antona Ovna, Aleša Stanovnika in drugih. Kot piše v svoji avtobiografiji, so bile te likvidacije često nepremišljene in izvede kar na ulici. Angela piše tudi, da je ni prepričala komunistična dogmatika o nezmotljivi partiji v katere odločitve se ne sme dvomiti. Imela je tudi pomisleke zaradi Stalinovih čistk in prevelikega avtoritarnega odločanja v komunistični partiji Sovjetske zveze." http://sl.wikipedia.org/wiki/Angela_Vode

Zame je sistem zdaj bolj demokratičen, z več svoboščin, človekovih pravic [vsaj na papirju]. Več svobode govora. Brez političnih zapornikov, njih mučenj in ubijanj, ... V SFRJ je bil kazensko sankcioniran tudi "verbalni delikt", ... Politične svobode je več, kot jo je bilo v ex SFRJ, ko je prevladovala enopartijska diktatura. Veljala prepoved delovanja drugih političnih strank, ... Sem za parlamentarno demokracijo, za več političnih strank ... Ni mu uspelo izvesti atentata na Tita http://www.mladina.si/dnevnik/11-11-2008-umrl_lovec_na_tita/ http://en.wikipedia.org/wiki/Nikola_Kavaja Video: http://video.google.com/videoplay?docid=-6524573570539871146

Komunistične države [ex Sovjetska Zveza, ...] gospodarsko, finančno niso bile več kos razvoju gospodarsko tehnološkemu USA, Japonske, Nemčije, ... Kapitalistična gospodarska ureditev je globalno porazila socialistična planska - dogovorna gospodarstva, ...

Ex SFRJ, enopartijska diktatura je passe. Z osamosvojitvijo smo se odločil za kapitalizem, zasebno lastnino. Kar je malverzacij, divjega lastninjenja, gospodarskega kriminala, ... Naj sodišča, tožilstva, preiskovalni organi opravijo/opravljajo svoje delo ... Nostalgiki ex SFRJ, jo obudili ne boste. -)

Čestitke za magisterij. -)

Za revnejše se je v trgovinah leta 1984 prodajal t.i. cenejši "socialni" kruh. Tekstil, ... je bil preko meje 2x+ cenejši. Država je takrat uvedla plačilo depozita za prehod meje. Zaradi ekonomskih neravnovesij/cenovnih nesorazmerij: "input resursi vs output proizvod/proizvodi" ni bilo zobne kreme/krem "kdaj", po kavo se je hodilo v Italijo, Avstrijo ... Za vožnjo z avtomobili se je uvedlo pravilo sodo/liho, ko je zmanjkovalo bencina, ... Kasneje so bili uvedeni bencinski boni. Črnoborzijanci so prekupčevali z devizami, kavbojkam/tekstilom, elektroniko, kavo, ... Stanovanje so moji starši leta 1963 morali lepo kupit z denarjem, hišo so kasneje zidali/sezidali brez kredita ... [opeka na opeko = hiša, III. gradbena faza in nato naprej]. Po pralni stroj Candy [ugodna cena] so se l. 62 lepo odpravili v Trst ... Lenuhi, politični karieristi z diplomam 1 - letne Kumrovške politične šole so v 80. živeli lagodno na račun delovnih, marljivih ljudi. Služb v 60. ni bilo v izobilju, veliko ljudi je šlo za kruhom v tujino. Veliko ljudi je takrat odšlo v Nemčijo, ... za delom. Dal se je pa plezat po politični lestvici, komur se je blejalo v slogu političnih parol, dalo ovajat "moralno politične" ljudi/njih izjave, ... Kar so počeli že člani - nekateri ZSMS/ZSMJ [Titove socialistične mladine, ...]. Eden poznan/takrat bil dijak, bil celo sekretar partijske celice profesorjem na svoji gimnaziji. Danes so nekateri teh ex komunistično zavednih mladincev tajkuni, eni bili upokojeni pri 40. letih, ... Sistem laufat mogel ni, je bilo premalo delavno - produktivnih, ob preveč lenuhih in povzpetnikih ... Poleg ekonomskih vzrokov sesutja gospodarstva ex SFRJ, nekdanje skupne države.

Tito je bil soustanovitelj gibanja Neuvrščenih http://sl.wikipedia.org/wiki/Gibanje_neuvr%C5%A1%C4%8Denih Prijatelj z voditelji arabskih, ... držav. Dobava poceni arabske nafte, ki se je preprodajala naprej, krediti, ... niso bili problem. -) V Iraku, Libiji, ... so ex SFRJ podjetja, njih zaposleni dobro služili ...

Se mi zdi, da so krediti nove slovenske države veliko višji. Kot so bili podedovani krediti/njihov SI delež, nekdanje skupne države. -)