Ale'

To si me pa presenetu. Se kar ne morem naveličat njenih komadov.

Nekaj mora bit v zraku... S komerkoli govorim te dni (že od sobote), je živčen, napet, razjarjen, se je skregal s partnerjem, zaspan, brez volje... Kot da bi bil ta "veseli december" ena velika pošast, ki lebdi nad Slovenijo in se hrani z energijo ljudi. Upam da bo kmalu izginila v vesolje kam drugam žret energy... --------------------- Pujsita - vsaka ti čast takole po Mehiki pohajat in raziskovat - prava pustolovka si. Moram priznat da sem ti pa kar malček nevoščljiva za vse te tvoje dogodivščine. Ma samo malček. Ti pa iz srca priželim vse lepe trenutke. Bi te pa prosila če malo opišeš kako doživljajo v Mehiki ta decembrska praznovanja oz. katere praznike imajo oni in ali tudi oni praznujejo z nami novo leto ali pa imajo zamik tako kot recimo Kitajci ali pa pravoslavci. Lep dan vsem! :flower:

Vem kaj pomeni ne sprejamati samega sebe. Tudi to obdobje sem dala skozi. Problem je v tem da iščeš potrditev v drugih, da si ti dober. Pričakuješ od drugih da te bojo imeli radi, čeprav se sam nimaš rad takšen kot si, in si prizadevaš nove in nove rane. Kar nekako mazohistično se obnašaš. In potem ko si znova in znova zavrnjen, se imaš še manj rad in še manj samospoštovanja imaš v sebi. Avra postaja iz dneva v dan bolj siva, ljudje na cesti te ne opazijo več ali pa se obračajo stran od tebe, ker jih tvoja tema odbiva. In ker rabiš potrditev da si tudi ti človek, hrepeniš po bitju ki bi te imelo vsaj malo rado, vse v tebi kriči po ljubezni, pa noče in noče prit od nikoder. Vedno bolj sam si. In vedno bolj se sprašuješ kaj je narobe s tabo. Dokler ne prilezeš tako nizko, da tako ne moreš več naprej, ko ti srce poka od bolečine. Takrat nekateri poiščejo terapevta, drugi spet iščejo informacije po knjigah ali pri prijateljih, če jih s svojim mazohizmom niso že vseh odvrnili od sebe. In ko začneš brskat po sebi, po starih ranah, začneš najprej odkrivat stranpoti, ki so te pripeljale do tega stanja, in če vztrajaš naprej, se ti začnejo odpirat odgovori, kaj bi lahko spremenil na boljše. In ko počistiš nekatere stvari v sebi, začne počasi spet gret v srčku, počasi se začneš sprejemat samega sebe, začneš se imeti rad kljub pomankljivostim ki jih imaš, začneš se zavedat da si unikat in zato si popoln tak kot si. In ko se sprejmeš takega kot si, ko začutiš v sebi ljubezen do samega sebe, potem lahko začneš dajat tudi brezpogojno ljubezen prijateljem, znancem,... in ko oni začutijo spremembo v tebi, tudi oni ponovno začutijo naklonjenost do tebe, ne razumejo zakaj ampak ponovno te imajo radi, želijo si tvoje bližine... in ti izžarevaš še večjo ljubezen, ker ko ljubezen kroži, pridobiva na moči... in potem začnejo v tvojo bližino prihajat ljudje ki jih še ne poznaš, in tudi oni čutijo to pozitivnost pri tebi in si želijo tvoje družbe. In potem nekega dne pride v tvoje življenje tudi oseba, za katero veš da jo poznaš od nekdaj. Ni navezanosti, ampak povezanost dveh enakovrednih partnerjev, pustiš si vso svobodo, ne omejuješ se, pa kljub temu obstaja med vama Ljubezen. Ampak pogoj za to je, da se imaš najprej sebe rad. In to velja za oba partnerja. Ker le partner kot celota je sposoben tega, polovični partner pa vedno potrebuje drugo polovico, da lahko normalno deluje. In potem nastane navezanost. Tako da najprej je treba začet delat pri sebi, edino sami si lahko podarimo svobodo in srečo, drugi nam tega ne morejo dat niti kupit z denarjem. In niti ni pomembno, če nimamo tako dobrega avta kot sosed ali hiše z bazenom, materialne stvari sploh niso pomembne in človeka se sploh ne ceni po tem koliko materialnih stvari ima, če je vsaki dan drugače oblečen in če iz trgovine vlači ogromne zaloge odvečne hrane. Pomembno je kakšen si ti v resnici, ne pa kakšen se kažeš navzven.

