_marko_

Ne, prostor in čas se znatno(tako da objektivni opazovalec opazi) ukrivita lokalno in to pri teoretičnih hitrostih, ki zaenkrat niso dosegljive, razen pri raznih pospeševalnikih elektronov. Tudi to ni recept za katastrofo. Stvari se dogajajo na tako majhnih dolžinah, da za nas to ni pomembno. Če pa bi bila npr. Planckova konstanta le za malo večja, pa bi se dogajale v svetu čudne reči... Ljudje bi hodili skozi stene, se pojavljali in zginjali, kozarci nebi držali vode, itd Je pa to koncept, ki popolnoma poruši teorijo matematično urejenega vesolja in vanj vključi faktor naključja. Kaj pomeni to za nas? Če faktorjev naključja v vesolju ni, pomeni, da je vse v naprej določeno (izračunljivo) in s tem v bistvu sploh nimamo svobodne volje. V nasprotnem primeru, pa je še najbolj logična razlaga svobodne volje nekaj nematerijalnega, ali če hočete kvantnega, čemur bi nekateri rekli duša. No, če je več svetov, vesolij, lahko tudi tam obstaja čas. Izhajam pač iz predpostavke, da so se 3 dimenzije+čas začele v singularnosti, torej pred začetkom časa, le tega ni bilo. Kar je izven vesolja, so najbrž še vedno razmere, ki so vladale pred velikim pokom, razmere, kjer ni ne časa, ne prostora. Vprašanje je, če se je naš čas začel znotraj nekega drugega časa, ampak tole me ne zadovolji, ker naredimo s tem neskončen krog. Nekje se je vseskupaj začelo in če predpostavimo, da se je pri nas, bo najbolj enostavno.

Čas ni od vedno. Začel se je z velikim pokom in prav mogoče je, da se bo v singularnosti tudi ustavil. Čas poznamo samo mi znotraj tega prostora in vesolja, izven pa čas ne obstaja. Čas je striktno abstraktna definicija (pot/hitrost oziroma druge definicije, ki niso nič boljše). Kaj je v resnici tisto, kar popredalčkamo v ohlapno definicijo časa, ne ve nihče. Definicija pot/hitrost pač opisuje posledice in ne vzrokov. Kot nam stavek "žoga je padla" ne pove, kdo jo je vrgel. Kdo je torej tisti prvi gibalec, energija časa? Kot da to ni dovolj, ja čas, kot si ga predstavljamo povrhu še relativen. Ob danih pogojih (hitrost reda velikosti, ki se približuje C) se širi in krči, prav tako se širi in krči materija, materija se pretvarja in energijo in obratno, povrh vsega pa se začne še prostor ukrivljati. V kvantni mehaniki so stvari še bolj čudne, kaj pa sploh tam pomeni "čas", ko pa je nek delec lahko na dveh lokacijah ob istem času? Kaj je sploh čas? Ko to razčistimo, lahko govorimo, ali je iluzija, ali ne Common-sense definicija časa pač ne more biti temelj resne debate, poda lahko samo bolj ali manj ugotovitve, ki stojijo na trhlih temeljih, pravzaprav sploh nimajo temeljev.

Najprej lep pozdrav vsem, se spodobi, ker sem nov Osamljenost ni nujno prekletstvo! Človek v tišini in samoti razvija talente, ostri razum in duhovno napreduje. Tipičen dan v družbi, ki mine v brezplodnih pogovorih o vremenu, oblekah, pop zvezdah in ostalih bedarijah (kdo je koga, kdo je bil bolj pijan, kje je kaka žurka, da se spet omamimo) pač ne doprinese veliko k osebnostnemu razvoju, ampak bolj ali manj poneumlja. Kot tudi celotna današnja materialistična družba vsiljenih idealov. Začasen umik iz družbe izjemno koristi, saj človek ko je sam začne razmišljati o stvareh, o katerih sicer nebi, ko je v družbi. Obrne se vase, preiskuje svoja čustva, misli, usmeri se bolj k duhovnemu - kar izredno pripomore tako k razumevanju samega sebe in posledično lažjega premagovanja težkih situacij, do boljše samopodobe itd. Dokazano je, da so introvertni ljudje velikokrat bolj inteligentni, imajo boljši občutek za umetnost, sočloveka, itd... Seveda nam je družba vsilila mnenje o tem, da je samota nekaj slabega, da si kot tak nepopularen in čudak ter še kup podobnih nesmislov. To je samo zaradi tega, ker pač družbi vladajo odprti ljudje, ki jih je velika večina, introvertnih ljudi, ki pa uživajo v samoti pa je zelo majhno število. Po pravilu demokracije seveda zmaga večina. Je pa ljudi, ki znajo ceniti samoto in tišino zelo malo. Nekateri enostavno ne zdržijo, če niso v družbi nekaj minut. Seveda sem govoril o lastni odločitvi za samoto. Zelo hudo pa je, ko človek noče biti sam in trpi v takšnem stanju, pa si ne more pomagati. Takrat verjetno potrebuje pomoč, mogoče pogovor, ter da mu kdo nudi moralno podporo. Tako, moja dva centa, Lp, Marko