Odidi, kot odide ptica, ponosno, visoko na nebu, z glavo dvignjeno proti soncu, odidi kot nekdo, ki ve, da sta lesk v očeh in nasmeh največ, kar ti lahko nekdo pokloni, kot nekdo, ki ve, da je najmogočnejša glasba tišina, ki jo užiješ v večerih globoko v sebi. Odidi, ne da bi pomislil, kaj puščaš za samo. Za tabo je prepad in tema, ki si jo sam nehote ustvaril v nočeh polnih zapahnjenih vrat in zastrtih pogledov, da nisi mogel najti sebe. Odidi, ne da bi pomislil, kaj puščaš za sabo. Pred tabo je sonce, ki te greje in ti daje moči, da prisluhneš očem in poiščeš nekoga, ki bo srečen, da imaš majhna usta, velika ušesa in okamenelo, a še vedno utripajoče srce.