muc muc

No prav, zdaj si se vsaj malo bol zjasnil kaj sploh potrebuješ, ker iz prvega posta to ni bilo razvidno. Ampak glede na zahtevano področje pač ne pridejo v poštev vsi psihologi in vsi sociologi, ker se pač ne vsi ukvarjajo s to problematiko. Jaz poznam precej sociologinj, psihologinj in socialnih delavk, za katere pa dvomim da bi ti lahko dale realen odgovor, ker se pač ne ukvarjajo s tem področjem dela, in tako imajo lahko še manj informacij kot jaz ki se vsakodnevno pogovarjam z mladimi in ki mi zaupajo svoje probleme, pa čeprav nisem dipl. psiholog oz. sociolog. Obstajajo razni testi, ki jih mladi rešujejo, ampak koliko so realni? In poleg tega vsak posameznik doživlja svoje odraščanje na čisto individualen način. Tako da tej odgovori, ki jih boš dobil od psihologov in sociologov, ne bodo realni, ker bodo z vidika strokovnega delavca in ne najstnika, ki ima čisto drugačen pogled. Sicer pa, tvoja naloga je in boš že sam vedel (upam vsaj) kaj hočeš. Želim ti čimveč zadovoljivih odgovorov pa uspešno opravljeno nalogo!

