Prabha

Določene stvari je lahko razumeti,vedeti teorijo,poznati pot,....bistveno pa je tisto notranje "štekanje",...uno,ko lučka zagori.Do tega se niti razmišlja ne kako pride,po mojih izkušnjah sodeč:)....Kar naenkrat sredi biločesa (wc,služba,shopping,..... lahko pride do spremembe,do preobrata,košček za koščkom....

Namaste:) Če koga zanima,je danes praznovanje Wesaka v Trstu,podam pa kar kontaktni naslov: wesak-italia@libero.it (italijansko ali angleško). Lep wesak vsem:)

,OK,je pa vložen napor,nekako preko samega sebe greš,čeprav me ni nikoli potegnilo tole,ampak vseeno,nekaj je.Pa naj pove kdo spremembe v lajfu,ki se je s tem ukvarjal,šel preko ognja. Meni je to na nek način šamanska stvar,energija,...Šamani delajo veliko z adrenalinom,s kopičenjem energije,da se premakne zavest.Ne gre za trajne spremembe v zavesti,ampak za premike,ki so bistveni del nadaljne poti,..za nekoga seveda,čeprav obstaja več vrst poti,je ta ena izmed.Je pa res neke vrste duhovnega showa,spektakla,ampak se mi zdi kul . A,še to,v teh časih je to dober "šok" za ego,kajne?

Ja um ločuje v dobro in slabo,ok. Ne gre se za samo enkratno začutenje,temu niti pomena ne dajem,ker pride in gre.Čutenje,to je del uma,so že misli vmes,to je drugo.Se pa ne strinjam,da bi "morali" se zlit z zunanjim,kaj pa če sploh ne obstaja,če je vse iluzija?,...Saj ne mislim se poglabljat v to,samo omenila sem kot zanimivost potovanja,potovanja vase. Jaz pa mislim,da samo v sebi najdeš vse,tako čutim,ampak resnično.In ta zunanji svet je le neka projekcija,....projekcija samega sebe.

Evo,odpiram temo,ki jo raziskujem v tem času.Zgodilo se mi je par dni nazaj,ko sem sedela ob reki in meditirala.Takoj ko sem začela,sem občutila neopisen mir,tišino,globino,...končno sem občutila spet ta stik,končno spet doma,tak filing,daleč stran od živ-žava mesta,službe,hitenja,stresa.Tako lepo,kot vedno,kot da počivam globoko,spokojno,...ampak,..ko sem končala meditacijo in odprla oči,sem takoj zaznala spremenjeno stanje.Videla sem zunanji svet,oči so videle drevesa,reko,kamnje,...skratka zunanji del.Nekaj v meni se je spremenilo,ni bilo isto.Malo z žalostjo,malo s hrepenenjem po tišinskem notranjem stanju sem zrla v reko,nakar je direktno v vodo pritekel velik črni pes,se postavil pred mano,mahal z repom in me gledal,v pričakovanju nečesa.Spontano,brez razmišljanja sem vzela kamenček in ga vrgla v globji del,stran od njega,...on je kar veselo stekel proti kamenčku in mi ga prinesel.Vzbudil mi je začetek veselja,začela sva se igrati,tako dolgo,dokler nisem bila skoraj čisto mokra:) No,...v bistvu ta pes,mi je dal misliti,tale dogodek.Občutek veselja med igranjem z njim ni bil isti kot v meditaciji,bil je drugačen. Za tem sem začela opazovati moje življenje in se sprašujem ali sploh delam kar si želim?Ali živim kot si želim?Mislim v zunanjem svetu. Nikakor ne misliti,da to vidim kot negativnost,ampak neka meja je.Kako premostiti notranje z zunanjim.

Kakšen naj bi bil učitelj,pa še duhovni zraven? Hmm...sladek kot med....tak na katerega se samo lepiš lahko ,poln ljubezni,sreče,prave sreče. Duhovni učitelj ti posreduje tisto energijo,ki jo dobro prepoznaš kot čisto,brez ega,do katere lahko pride vsak,prav vsak od nas.Vsi smo prevodniki:) Meni pomeni se ozvočit,se sinhronizirat,da lahko padem v nevtralnost,zavedanje.Srečanje z nekom,ki je v kontaktu s seboj je meni kar pomembno,pa ne nujno,..ampak me na nek način "spovne" kdo v resnici sem,kaj je naša prava resnica.Tale teči gor in dol iz službe v trgovino,je tako tako:):)Družba je spet neko narekovanje,...vsi nam narekujejo kdo MORAMO bit,kaj je prav in kaj ne,ko pa vse kar rabimo že imamo in to brez nič,brez prosit.Tako enostavno je,da je včasih težko ločit med družbo in notranjim mirom.S tem se ukvarjam zdaj,premostiti moje notranje z zunanjim.

To je um!......

