Ale'

Nisem brala vsega, ker se mi ne da danes. Ko sem se po prometni spoprijela s svojo depresijo je bilo nekako takole. Ker nisem hotela zdravljenja v sodelovanju s psihologom ali psihiatrom, sem vzela stvar v svoje roke. Seveda na lastno odgovornost. Najprej sem začela opuščat apaurine in Sanval (uspavala). Uf, to je šele droga, ne priporočam nobenemu, če ni res nujno nujno. Hudo je bilo, res, roke so se mi močno tresle, imela sem živčne izpade, za vsako malenkost sem izbruhnila z jezo, agresijo in po tem z jokom. Težko mi je bilo, ker sem obsojala druge za vse kar se mi je dogajalo, in hkrati v sebi vedela da to ni res, in potem še bolj jokala zaradi občutkov krivde. In smilila sem se sama sebi, cel svet je bil kriv za mojo nesrečo, nikomur nisem dovolila blizu, in si potiho želela nekoga ob sebi. Ampak nobenega nisem prenašala zraven. Začaran krog. Si želiš, a odbivaš. Vendar sem vztrajala. Začela sem si izpisovat pozitivne misli iz knjig ki sem jih prebirala, lepit pozitivne slikce zraven v zvezek, in pozneje ko sem napredovala, sem se že toliko umirila da sem začela tudi sporočila dobivat in sem si jih zapisovala. Ko je bilo res hudo sem naslonila powštr na steno in s pestjo udarjala vanj, toliko časa dokler nisem vrgla ven tiste energije ki me je dražila v telesu. Vedno lažje je šlo, počasi sem dobila občutek da nisem sama, začutila sem prisotnost še drugih bitij ob meni, in njihovo ljubezen in toplino. To mi je dajalo moč, da sem šla naprej. In en dan nisem potrebovala več ne tablet in nisem več zdržala zaprta v sobi. Šla sem ven med ljudi, kljub možnosti, da bom slišala nova obtoževanja, ampak tudi če so bila mi niso več prišla do živega. Sem se samo nasmehnila in če se mi je dalo, tudi človeku razložila česar prej ni razumel. In tako naprej. Razčistila sem nerešene stvari, rešila navezanost in odnose spremenila v povezanost, in življenje je postajajo iz dneva v dan lepše. In vsaki dan mi je zdaj lepši od včerajšnjega. O depresiji ni več nobene sledi, je preveč lepega okrog mene da bi imela čas za depresijo. Imam raje sonce.

Ampak zakaj tako posplošujete? A smo Slovenci vsi enaki??? A ni point v temu da je vsak od nas svet zase? Da jaz nisem ti ali moja soseda ali moja prijateljica? In niti črnka, eskimka ali indijanka, ampak samo človek. Daj jaz sem jaz, in da je od mene odvisno ali se bom vdala in se posledično v obupu zapila, zadrogirala ali napravila samomor? Ker bom iskala pomoč ali pa ker ne bom videla izhoda ali več razloga, zakaj bi se še borila? Ali pa bom poiskala razloge zakaj je vredno živet? In zakaj se je vredno spremenit? In da če bom že kaj spila, bom to zato ker sem vesela in v družbi prijateljev? Pa sploh ni alkohol edini način, kako počasi ubijat samega sebe, in si mazohistično povzročat bolečino, da ne bi tako zelo bolelo v duši in v srcu, da bi utišali tisti glasek v nas, ki nas obsoja. O ne, na tisoče načinov je, kako počasi ubijat samega sebe. Največkrat hočemo z alkoholom in drogami ubit bolečino v nas, odplaknit nemoč. Počutimo se v brezizhodnem položaju, in ne vidimo več zakaj naj bi se še borili. V nas je obup. Ali jeza na samega sebe. Sovraštvo. Strah pred spremembo. Zamera. Ponižanje. Sramujemo se. In takrat se sovražimo sami sebe, ker se počutimo nesposobne, da bi naredili konec temu životarjenju. In pojavijo se tudi občutki krivde. Oglasijo se glasovi iz našega otroštva in preteklosti, ko smo kot goba vsrkavali obtožbe in tuja mnenja o sebi. Tujo resnico sprejmemo za svojo. In ko prihaja poraz za porazom, dobivamo še več "dokazov", kako nesposobni smo. In tonemo globlje in globlje. Sovražimo se. In sovražimo tudi druge. Obsojamo se. In tudi druge. Za našo nesrečo obsojamo druge. In istočasno tisti glasek kriči v nas, da smo krivi mi. Ampak ko ga vprašamo, kako to spremeniti, se strahopetno potuhne in molči. Noče nam povedat, kako naj spremenimo, da bomo lahko spet zadihali in se otresli občutkov krivde. In kako naj se začnemo spet spoštovat? Kako naj se imamo radi? Kajti kako naj se imamo radi, če se pa imamo za ničvredne? Zakaj se primerjamo z drugimi? A je soseda boljša zato ker ima lepo postavo, zato ker ima lepo hišo in dober avto? Ok, da se ne razumemo narobe, nič ni narobe z vsem tem, če to imamo, ampak ali smo kaj manj vredni, če tega nimamo? Biti srečen je način življenja, je iskanje drobnih stvari, ki nam polepšajo dan, in ni nujno da nam morajo drugi to poklonit... ne... lahko gremo v naravo in si poklonimo svežino vetra, vonj smrekovega gozda, pesem reke... da vdihnemo življenje in da se nasmejimo kot razposajen otrok, da napravimo preval na travi ali pa se preprosto vržemo v sneg... da si dovolimo začutit radost, in da se zavemo da smo edinstveni na tem planetu. In da ponosno lahko pogledamo sočloveku v oči, da mu podarimo nasmeh. Da si rečemo: rad/a se imam, zato ker sem, in da sem popolna taka kot sem. Ko odvržem težo strahov, občutke krivde in si rečem, da sem pomemben delček v popolnosti Vesolja. Kajti Vesolje, Narava, naš planet, mi... smo celota. Brez nas samih bi bil svet drugačen. Mi ustvarjamo. A ni lepše vedet, da ustvarjamo lepo prihodnost že samo s tem, da se zjutraj nasmehnemo samim sebi in da si iskreno rečemo "rad/a se imam"? Tako začnemo, in vsaki dan se bomo imeli rajši, in bomo tudi lažje začeli čistit tiste rane ki bolijo. In več ran kot bomo zacelili, lepše in boljše se bomo počutili, pridobivali bomo na notranji moči in tudi drugi bodo začeli opažat našo spremembo. In bodo tudi drugačni ljudje začeli hodit v našo bližino. Deluje kot magnet. Ko spremeniš pri sebi energetsko polje, začneš tudi drugačne energije privlačevat na sebe.