Božič tedaj in Božič sedaj H. P. Blavatsky Theosophia, Zima 1960-1961. (Izvorno objavljeno v The Theosophist, let. I., december 1879, str. 58-59.) Približujemo se času v letu, ko se celotni krščanski svet pripravlja na proslavljanje svoje najbolj veličastne svečanosti - na rojstvo Ustanovitelja svoje religije. Ko bo ta članek dosegel svoje zahodne naročnike, bo praznično in veselo že v vsaki hiši. V severno-zahodni Evropi in Ameriki bosta božično drevesce in bršljan okrasila vsak dom, cerkve pa bodo odete v zimzelen; običaj, ki izhaja še iz starodavnih navad poganskih Druidov, “zato, da bi se gozdni duhovi lahko zbrali ob zimzelenu, tako da jih do milejšega letnega časa ne bi prizadela zmrzal.” V rimo-katoliških deželah se na predvečer in noč “Božičnega večera” velike množice zgrinjajo k cerkvam, da bi izkazale čast voščenim podobam božanskega Otroka in njegove Deviške Matere, v njenem oblačilu “Kraljice Nebes”. Za analitični um se zdi to razkošje bogatega zlata in čipk, bogato vezenega satena in žameta ter z dragulji okrašene zibelke, dokaj protislovno. Ko človek pomisli na revne, od črvov požrte, umazane jasli židovskega podeželskega gostišča, v katere so, če verjamemo Evangeliju, ob rojstvu položili, ker ni bilo boljšega zavetišča, bodočega “Odrešitelja”, ne moremo, da ne bi posumili, da pred oslepljenimi očmi preprostega vernika betlehemski hlev povsem izgine. Če to povemo z bolj mehkimi izrazi, to načičkano bahanje se zdi zlagano za demokratične občutke in resnično božanski prezir do razkošij “Sina Človekovega”, ki ni imel “kam položiti svojo glavo”. Še težje pa nek povprečen kristjan gleda na izrecno trditev, da: “Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo,” kot le na kaj več kot na retorično pretnjo. Rimska Cerkev je delovala modro, ko je strogo prepovedala svojim privržencem, da bi sami brali ali tolmačili Evangelije, in ko je puščala, tako dolgo kot je bilo le mogoče, da je Knjiga razglašala svoje resnice v latinščini - “glasu vpijočega v puščavi”. S tem je zgolj sledila starodavni modrosti - modrosti starih Arijcev, ki je tudi “pravična do svojih otrok”, saj sodobni hindujski častilec ne razume niti besede sanskrta, kot sodobni Parsi niti enega zloga Zenda in kot za povprečnega rimo-katolika latinščina ni nič bolj razumljiva kot hieroglifi. Rezultat je ta, da imajo - brahmanski Visoki Svečenik, zoroasterski Mobed in rimo-katoliški Papež, neomejene priložnosti za razvijanje novih religioznih dogem iz globin svojih lastnih domišljij, v korist svojih cerkev. Po Angliji in Celini ob polnoči ta veliki dan naznanjajo veselo doneči zvonovi. V Franciji in Italiji je po praznični Maši v čudovito okrašenih cerkvah, “običaj, da prisotni po polnočnici sodelujejo pri prigrizku (reveillon), da bi lahko lažje zdržali nočne napore,” pravi knjiga, ki obravnava papeške cerkvene slovesnosti. Ta noč krščanskega posta človeka spominja na Shivaratri privržencev boga Shive - veliki dan otožnosti in posta v enajstem mesecu hindujskega leta. Le, da slednjega, pred in po dolgem nočnem bdenju, spremlja dosleden in strog post. Na voljo nimajo nobenega reveillon ali pa kompromisov. Res pa je, da so oni le brezbožni “pogani”, zaradi česar mora biti njihova pot do odrešitve desetkrat težja. Čeprav krščanski narodi sedaj univerzalno slavijo 25. december kot obletnico Jezusovega rojstva, pa izvorno ni bilo tako. Kot najbolj ganljiv praznik med krščanskimi prazniki so v zgodnjih stoletjih Božič pogosto združevali s praznikom Svetih Treh Kraljev (Epifanijo) in ju praznovali v mesecu Aprilu in Maju. Ker ni nikoli obstajal avtentičen zapis ali dokaz o njegovi istovetnosti, najsi v posvetni ali cerkveni zgodovini, je izbor dneva dolgo ostajal na izbiro; in šele v četrtem stoletju je na pobudo Cirila iz Jeruzalema Papež (Julius I.) ukazal škofom naj raziščejo in končno dosežejo neko soglasje v zvezi z domnevnim datumom Kristusovega rojstva. Njihov izbor je padel na 25. december - kar se je odtlej izkazalo za najbolj ponesrečen izbor! Dupuis, ki mu je sledil Volney, je bil prvi, ki je usmeril prve strele proti tej obletnici rojstva. Dokazala sta, da so na ta isti dan, že nepreračunljiva obdobja pred našo dobo in na podlagi zelo jasnih astronomskih podatkov, skoraj vsa starodavna ljudstva praznovala rojstvo svojih sončnih bogov. “ Dupuis je pokazal, da je nebeško znamenje DEVICE IN OTROKA obstajalo več tisoče let pred Kristom” - pravi Higgins v svoji Anacalypsis. Ker so Dupuis, Volney in Higgins šli v zgodovino kot neverniki in sovražniki krščanstva, je dobro, če v tej zvezi citiramo priznanja krščanskega škofa Ratisbona, “najbolj učenega človeka, ki ga je dal Srednji Vek” - dominikanca, Albertusa Magnusa. “Znamenje nebeške Device se dviguje nad trenutno obzorje, v katerega umeščamo rojstvo Gospoda Jezusa Krista,” pravi v Recherches historiques sur Falaise, par Langevin pretre. Tako so bili Adonis, Bacchus, Oziris in Apolon, itd. vsi rojeni na dan 25. decembra. Božič prihaja prav na dan zimskega solsticija; takrat so dnevi najkrajši in Tema je bolj prisotna nad obrazom zemlje kot kdaj koli. Za vse sončne bogove so verjeli, da se vsako leto rodijo v tem obdobju; kajti od tega časa naprej njihova Luč z vsakim naslednjim dnem vse bolj in bolj razganja temo, moč Sonca pa se začenja večati. Kakor koli že, krščanska praznovanja, ki so jih kristjani praznovali skoraj petnajst stoletij, so bila povsem poganskega značaja. Ne, bojim se, da se celo sedanji cerkveni obredi težko izognejo očitku, da so skoraj dobesedno prekopirani iz misterijev Egipta in Grčije, ki so se odvijali v čast Ozirisa in Horusa, Apolona in Bacchusa. Tako Isis kot Ceres so imenovali “Sveta Devica” in BOŽANSKI TEMELJ lahko najdemo v vsaki “poganski” religiji. Sedaj bomo naslikali dve podobi Božiča, eno, ki bo prikazovala “dobre stare čase”, in drugo, ki bo prikazovala sedanjo stanje krščanskega čaščenja. Od prvih dni njegove vzpostavitve kot Božiča, so na ta dan gledali v dvojni luči, kot na sveto žalno slovesnost in kot na najbolj radostno praznovanje: bil je posvečen tako predanosti kot norim zabavam. “Med veseljačenji božičnega časa so bila tako-imenovana praznovanja norcev in oslov, groteskne saturnalie, ki so jih poimenovali ‘decembrske prostosti’ in med katerimi so smešili vse resne stvari, postavili družbeni red na glavo in se rogali dostojnostim” - pravi eden od sestavljavcev starih kronik. “V srednjem veku so mu bili posvečene vesele uprizoritve dramatičnih