Še nekaj,..res dobro povedano:

Duhovnost je v bistvu naš vsak trenutek,vsakdan.Naj ne bi bil nek odmik od sveta,kar ponavadi je.Je potovanje od znotraj navzven,kot cvet ki vzcveti in potem ovene.Človeško bistvo,predvsem pa duhovnežev,je dajanje in samo dajanje,v tem je bogastvo.Od znotraj navzven.Na žalost je malo takih,večina dandanes kasira,veliko je napačno razumljene duhovnosti.Seminarji,objemanje,smejanje,...določeno,...ni nujno tako.Mislim,da je bistvo spoznati samega sebe,se prebiti skozi sebe do sebe in potem to širiti,spontano,nehote,v milosti,iz srca.Z ozaveščanjem in srcem. To je to,enostavno,direktno,globoko in uspešno.

Ma ne,meditacija naj ne bi bila spreminjanje samega sebe,ampak vpogled vase,kontakt s sabo,torej popolno zavedanje samega sebe,zakaj spreminjati,kaj?Vse je točno tako,kot mora bit.Pot je možna edino vase,....tu se večina odmika,ker je lažje biti nekje v oblakih in se igrati duhovnost. Sama sem bila na tej poti predolgo in je sama zguba časa,...no dobra izkušnja seveda:) Polna zavest-popolnazavest-zavedanje? Jaz bi uporabila zavedanje,za nas smrtnike.Že par minutk zavedanja zahteva ogromno dela,ampak pravega zavedanja,polna zavest je pač zavest,jaz ne bi preveč debatirala o tem,je to kar je,že je. Meditacija ni odstranitev ega,tole je veliko bolj kompleksno,gre bolj za očiščenje uma,kot karkoli drugega.Ego?Ego je to kar misliš o njem da je,lahko je karkoli,vseeno je,pomembno je samo to kar ti misliš da je,to je. No,je pa smrt zanimiva tematika,vredna diskusije:)

Kje pa čem prebrat resnico kot v sebi?Govorim iz sebe.Kako?Iz dolgih,globokih meditacij,torej v sebi:)

Kaj pa duša je kar ti že nisi?Kaj ti si duša?Kaj si ti?

Vedno si lahko samo v sebi,kjerkoli se nahajaš,vse je samo odvisno od tega,kako se odzivaš na "zunanji"svet,ki v bistvu to ni.Vedno in vedno si to ti,ki doživljaš,ki živiš,čutiš v sebi,neglede na to na katerem planetu si,ali kjerkolidrigje. Nazaj?Zakaj nazaj,zakaj pa naprej?Čas je iluzija,v resnici ne obstaja,obstaja samo naš um,ki ga določa. Temu se pa reče grožnja,zelo krščansko,daleč od resnice!

Se strinjam!!! aj aj ajjjjjj :o|o:

Točno tako!! :palec:

Vseeno je,če verjamem ali ne,važno je da se nisem zapletla v tole kar sem izvedela,....no saj je čisto vseeno.Takrat sem pa verjela.

Ok,samo zaradi tega ne rabimo "zlorabljat" naše "znanje" da smo neskončni. Krajšnjic pa ni,....sedežnica?:) ,.....zakaj da ne. Free,ma evo mene,jaz povem,le kaj bi skrivala? Leta in leta nazaj (no ne ravno preveč)...sem raziskala regresijo,ko je še bila hit v vseh njenih podrobnostih.Padla sem celo tako not,da sem si celo sama delala regresijo.(še zdaj mi ni jasno kako),....no sem en tak fanatik,ki je marsikaj sprobala,..ker verjamem v to kar okusim:):)Torej,v regresiji sem doživela da me je moja sedanja mati takrat zastrupila,ker sem bila proti njeni veri.Bila sem namreč velik poglavar in imel-(a) tako moč nad njo.Ko sem umrl je bila prav vesela.No,zanimivo,da mi je ona ravno v tem lajfu obrnila hrbet,ko sem pri mojih najstniških letih postala Hare Krishna (kaj vse nisem bila ) in poslušala bhajane na ves glas,vsa omotična plesala po hiši.Moja mama je namreč znorela in me vrgla ven iz hiše.No,ja,kaj pa je hotela,....pač ni zdržala,....samo a ni zanimivo? To be countinued--------

Lepa tale o indijancih! :palec: Res je,samo če prehodiš 100 hribov in 100 dolin v mokasinkah mnogokaterih,pa potem bereš,da se je nekdo ustavil na drugem hribu,....juhej,...reci mu,da so še hribi naprej,....da so še lepši,pa tudi grši......WHY NOT?That's JUST life,nothing more than this! Ou yes:) Gremo dalje. Tantra .....ja.

Ok,toda le zakaj regresija? Non stop smo v stiku z našo podzavestjo,vsak trenutek,zdaj in tu,če le to hočemo:) Ni res, da je treba kopat globoko vase,da prideš do otroštva,ali pa do prejšnjih življenj.Vse je bolj enostavno kot mislimo da je.Človeški um rad komplicira,otežuje zadeve.Zakaj? Vsak rad malo izbegava svojo resnico.Zakaj? Ker ne poznamo pravega stanja čistega uma in nekako deluje tole kot nekaj nedosegljivega,nekaj "težkega".Vsak bi raje španciral,klepetal,blebetal,kaj dobrega pojedel,žural,gledal tv,potem pa ja no,.....kje ostane čas za bit v stiku s samim seboj?Aja,pa še to,obvezno je najti DOBRO tehniko in DOBREGA terapevta,ki bo delal namesto tebe,ali pa še bolje NAREDIL VSE namesto tebe. A je res vredno toliko zapravljati našega dragocenega trenutka?

