Palchica

Hvala Klumpa in Mačona. Ja, imam nekoga full rada. Čutim, da sem se navezala nanj v zelo kratkem obdobju. Naenkrat je prišlo to spoznanje ali raje rečem občutek. Sva prijatelja. Nisem pripravljena za kaj več in on tudi ne. Prišla sem do zaključka, da človek, ki je še nezadovoljen s sabo in ga bremenijo odnosi z nasprotnim spolom, ne more vzpostaviti ljubečega, normalnega (in ne bolanega, patološkega, kjer se posesivnost in navezanost zamenjuje z ljubeznijo) odnosa...Ima pa seveda možnost, da poravna račune sam s sabo...Vsakdo ima to možnost...Jaz jo bom izkoristila...Nočem več trpeti...Nočem povzročati trpljenja drugim in sebi kot prej...Srečna sem s tem prijateljem, ko sva skupaj. Ko sva narazen, pa me grabi strah...In mu začnem težit...In zaradi tega trpim... To si sama delam. Zato sem se odločila, da bom raje full previdna (ne oprezna, pač pa obzirna in nežna) in ne bom več hitela nikamor. Najbolje da prepustim usodi, kar je pripravila zame...Ne mislim s tem, da sem nemočna, da bom dala noge v luft, gledala v kot in preštevala pajke ter vohala smrdeče štumfe na nogah...Pač pa ne bom več ignorirala same sebe in tega kar mi je v življenju pomembno. Pomeni da se bom za to borila. Za nenavezanost, osvobojenost od bolečih čustev in iz njih izhajajočih ravnanj...Ne bom več lena in ne bom več bežala pred svojimi strahovi...Brezveze, da tukaj nakladam... Lepo se imejte. Love you all. Pa še posebej lep pozdrav Tjazyju.

pogrešanje boli ... bojim se nečesa, kar komaj slutim ... tako je prijetno, bilo je zaželjeno, zdaj pa me šokira ... vse me preseneča ... prepuščam se ... znalo bi biti noro.

Oh oh, to pa ne. kaj pa naj drugega počnem v življenju? A neeeee, svojim sanjam se pa ne bom odpovedala. Še en/a mi reče, da sem bolana in še nekje preberem, da navezanost ni ljubezen in bom streljala. Haaaaa, pa mislim, da se toliko zavedam realnosti, da če bi bila prizadeta zdaj, bi sicer spet doživela močno bolečino, razočaranje pa niti več ne takšno. Dala bi prosto pot bolečini, naj traja, kolikor časa more, očistim se že... Eh, knjige...Alkimija čustev in Zbogom soodvisnost sta edini dve knjigi, ki imata kaj veze s to tematiko in sem ju prebrala do sedaj. Zdaj hočem pa mir pred napadalnimi teorijami in hočem vse tole preizkusiti na sebi in odnosih, ki jih imam. Pa jebemu, saj imamo vsi v sebi strah, da bi bili osamljeni. In potem se neki filozofi in teoretiki spravijo flancat o nenavezanosti. Potem se odpovej pa še spolnosti in sem radostim življenja, vsedi se pod drevo in dokaži, da si se odpovedal vsemu. OK, pretiravam. Svoboda je to, da ... Eh, ne bi....Vsi bi se gonili naokoli in to je kao nenavezanost in svoboda. Pa poskusi biti kar si, sleci se pred nekom, pa ne samo obleko, bomo videli...To pa ne, ne? Prokleto igranje. To da sem teslo take kategorije kot sem, pa je itak moja specifika in s tem moj ponos. Ne zamenjam. Konec debatiranja, itak je vse isto, tole nikomur prav posebej ne koristi, samo jaz iščem pozornost in priložnost za čvekanje. Škoda, ker nas Unis ne pride nič pokregat.

Kaj sem dobila na mail................... Don`t let someone become a priority in your life, when you are just an option in their life... Relationships work best when they are balanced. Alan...Noro. Nič več ne bi dodala.