misterijev, ki so jih izvajali igralci v grotesknih maskah in edinstvenih kostumih. Igra je po navadi prikazovala otroka v zibelki, ob katerem sta bila Devica Marija in Sv. Jožef, v spremljavi bikovskih glav, kerubinov, vzhodnjaških magov (starodavnih Mobedov) in raznovrstnih okraskov.” Običaj petja slavospevov ob Božiču, imenovanih korali, naj bi spominjal na pesmi pastirjev ob Rojstvu. “Ljudstvu so se pri petju pogosto pridružili škofje in duhovniki, pesmi pa so oživljali plesi in glasba bobnov, kitar, violin in orgel ...” Dodamo lahko, da so v južni Rusiji, na Poljskem in v Galiciji v predbožičnem času s pomočjo marionet in lutk takšne misterije, znane kot Kaliadowki, uprizarjali vse do današnjih dni. V italijanski Kalabriji potujoči pevci sestopajo s svojih gora v Neapelj in Rim in napolnijo svetišča Device-Matere, da bi jo razveseljevali s svojo divjo glasbo. V Angliji so se veseljačenja običajno začela na Božični večer in pogosto nadaljevala vse do Svečnice (2. februarja), pri čemer so bili vsi dnevi do predvečera Svetih Treh Kraljev (6. januar) prazniki. V hišah velikega plemstva so nastavili “lorda nereda” ali “opata norosti”, katerega dolžnost je bila ta, da je igral vlogo burkeža. “Shrambo so napolnili s kapuni, kokošmi, purani, gosmi, racami, teletino, bravino, svinjino, pitami, pudingi, oreški, rozinami, sladkorjem in medom.” “Žareč ogenj iz velikih polen, katerega osnova se je imenovala ‘božično poleno’ ali božični panj in je lahko gorel vse do Svečnice in preganjal mraz; obilja pa je bilo, med glasbo, čarovnijami, ugankami, različnimi otroškimi igrami, vici, smehom, pripovedovanjem zgodb, igrami in plesi, deležni tudi lordovo osebje.” V naših sodobnih časih se škofi in duhovniki ne družijo več z ljudstvom pri božičnem petju in plesu; in prazniki “norcev in oslov” se odvijajo bolj v sveti zasebnosti kot pa na očeh nevarnega, budnega poročevalca. Vendar pa se praznovanja jedače in pijače ohranjajo po celem krščanskem svetu; in nenadne smrti, zaradi požrešnosti in nezmernosti, so v času Božiča in Velike Noči nedvomno bolj pogoste kot v katerem koli drugem obdobju leta. Tako postaja krščansko čaščenje vse bolj in bolj lažna pretveza. Brezsrčnost teh praznih besed so že neštetokrat obsodili, vendar pa nikoli, tako mislim, z bolj čustvenim dotikom realizma kot v očarljivi sanjski-povesti, ki se je pojavila o zadnjem Božiču v New York Herald. Starejši mož, ki je vodil javno srečanje, je rekel, da bo izkoristil priložnost in si dovolil predstaviti videnje, ki mu je bil priča preteklo noč. “Videl se je, kako stoji na prižnici najbolj krasne in mogočne katedrale, kar jih je kdaj koli videl. Pred njim je bil cerkveni duhovnik ali pastor, poleg njega pa je stal angel s tablico in svinčnikom v roki in katerega poslanstvo je bilo, da zapiše vsako dejanje čaščenja ali molitve, ki bi se dogodilo v njegovi prisotnosti in se razkrilo kot sprejemljivo žrtvovanje na prestol Boga. Vse klopi v cerkvi so bile polne bogato oblečenih častilcev obeh spolov. Ozračje je napolnila z melodijo najbolj vzvišena glasba, ki se je kdaj koli dotaknila njegovega zamaknjenega ušesa. Zvrstili so se vsi čudoviti cerkveni obredi, vključno z nenadkriljivo predano pridigo obdarjenega duhovnika, vendar pa angel na sojo tablico ni zapisal ničesar! Pastor je počasi odpustil občestvo z dolgo in lepo izgovorjeno molitvijo, ki ji je sledil blagoslov, in vendar angel ni zapisal nič! Še vedno v spremstvu angela je govorec stopil skozi vrata cerkve za bogato oblečenim občestvom. V jarku poleg robnika je stala revna, razcapana zavrženka in iztegovala svojo bledo, trepetajočo roko in tiho prosila za miloščino. Bogato oblečeni verniki iz cerkve so šli mimo, se umikali ubogi Magdaleni, dame so pazile na svoja svilena, bogato obrobljena oblačila, da jih ne bi onesnažil njen dotik. Prav tedaj se je pojavil pijani mornar in se opotekal po pločniku na drugi strani ceste. Ko je prišel v višino revnega, pozabljenega dekleta, se je podal čez ulico do nje in vzel iz svojega žepa nekaj penijev in jih položil v njeno roko z besedami, ‘Na, vzemi to, ti revno, pozabljeno bitje’. Nebeški žar je tedaj razsvetlil obraz zapisujočega angela, ki je takoj vnesel mornarjevo dejanje sočutja in dobrodelnosti na svojo tablico in odšel z njim kot s prijazno žrtvijo Bogu.” Nekateri bodo morda rekli, da gre za strnjeno biblično povest o ženski, ki je bila obsojena zaradi prešuštvovanja. Naj bo tako; pa vendar mojstrsko odslikava stanje v naši krščanski družbi. V skladu s tradicijo lahko vedno najdemo na Božični večer vole na kolenih, kot da bi molili v predanosti; in “na cerkvenem dvorišču opatije Glastonbury je bil slavni grm gloga, ki je vedno vzbrstel na 24. in nato vzcvetel na 25. december”; kar kaže, glede na to, da so Očetje cerkve izbrali datum na slepo, in da se je koledar medtem spremenil, na čudovito prodornost, tako pri živalih kot rastlinah! Obstaja tudi cerkvena tradicija, ki nam jo je ohranil Olaus, nadškof v Upsali, da so se ob praznovanju Božiča “ljudje, živeči v mrzlih severnih predelih, nenadoma in nenavadno preobrazili v volkove; in da se jih je velika množica zbrala ob dogovorjenem času in besnela tako silno zoper človeštvo, da to bolj trpi zaradi njihovih napadov kot je kdaj koli zaradi naravnih volkov.” Če gledamo na to metaforično, se zdi, da se to sedaj, bolj kot kdaj koli, dogaja z ljudmi, še posebej s krščanskimi narodi. Zdi se, da ni potrebno čakati na Božični večer, da bi videli, kako se celi narodi spreminjajo v “divje zveri” - še posebej v času vojne. * * * ... “prihod Krista” pomeni prisotnost CHRISTOSA v prenovljenem svetu in sploh ne nek dejanski prihod Jezusa “Kristusa” v telesu; tega Krista ne gre iskati niti v divjini niti “v notranjih sobanah” niti v svetišču katerega koli templja ali cerkve, ki jo je zgradil človek; kajti Krist, resnični ezoterični REŠITELJ, ni noben človek, ampak BOŽANSKI PRINCIP v vsakem človeškem bitju. Tisti, ki teži k ponovnemu vstajenju Duha, ki so ga v njem križale njegove lastne zemeljske strasti in ga pokopale globoko v “grob” njegovega grešnega mesa; tisti, ki ima moč, da odvali kamen materije izpred vrat svojega lastnega notranjega svetišča, ima vstalega Krista v sebi. “Sin Človekov” ni noben otrok na meso vezane ženske, ampak resnično otrok Duha svobodne ženske, otrok človekovih lastnih dejanj ter sad njegovega lastnega duhovnega dela. - H. P. Blavatsky, Lucifer, let. I., november 1887. [Prevod: Anton Rozman]