No vidim da si že odpeketal. Uživaj tudi ti!

A tvoja ideja? Super. Sej nekatere tvoje so mi tudi všeč, recimo una z očkom pa ta zdej k jo imaš so mi nekako najlepše.

Hvala ti za tole! Do konec aprila bo zgrajeno stanovanje, mislim blok no, in potem bo zelena luč za vselitev. Potem pa še rihtanje pa opremljanje, da si ustvarim svoj kotiček kjer se bom počutila doma. Do takrat pa moram poskrbet za redne finance, da bom imela s čim plačevat položnice. Pa tudi že malo pogrešam službo. No upam da boš užival. Ma ja, itak da boš, sigurno. Aha! Zakaj pa ti tolko odlašaš s selitvijo?

Ma meni so Within Temptation všeč že fuuul cajta, sm si nrdila kar mp3. Itak pa poslušam zelo raznoliko muziko, odvisno od dneva in razpoloženja. Kaj misliš s tem, če me bo kaj zaneslo? Če misliš na koncert, dvomim, ker se še vedno izogibam velikim množicam in podivjanim mulcem, sm še vedno z eno berglo. Pa ne grem izzivat ponovne poškodbe. Pa tudi zdej me čaka ful nekih velikih sprememb, od iskanja službe do selitve v novo stanovanje, tko da do maja bom imela kar pestro. Pa en avtek si bom morala nabavit, in bo šlo dosti dinarčkov za vse skupaj. Sej neki bo že pomagala mama, ma glede na to da hočem bit neodvisna bi rada čimveč nabavla s svojim kešom. Sej to ne pomeni da si ne bom privoščla tudi zabavo, itak da ja, samo kakšni večji koncerti bojo morali počakat. Pa tudi ko bom imela avto hočem nadoknadit pa it čimveč v naravo. Sej grem s frendi, samo ni isto, ker mislijo da če me pustijo samo, da se bom počutla osamljeno. Ne gre jim v glavo, da potrebujem včasih mir sama s sabo, v naravi. Da se napijem miru in čiste energije. Jagodi očitno ni še premraz, če bo zdržala še teh nekaj dni brez sončka pa ne vem. Do zdej je blo tu ful toplo, je blo kakšen dan tudi 22 stopinj na balkonu. A ti boš šel na koncert? Glede Bruslja je pa tko, da sem bila poleti, pa je blo mraz in megla, kakšno mora bit šele pozimi! No way, ni to za mene! Obožujem tople kraje pa morje in mediteransko hrano, pa temperamenten folk ki se zna smejat in zabavat.

he he vilinčica Me veseli da ti je tako všeč. Je bilo pa adrenalinsko ko je začel zadnji del avta prehitevat v dolino... --------- Še malo snegeca http://shrani.si/f/38/qS/2ejXaOQr/cesta-pri-ajdovscini-02.jpg

Van Halen - Jump :hepko: Rabim malo energy...