Je že OK. Seveda, Rozmanova obvlada to področje (doslej je nikoli nisem brala, sem jo pa večkrat zasledila kot gostjo v kakšni oddaji, v kateri se je govorilo o odvisnostih), ampak trenutno nisem razpoložena za branje oziroma ubadanje s to tematiko nasploh. Se mi zdi, da sta že dve knjigi, ki sem ju prebrala pred kratkim, bili preveč zame. Bereš in se najdeš v tem in onem in to ti sproži močna čustva in lahko kdo v tvoji okolici popolnoma neupravičeno trpi zaradi tvojih bednih izbruhov. Saj me ne zanima, kako nehati pogrešati. Ne gre. Čutiš kar čutiš. Bolj se temu upiraš, slabše je. Žalosti me, da ni več moških, ki se ne bi bali navezanosti, ki se ne bi bali izgubiti svojo svobodo (kakšno svobodo neki???), ki jih ne bi zasledovale izkušnje iz preteklosti... Vsi nekaj duhovičimo o nenavezanosti in svobodnosti. Kaj še. To so vse izgovori za beg pred samim sabo, svojimi močnimi potrebami po ljubezni in pripadnosti ter karkoli bolj resnega od bežne avanturice. Jaz sem teslo, ki še kar upa in upa in verjame v nekaj, kar ne obstaja. Jebiga.

KATTY Ne iščem nasvetov, še manj pomoč. Samo tema mi je zanimiva in rada razpredam v nedogled. Omenila sem ti, da se ne rabiš truditi že v prejšnjem postu in se ti zahvalila, zdaj pa se mi zdi, da si kar malo pokroviteljska do mene, čisto po nepotrebnem. Saj ne bom umrla zaradi tega, kar opisujem tukaj. Točno tako, rada napejujem na debate. Zato sem se prijavila na forum. Ne zaradi pomoči. Po pomoč bi šla k psihoterapevtu. Pa začenjam dvomiti tudi v to. Saj nisem tako neumna, da ne bi sama dojela stvari. Bi mi pa debate s psihoterapevtom vseeno koristile. V splošnem smislu. Čas mi prav nič ne beži. Bolj sem sama s sabo, bolj uživam. Ne rabim biti nenehno nekje zunaj, obkrožena z ljudmi. Brez skrbi, predobro se zavedam, da je življenje prelepo. Ne iščem si partnerja. Tjazy Navezala in povezala se bom samo še po filingu. Ne tako kot prej. Enostavno ne dovolim si več, da bi nekdo bil na piedestalu in na prvem mestu v mojem življenju tako daleč, da mi dol visi za vse ostalo v življenju...Pa če ostanem brez strehe nad glavo, brez izobrazbe, brez službe in denarja, z zanemarjenimi lastnimi potrebami....Ljubezen mi prav nič ne hasni, če nimam zadovoljene potrebe po varnosti in z nizko samozavesto kot jo imam, mi je prav vseeno...Danes tako, jutri drugače...Zakaj se vmešavam tja, kamor ni treba.

Ja, me zanima, če bi njemu bilo vsiljeno kakšno od življenj, s katerimi upravlja...Kako bi se počutil. Saj ni metode. Jaz bi se že povezala/navezala. Pa se nima smisla, če želja ni obojestranska, se ti ne zdi? Ja saj je brezveze vse skupaj, ampak očitno je že tako fino, da se zdi škoda pokvariti vse skupaj. Pa ko bo konec, če bo, bom hitro šla naprej. Ne morem si več dovoliti žalosti zaradi moških. Saj oni niso žalostni zaradi mene, me ne prebolevajo, ne sanjarijo o meni in ne hrepenijo in nimajo posebnih želja, razen tistih, ki jih ima vsak. Nisem nič posebnega. Torej vse skupaj brezveze in čisto vseeno.

v jami http://www.cosgan.de/images/smilie/figuren/k045.gif

metla http://www.cosgan.de/images/smilie/figuren/k020.gif

OK, tole sem rabila zdaj. Pa strinjam se, čeprav ni namenjeno meni. Če drugo ne, veš, česa definitivno nočeš, če že tega ne veš, kaj hočeš.