Božič Krščansko praznovanje božiča ima globoke korenine v poganstvu. Dolga stoletja je trajalo, da se je v cerkvi uveljavil praznik Kristusovega rojstva. Šele v 4. stoletju se je kot datum tega praznovanja ustalil 25. december. Ta dan so je pokrival s poganskim praznikom rojstva nepremaganega sonca ali rimskim zimskim kresom. Cerkev je zato določila, da bo pogansko čaščenje sonca prekril dogodek Kristusovega rojstva. Isti datum je sovpadel tudi s čaščenjem slovanskih bogov. Slovanski bog sonca Svarog je imel sina Svarožiča, ki je predstavljal solsticijsko mlado sonce, ki bo spet zraslo. Iz te zveze je s pokristjanjevanjem iz krščanskega Boga nastal Božič, mali Bog. Božič se je tako napolnil z vsebino rojstva božjega sina Jezusa, ki se rodi med revnimi pastirji v Betlehemu materi Mariji in očetu Jožefu, kar simbolično prikazujejo vsem znane jaslice. Prve jaslice v zgodovini naj bi postavil sveti Frančišek Asiški v 13. stoletju, pozneje pa so jih razvili Portugalci. Pri nas so jih najprej uvedli v Ljubljani jezuiti leta 1644, potem pa so se počasi širile v druga mesta in na podeželje. Božič je bil sprva praznik, ki so ga obhajali le v cerkvah, ki so jih bogato krasili z zelenjem, v bogoslužje pa so vpletali božične prizore. Pozneje so se iz njih razvile znamenite božične igre, kolede in pesmi. Protireformacija in pozneje barok sta znatno pripomogla, da so božič približali družini; cerkvena praznovanja so prenesli v kmečke in meščanske domove. Tako je postal božič vsaj že pred 300 leti tudi na Slovenskem ob verskem še velik družinski praznik. [Vir: Siol.net]