Odsvetujem regresijo.Le zakaj?Res,lahko dobiš že malček popačeno informacijo o preteklosti,pa si si nakopal že nove težave,novo karmo.Jaz ne bi šla v to,verjamem pa da te vleče.Večina gre v to zgolj iz radovednosti,saj drugega ni kot to. VERJAMI VASE!Zaupaj sebi,saj kot si napisal že dobro veš za kaj gre.Po moje ne rabi vedno vse dat v okvir,dat nekam v predal.Zapovni si,da tam ko vlagaš pozornost,energijo,zadeve povečuješ,torej previdno s tem.

Pekel in nebesa so samo stanje uma.Zakon narave je pa za vseh nas enak,kar seješ to žanješ,kar daš to dobiš,kar ti je vzeto ti bo potem dano,vse je v kroženju. Občutek krivde je lahko grozen,če padeš vanj,ena vrsta pekla.Ko se stvari niso obrnile tako kot si pričakoval....Pač vsak si sam izbira svojo pot,s tme svojo usodo.

Zavest je eno, um drugo,tudi jaz imam tako izkušnjo,neglede na to kar piše in kaj kdo reče.Se pa to opazi ob pravi meditaciji,kaj je kaj in razlika je ogromna.Zavedanje je stanje opazovalca,nevtralnosti čista.Stanja določanje,razmišljanja,sojenja,je stbar uma. Zavedaš se lahko uma(misli,čustva),dihanja,okolice,telesa,...Um je lahko to kar je,ali pa prečiščen um,zavedanje pa je lahko samo eno in edino,če je pravo seveda je to stanje popolne nevtralnosti,kar pomeni velika prizemljenost,daleč od tega da bi bilo to stanje "bega",to ni to. Večina misli ( um),da je stanje nevtralnosti stanje nereakcije,torej pasivno stanje.V bistvu je stanje nereakcije res,ni pa pasivno,obratno,je zelo aktivno doživljanje samega sebe in okolice,vendar se to ne vidi:) To je stanje Nirvane.

Res je ! Samo vseeno moramo nekaj naredit za kakovostnejše življenje.Več discipline,manj govoričenja,manj uživanja,več dela!

Po moje je bil dovolj včasih,....daleč nazaj,..takrat,ko še ni bilo takega zakompliciranega družbenega reda.Če je kdo kar zgrešil,so ga linčali pred vsemi,...videlo se je kar se dogaja,govorilo se je.....danes je vse skrito,prikrito,zaščiteno,....ajoj:(:(Od sexa do umora,do kaj boš kupil na tržnici,otroci so vse vedeli in sprejeli kot del življenja,.....danes je aleluja vse to.Umori so na dnevnem redu na tv,če ga pa sam zagrešiš,te zaprejo,od kje tale logika? A je še čudno da je celo instinkt premalo danes? Moral bi biti zelo dovolj,vse,ampak danes moraš bit prefrigan,preračunljiv,diplomatski,...bla bla bla,kaj še vse ne. Jaz vztrajam na osnovah,učiti otroke ponižnosti,dobrega srca,spoštovanja,osnove,samo osnove,...ostalo naj si sami ustvarijo.Po mojem,če greš predaleč od osnov se vse izgubi.Zakaj?Ker je družba polna vsega.Naši umi polni vsega.Preveč informacij,preveč zvokov,praznih besed....Kar je res pomembno, otroci pojma nimajo.Znajo algebro,več jezikov,vendar tisto kar je res važno,tega žal ne vedo.Mislim,da je naša naloga to jih naučiti,nič drugega. No,sem se spovnila mojega največjega učenja v otroštvu.Tišina. Vsaki dan sem uživala pri teti na kosilu,v tišini.Ona je pletla in me skrivaj opazovala,kako jem.Televizija je bila ugašnjena,radio tudi.Slišala se je samo ura,kako tik taka.Čutila sem globok mir,spoštovanja vreden ambient,častljivo energijo moje tete,ki je v skromnosti preživela svoje življenje in dala vse kar je lahko sploh dala,brezpogojno,ljubeče.Njej sem neizmerno hvaležna za učenje,Tišina,globoka tišina.Spovnem se tudi,kako sem preživela večere z njo,ko smo gledale brezvezne oddaje na televiziji,v tišini,brez besed. Danes me brezveznosti,dolgočasne zadeve pomirjajo,dajo mi duha trenutka,tisti pravi pomen zaznavanja okolice,od zvoka,do predmeta.Enostavnost.Globina,samo to kar je,je'.To je vse.To je to:):)