pravljice

Sem prebrala tvoj omentar v celoti. Hvala lepa. Niti se ti ne bi bilo treba tako truditi in opisovati. OK, si mi želela dati vzpodbudo. Hvala. Mene zanima ljubezen v dvoje. Ta je zame najlepša. Ta je zame bistvo življenja, Različni smo si. Meni osebni partner pomeni več kot ostali ljudje. Taka sem. In tako je prav. Nič ni narobe z mano. Da bi jaz bila Mati Tereza, ki bi razdajala ljubezen in jo dobivala nazaj? Ne bi me osrečevalo. Vsaj ne popolonoma. Jaz vidim svojo srečo v dvoje, ob moškem. A daj, celo nabiraš si rezervo? Madona, jaz ti dam svoj tečni del (te dneve), mogoče ti pa uspe, da ga pretvoriš v pozitivno. Ne ne, resno mislim, da bolj se umikam, bolj trpim. Ampak Bog že ve, zakaj ima takšen načrt zame. Saj to nima veze zgolj s partnerstvi in ljubezenskimi tegobami oziroma trenutno še najmanj! Cela jaz sem narobe. Eh. Sem že mislila, uh, lepo, končno sem se izkopala iz depresije, dobila zagon, nekaj mi je celo uspelo, sem dobila še večji zagon...Pa so prišle kakšne ovire...In sekiranja in dvomi...Da se mi zdi kot da usoda noče noče, kot da hoče še bolj upočasniti vse skupaj...Pa me spet grabi depresivno razpoloženje. Da sem včasih v žiloreznem razpoloženju. Ampak potem pomislim nase, kakšna sem jaz in kakšno je življenje, ko sem srečna in pomislim Nanj, pa spet vse dobi smisel...Za par trenutkov...Dokler spet ne padem v črno luknjo, ki jo kopljem sama za brezveze. Grem se stisnit k Njemu, da vsaj za nekaj časa pozabim svoje probleme. Tako rada jih zanikam. Enkrat se bo treba soočiti. Obljubljam si, da se ne bom navezala, ker potem bom absolutno stoprocentno neizogibno vse pokvarila. Ne smem se navezati. Ne morem. Ni mi dovoljeno. Ne moreš se navezati na nekoga, ki se sam boji navezati in beži od vez. Je pa preveč lepo, da bi to pokvarila in izgubila, kar imam/imava z Njim. Saj nimam nič pravzaprav. Pa nič ne morem izgubiti. Če On odide, pač odide. Bom grozno žalostna. Zato pa se ne smem navezati. Potem bo/bi bilo še huje. Aja, Doorwoman...Meni je čisto jasno, kakšnega moškega bi rada in kaj pričakujem od ljubezni. No, če pa tega nisem razčistila pred kratkim, pa sem razčiščevala 2 leti, potem ne bom nikdar. Saj imaš vse v celi temi. Nič več kot povezanost, partner je pomebnejši od drugih ljudi (kar ne pomeni, da so drugi nepomembni), stoji ob strani...Potem pa ni važno, ali je tako lep kot bi jaz rada in ne vem kaj še vse, kar bi jaz rada. To, kar bi jaz rada, da je lep, pameten, zabaven in vse, to bom že jaz, ko bom velika, če še nisem velika. On me naj samo ima rad in naj mi bo na voljo. So mi pa všeč bolj nežni moški in vodljivi, priznam. Bolj odločni in glasni me odbijajo že kot sogovorniki, kaj šele, da bi jim dalal kakšno priložnost za kaj več. Mene je preveč, da bi imela ob sebi energičnega človeka. To bi me znerviralo do konca.

Sem rekla, da sem sama sebi dovolj? Ne vem. Zdaj vem samo to, da komaj čakam, da padem v objem tistega, ki ga imam rada in ga več ne spustim iz rok za par dni. Potem pa spet dalje. Hočeš reči, da imaš celo samega sebe malo preveč? Imaš malo rezerve? No, jaz sem sama sebi te dni tako grozno v breme, da spet lahko rečem samo: Komaj čakam, da skočim njegov objem in ne obstaja več nič, samo on in jaz. Potem pa spet naprej. Malo pogrešanja, malo tega, malo onega. Sicer pa sama sebi obljubljam, da se ne bom navezala. Razen tega sem se včeraj pogovarjala s prijateljem in sem rekla, da je čisto normalno, da se navežeš, halo, če imaš nekoga rad. Ampak jaz pač to besedo razumem po svoje. To zame pomeni, da se nekomu predaš, da mu pustiš blizu, da on tebi pusti blizu, da sta intimna, povezana. Če pa nekateri navezanost enačijo s posesivnostjo, pričakovanji in podobnim, pač njihov problem. Zame je navezanost=predanost. Sicer je brezveze, da s kom smo, potem je bolje vsako noč posteljo deliti z drugo osebo, itak nismo navezani, vsi ljudje so isti, z vsemi lahko delimo ljubezen. Če pa si z nekom, si zato, ker se čuti lepa, fina povezava med vama. Vse ostalo je bolano. No, in če sama sebi obljubljam, da se ne bom navezala...Ej, pojma nimam, kaj zdaj s tem mislim. Jaz sem bolana. Moje razmišljanje je bolano.

Oj, zdelo se mi je, da sem nekaj čisto za brezveze komentirala. Sem se bala, da bi izpadla malce bebeva ali smotana. Je že v redu.

Objav pa ne morem popravljati? V neki drugi temi sem jih lahko, tukaj pa zraven okvirčkov "citiraj" in "citat" ni okvirčka "popravi". Sorry Tjazy.