Ob božiču se rojeva sonce Božič ima starodaven izvor, ob tem času se po starih verovanjih vračajo umrli, govorijo živali in svetloba premaga temo. Prazniku poganov se je s krščanstvom pridružil božič. Ljudje so že od pradavnine s strahospoštovanjem pričakovali čas, ko je dan v letu najkrajši. Trenutki ob zimskem solsticiju, ko je sonce najšibkejše in se začne nato znova rojevati, so stara ljudstva navdajali s svojevrstnimi predstavami. Nerazumljive zakonitosti narave so spodbujale domišljijo ljudi, ki so verjeli, da se v obdobju ob zimskem kresu, 25. decembra, na ta svet vračajo rajnki, oživelo pa je tudi nešteto drugih čarov. Duhove pokojnih je bilo treba pomiriti z žrtvami in jih prositi, naj pomagajo živim. To je bil čas, ko je bil svet odprt vsemu hudemu, pa tudi dobremu. Razširjeno je bilo verovanje, da se sproščajo neznane naravne moči in da je mogoče gledati v prihodnost ter jo z magičnimi uroki celo spremeniti. Brezvladje volčjih noči Duhovi so bili še posebno nevarni med božičem in svetimi tremi kralji, torej v obdobju najnižjega sonca. To je čas dvanajsterih ali volčjih noči, ko so volkodlaki, škrati in čarovnice v divji jagi vihrali po gozdovih in dolinah. V temi volčjih noči nobeno sodišče na Škotskem ni imelo moči ne veljave, v anglosaških deželah je ta čas veljal za idealno priložnost za popivanje, na Irskem pa so verjeli, da kdor umre v teh dneh, ne gre v vice, ampak naravnost v nebesa. Praznik sončnega boga je postal božič Takšna poganska verovanja so s širjenjem krščanstva dobila novo preobleko, saj jih mlada religija drugače ni mogla izkoreniniti. Tako se je zgodilo tudi s poganskim praznikom 'nepremaganega Sončnega boga' (Dies natalis Solis invicti), ki so ga s kurjenjem zimskih kresov častili Rimljani, pred njimi pa mnoga starejša ljudstva. Praznik se je pri starodavnih narodih imenoval različno, a je bilo vsem skupno pojmovanje, da sonce ne ponikne v podzemlje, temveč se začne počasi prebujati. Svetloba premaga temo, umrli bogovi vstanejo in življenje premaga smrt. Praznovanja zimskega kresa, s katerim so podpirali sonce, da ne bi umrlo, so se enako veselili tako pogani kot kristjani, zato se je Cerkev toliko lažje odločila, da 25. december razglasi za dan Kristusovega rojstva. Krščanska Cerkev je hkrati želela vernikom z novim praznikom posredovati sporočilo, da prinaša Kristus s svojim rojstvom v zimski solsticij nebeško luč in upanje za vse človeštvo. [Vir:zurnal24]