Ahh, sej za "pametne" debate so druge teme, se bije prava bitka kdaj v stilu "jst imam prou!". Včasih se mi da, včasih pa raje pustim drugim. 3 tedne v LJ brez sončka že!!! Ma meni bi se utrgu film. RABIM SONCE!!!! Tu pri nas ga ni par dni pa se me že hoče prehlad prijet... ma mu ne bom pustila!!! Sm se našopala z vitaminskimi dodatki pa čajček pa matični mleček, pa še 1 kg dobre volje... pa bo moral kako drugo žrtev najt. Ko pa že čivkaš o pomladi... a veš da mi jagoda cveti, pa kos mi poje zunaj kot da je že pomlad... Ne bi zamenjala "moje" Primorske za mraz in meglo. So me hoteli pred leti prepričat, naj ostanem v Bruslju, sm imela že vse zrihtano - službo, stanovanje, dodatno šolanje... pa sm utekla proti sončku. Nazaj domov!

Za vse ki pogrešamo sončke A Uran v 1. hiši tudi šteje? Jst namreč moram brat horoskop za Vodnarja, Devica je šele v 12. hiši pa se le redko pokaže na dan. Drugače Asc je pa Tehtnica. Mah, nek čudn mix sm.

http://shrani.si/f/30/12c/43gwqn5r/zimska-idila-02.jpg zimska idila

Ja sej konec koncev imaš prav. Pa Slovenci pa črnci ga tudi pijejo.. Poglej kako jočejo šele črnci v stilu - pizda poglejte me kaj so mi nrdili, samo zato k sm črnc

Tisti ki so izgubili samospoštovanje. Ni nujno da so v rezervatih, so jih mesta polna. Tudi osebno poznam nekaj od njih in poznam njihove zgodbe, kaj se dogaja v Ameriki z njimi.

Če bi bilo po moje rezervatov sploh ne bi bilo.

Zakaj pa ne? Nekateri med njimi so prav super ljudje.

Glej post se je nanašal na izjavo od Tantre in seveda niso bili mišljeni VSI Indijanci.

To se strinjam. Ampak v tem primeru - čakati na kaj? Na boljše čase? Na odrešitelja? A ni bolje delovati in se učiti? Ker s pridobivanjem novih informacij in znanja se lažje soočiš s težavo oz. "sovražnikom". Tudi jaz npr. čakam da se mi telo pozdravi, ampak to ne pomeni da mirujem in čakam da mi bo kaj padlo na glavo. Ampak se izobražujem, učim, iščem takšne in drugačne rešitve, treniram telo, se spoznavam in napredujem.

Hvala Tantra!

Ja, vdali so se. Ne vidijo več upanja, ne vidijo več prihodnosti, ko iz dneva v dan izgubljajo svoje premoženje, svojo zgodovino in svoja "sveta" mesta. Ne vidijo več poti naprej, in ne več razloga zakaj bi še rojevali otroke v suženjstvo. Niso več bojevniki, ampak sužnji in berači. To je res, izgubili so svoje samospoštovanje, ker čutijo krivdo v sebi, da nič ne spremenijo, ker se obtožujejo da so slabiči. Samo problem je v prilagajanju. Ostajajo v zgodovini svojih prednikov, namesto da bi se prepustili, v sebi ostali oni sami, ponosni bojevniki in pošteni do samega sebe, iskreni in z obrazom v smeri svetlobe. Pa čeprav pomešani med vsemi rasami sveta. Ker zdaj ni več obdobje, ko bo eno pleme poseljevalo določen košček planeta, ampak v tem da prepoznavamo razlike med nami in jih spoštujemo, da se učimo eden od drugega in da ravno iz teh raznolikosti potegnemo čimveč znanja. Da se otresemo predsodkov do drugačnih in jih sprejmemo. Da jim pošljemo ljubezen pa čeprav so nas kdaj prizadeli, kar pa ne pomeni da jim moramo nastavit še desno lice, če so nas kdaj udarili na levo. Sicer pa bo ta oseba začutila spremembo v nas in ne bo imela želje nas sploh udarit, ampak objet. Ker ne bomo zbujali jeze in sovraštva v njej, ampak ljubezen.

In kaj ima to veze s tvojim sprejemanjem samega sebe Tantra? Malček smo zašli iz teme se ti ne zdi?

:palec: To mi je pa TAKOOO všeč! Včasih me je bilo sram ker sem se rodila kot belka, samo potem sem si rekla, da je sigurno en razlog, da sem se rodila ravno v to telo in ne v indijansko. Čeprav se po mišljenju lahko enačim z njimi. Ampak moja življenjska naloga je tukaj kjer sem se rodila. To ne pomeni da ne bom potovala po svetu, itak da sem in bom, samo moja naloga je prav s tem telesom, ki ga imam, spoznavat in se učit, in včasih tudi spreminjat zgodovino. In zato je popolno tako kot je.

Ta komad je pa tudi meni všeč.

Eurythmics-Here Comes The Rain Again Eurythmics-Who's That Girl?

Lahko to poveš po slovensko?

OOO, sm bla blizu. Sej teran je tudi črno vino.