Hvala. Verjamem, da ti je "spremenila" življenje. No, ti si jo tako dojela, verjetno ti je "padla v roke" ob pravem momentu, tako kot meni knjiga "Zbogom soodvisnost" Američanke Melody Beattie. (Ta pa govori primarno o ljudeh, ki živijo oz. so v razmerjih z alkoholiki, seksoholiki, harazderji, kompulzivneži... In so ti ljudje večji reveži od odvisnežev, ker jim na vsak način hočejo pomagati, se zanje žrtvujejo itd... Nase pa pozabljajo. So so-odvisni. Ampak avtorica tako lepo razvija poglavja naprej...Knjiga, primerna za vsakogar, ki trpi.) Antoninus, živjo. No, meni požrtvovalnost zveni malo tako... Kaj pa vem... Mogoče je dobra, mogoče ne. Prvo moraš živeti zase, menim jaz, polno življenje, slediti svojim ciljem. Težko najdeš koga, ki bi imel tako podobne cilje in bi se osebnostno tako lepo ujemal s tabo, da bi skupaj sledila nekim ciljem, brez občutka prikrajšanosti... Pa se mi zdi to idealno in krasno in v tem primeru to ni nobeno žrtvovanje. Ja, saj je jasno tole. Ker boš v drugih prepoznaval to, kar je v tebi. Splača se imeti se rad. OK. Tako si fajn napisal tisto o opicah in zidu in prepiru in f..... Tisti občutek ob tem mora biti lep. Včasih. Toliko, da pokažeš surovo "ljubezen". Pa saj je ljubezen. Da tu in tam pokažeš malo posesivnosti. Simbolično. Več pa ne. Kaj sem naredila zate? Si odšel od žene k drugi? Eh, saj ni važno. Ne morem verjeti, da lahko vplivam na koga s svojim razmišljanjem. Besede take in drugačne. Knjige, teorije, kaj naj bi bilo prav in kaj ne... Saj je vse isto. Do istega cilja vodi neskončno poti. Pa cilj niti ni važen, čeprav je še tako mikaven. Saj ga ni! Pot je tista, ki je zanimiva.

Mojemu kosmatemu prijatelju. Igra se z grozdnim pecljem, posnema igro z miško, mislim, da vidi mačje angelce. Vse skupaj je le šov, on je zvezda, jaz gledalka. V resnici si misli, ti skupaj s tvojimi možgani vred si navadna človeška spaka.

Njoke z gorgonzolo, česnom, kislo smetano, olivnim oljem in muškatnim oreščkom. Mehko solato in kristalko skupaj, njam.

Razumeš, hvala. Tudi ti maksimalno uživaj.

Saj imam nekoga v srcu. In upam on mene. On se noče več vezati. Jaz tudi ne. Uživava. Dokler jaz ne začnem s svojimi fintami. Pa se s pogovorom reši kar lepo. Pa se prepričam, da sem brezveze panična in da je edino prav, da uživam v tem, kar mi lahko nudi. Več mi tako nihče ne more... Več razumevanja nisem dobila od nikogar in pametnih besed. Niti pod razno vsiljivih nasvetov. Samo razumevanje in pomirjujoče besede. Se pa sekiram, kaj ima on od mene. Trenutno nimam pretirane želje po ubadanju z drugimi (kot običajno). Preveč se izgubljam v kontaktih. Preveč hočem ugajati in biti vsepovsod. Saj si sama lahko izbiram družbo. In če bom šla z nekom ven s slabimi občutki prisile, bom zaprta in hladna. Tudi sama sem bila recimo v dveh odnosih, ko sem ogromno dajala in premalo prejemala. Pravzaprav sem v enem ogromno dajala in človek mi ni bil sposoben dati dovolj nazaj kot jaz rabim. Po dobrem letu razčistila in se spravila. V drugem sem preveč prejemala in človeku nudila manj, kot je on rabil. Zdaj je srečen, no, tak občutek imam, da je s sedanjo žensko zelo srečen. In sem srečna zanj še jaz. Hvala.