Ja sej štekam. -------- Sicer pa nisem imela v mislih šolskih knjig. Na temo o spolnosti, tabujih, sociologiji in psihologiji ter o medsebojnih odnosih med mladimi obstajajo tudi kakšne bolj zanimive knjige. To pa da imajo sociologi in psihologi pri nas mogoče več izkušenj in informacij o najstnikih pri nas je pa tudi zelo odvisno od tega kje so zaposleni. Anketo sem pa že jaz omenila. In zakaj naj k raziskovalni nalogi ne bi pasalo raziskovanje samega sebe?

Jaz pa imam tu občutek da po eni strani bua išče krajšnce (bližnjice) za prit do cilja. Če potrebuješ strokovna mnenja na ta vprašanja imaš malo morje strokovnih knjig o teh področjih. Samo do knjižnjice greš in si vzameš kakšen teden, da vse to predelaš, izluščiš ven kar rabiš, pa potem iz vseh teh podatkov na koncu podaš še svoje izkušnje in svoje mnenje. Pa še sam se bo marsikaj zanimivega naučil ob tem.

Mogoče pa trenira za službo v cirkusu... ali pa bi rad prišla na Candit Camero. Lepa!

Ja ja, ni panike... sm prilepljena na stol. Ko pa hodim ne razmišljam o računalniku, je okolica dovolj zanimiva. Vedno se prilagajam trenutku. Ampak tko je da burja mene ne more odlepit od asfalta, bergla je pa kar po svoje letela, sm jo morala fajn držat. Čimprej ozdravi

Nelly Furtado - Turn Off The Light

Ja, samo da bo potem mačka gospodar. To ti je taka prebrisana žvalca, da vedno najde način kako prit do svojega cilja, ne izbira žrtev. Zna se priliznit, zna izsilit, zna zagrozit in zna se naredit tako ubogo, da se ti zasmili. Če ne pa se ne gane s tvojih kolen in te bo lizala, praskala, mjavkala in predla, te proseče gledala ali pa grozeče. Ampak dosegla bo svoje. Če ji pa še vedno ne bo uspelo prit do cilja, bo izginila za nekaj dni in se potem vsa uboga priplazila nazaj. Ja, prebrisane so te žvalce. Ampak lepe.

bua - glede na to da si sam najstnik boš po mojem najlažje sam odgovoril na ta vprašanja - če boš pošten do sebe in do svojih odgovorov. Vsa vprašanja so namreč namenjena najstnikom, in nekdo ki je prerasel ta leta ti bo težko dal odgovor, kako je razmišljal kot najstnik, ker je te ovire že premagal (no nekateri pač tudi ne še). Vsaj jaz se ne spomnim več kaj dosti. In če še nimaš partnerke oz. če še nimaš teh izkušenj, na katera se nanašajo vprašanja... zakaj ne bi enostavno naredil anketo pa šel malo med ljudi povprašat kako je s tem? Mislim da bi zelo hitro dobil odgovore in tudi profesor/ica bo bolj zadovoljen/na, ko bo videla tvoj (oz. vajin) trud.

alef kot vedno spravljaš v smeh, pa naj sem še ne vem kako slabe volje je kar fajn prebrat kar pišeš Jst tudi ne maram kape, pa naj bo še ne vem kako mraz. Me utesnjuje, postanem kar živčna in razdražena kot pobesnel pes. Pa raje ne.

