Se mi zdi da se mi uresničujejo sanje, dobesedno. Da živim svoje sanje, in ne samo sanjam svojega življenja. Včasih imam tudi težke dneve, ampak saj ne more bit vse idealno... potem bi se verjetno hitro naveličala cukra. Pa tudi mi je prav všeč moj lajf, tudi če se moram prebijat s financami iz meseca v mesec in ne vem če bo dovolj za vse položnice, tudi če še vedno nimam svojega avta in še vedno nimam redne službe, če živim v socialnem stanovanju in se zdravstveno še vedno sestavljam skupaj, sem hvaležna za vsak nov dan, za sončne dneve in trenutke ko lahko uživam, za prijatelje, za pogled da lahko vidim stvari s svetle perspektive, da imam upanje in vero v dobro... in zdaj za osebo s katero preživljam ful lepe trenutke...