SHIT ku sm jezna! Zbrišem tisto kar ni treba! No, probam obnovit. --------- Zakaj govora o šamanih (vračih) v temi o slovenskih bogovih? Vsa stara ljudstva so častila vse živo: minerale, rastline, živali, reke, jezera in oceane, gore, nebo in zemljo, sonce, luno in zvezde... celotno vesolje. Prav tako pa so častila tudi umrle. In to vez z umrlimi so predstavljali vrači. Oni so pokopavali umrle, zdravili dušo ljudi (čeprav so za lažje bolezni in poškodbe skrbele zdravilke), potovali v preteklost ali v prihodnost in darovali bogovom za blagostanje plemena. Prav zaradi tega znanja - potovanja v preteklost ali v prihodnost - bi lahko oni odgovorili na večino naših vprašanj, katerih odgovori so se izgubili skozi zgodovino osvajanj in potujčevanj. Kdo so naši predniki in kakšno znanje so posedovali? Zakaj so častili te bogove in kako so si jih predstavljali? Kaj so jim pomenili? Kakšna je resnica o slovenski zgodovini? Kakšno znanje so imeli o rastlinah in živalih?

Ja, zanimivo... Ampak meni nič čudnega. Tantra - - hvala za vse te informacije! Si bo potrebno vzet kar več mesecev časa za tole vse preštudirat in prebrat.

Čakre lahko tudi kako drugače imenuješ, dejstvo je da so tam kjer so narisane. Pa ali je to v telesu Vzhodnjaka, Slovenca ali pa Amerikanca. Je pa fajn knjiga o čakrah in nasploh o samozdravljenju tale: Zdravilna moč rok - Barbara Ann Brennan

Ja, ampak ne slovenskega šamanizma. Tudi Rusija ima drugačno živalstvo in rastlinstvo kot Slovenija. S tem se tudi jaz strinjam, da za prit v stik z živalmi oz. duhovi oz. z našimi predniki in z zavestjo stvarstva ni potrebno žrtvovanje živali ali ljudi. Za to so druge tehnike. Kakšnega mnenja so Latino Američani? A da šamanizem ni primeren za Slovenijo ali za njih? Kaj pa tehnike in znanje Amazonskih Indijancev? Njihovo poznavanje rastlin in živali pred prihodom krščanstva v njihove kraje? Ko so komunicirali z "bogovi narave"? Ja, mi pa niti tega ne moremo, ker ga ne poznamo. Glede načina pisanja sem te pa že tudi jaz hotela opozorit, ker se zelo težko bere tvoje poste. Veliko jih prav zaradi tega kar preskočim (kjub zanimivi vsebini).

Pozdravček škrpjončki in škrpjonke! Ko že berem o burji, moram povedat da mi je šlo včeraj kar malček na smeh kljub hudemu mrazu... mi je kar burja premikala berglo med hojo. Danes pa spet sonček sije...

No ne dvomim da oba obvladata, že glede na to da je eden Avstralc (po tem sklepam da ima znanje avtralskih staroselcev "aboridžinov), drugi pa Indijanc (torej sklepam da ima znanje originalnih Indijancev). Samo kako naj jim bo blizu zgodovina in znanje starih Slovenov? To se mi zdi podobno kot če bi Slovenec šel učit v Ameriko Indijance o njihovem starodavnem znanju oz. v Avstralijo o njihovem. Že samo rastline in živali se tako močno razlikujejo, da sploh ni mogoča primerjava. Če razmišljam v napačno smer me pa prosim popravi.

Da je kruh dober potrebuješ vse sestavine in ne samo 13%, ker potem ne bo nastal kruh ampak neka druga jed.