Druga skrajnost. Jaz pa vedno manj sanjarim. Se mi zdi izguba časa. Pa počasi nekako uspeva. Ko se zalotim, da grem predaleč, se skušam zamotiti s čim drugim, koristnejšim. Zame trenutno nima nobenega smisla, sanjariti na področju partnerstva. Mogoče spet grem preveč v skrajnost, ampak raje si ne bom več čarala pravljic v svoji glavi. Rada bi živela zase. Brez navezanosti na kogarkoli. Konec koncev ne maram pretirane bližine in hitro se počutim ogroženo in ujeto. Kljub temu, da si želim intimnosti in globokega odnosa. Pač nisem dovolj zrela. Mogoče kdaj bom, mogoče ne, svet se ne bo podrl. Ugotavljam, da mi moški več niso preveč zanimivi. Da bi se kar tako zapletla. Nimam niti želje po nekem spoznavanju kogarkoli. Me en trenutno vztrajno vabi ven. Enkrat je stopil preblizu mene, v moj osebni prostor in me je odbil. Jaz sem se hotela le pogovarjati in si krajšati čas, pa je prestopil mejo s svojo navdušenostjo in vsiljivostjo. ni se zgodilo prvič, da me je moški popolnoma odbil s svojo vsiljivostjo. Takoj ko začutim neko hlastavost in podobno, zaprem vsa vrata in sem hladna. Jaz sem tista, ki rada vodi in osvaja. Pač tako je. Ne maram, da moški osvajajo mene. Ker takoj dobim občutim, da bom ujeta (upravičeno ali ne). Res je bil en, ki je preveč hlastal za mano, sva hodila 3 mesce in sem bila tako besna nanj, da se mi je dobesedno zagnusil. Grozno je skrbel zame, ko sama nisem bila sposobna oziroma sem bila tako na tleh, da je skoraj igral vlogo mame. Jaz sem bila pa nehvaležna, trohice ljubezni nisem čutila do njega, niti hvaležnosti ne, le krivdo in gnus in bes. On je še kar in kar silil vame, mi hotel na vsak način pomagati, ko bi me lahko brcnil kot psa, tak odnos sem imela do njega. Hotela sem mu dobesedno pobegniti, meni nič tebi nič, pa ni šlo. Res sem se obnašala kot vojak do njega. Moral se je počutiti kot zadnji drek. Potem ko sem odšla od njega je še kar nekaj hotel od mene, čim je prišel v mojo bližino, sem postala živčna, ker sem čutila njegovo hlastavost, živčnost, bes in pričakovanje. Pusti me v miru, da živim! Sam si si kriv, če si soodvisen, če se navežeš na take nebogljence kot sem jaz. Potem sem se odločila, da prekinem vse stike, saj sem čutila njegovo užaljenost. Nočem se ukvarjati z njim, ne čutim nobene dolžnosti. To je problem, ki sem ga sposobna rešiti sama s sabo. Tega tipa še zdaj nekako sovražim, gnusi se mi ko pomislim nanj. Ker me je ujel ravno v najbolj depresivnem obdobju mojega življenja in mi dajal ogromno potuhe. Najbolj sem besna nase. Dovolj imam tega, da imam tako nizko samopodobo, samozavest, samospoštovanje. Nočem biti ne čustveno ne finančno odvisna od nikogar. Rada bi si uredila življenje. Nehala dvomiti vase. Rada bi delovala in ne preveč razmišljala in se utapljala v nevrednih mislih in čustvih. Rada bi prepoznavala svoje resnične potrebe in želje. Joj, grozno se počutim. Vem, da za brezveze. Učijo nas, da so potrebe drugih ljudi pred našimi, da je skrb zase skrajni egoizem. Dovolj imam tega. Kdo bo poskrbel zame, če ne sama? Kdo me bo imel rad, če ne sama? Kdo me bo spoštoval, če ne sama? Se opravičujem, da vam kvarim zabavo. Lep pozdrav, Palčica.

Eh, saj je bilo vse že dolgo v meni. Samo da sem morala bolje odpreti oči. Mogoče sem se pa bala resničnosti in dejstev. Saj malo zaboli in malo se potolčeš, ko padeš, ampak je tako fajn, ko nekaj spoznaš. Kar lažje živiš sam s sabo in celim svetom. Ja kaj pa bi drugega? Mučiti sebe in druge? Lagati drugim, še bolj sebi? Živeti v pravljicah v svoji glavi? Če pa lahko na nek način živiš pravljico v resničnosti. Samo da ni tako pocukrana in kičasta kot v slikanicah. Še vedno je pravljica. Če si želiš. Sanje delajo resničnost znosno in smiselno. Točno to. Pogrešala sem sebe. Še vedno se. Pa vedno manj.

Meni pa lepo dišijo kvalitetne dišeče palčke (Sai baba, Spiritual guide). Vrtnica, smreka, evkaliptus, limona, jasmin kot eterična olja. Vonj zemlje in gozda po dežju. Cvetovi sivke, španskega bezga, lipe. Sveže oprano perilo, ki se je sušilo na vetru in vpijalo sončne žarke. Noro mi dišijo kokos, vanilija, med, čokolada.

Eh ja, če si pa ti 19 et stara, se res nehaj obremenjevati. Imaš še in še let časa. Imam ga sicer tudi jaz, ampak mi ni več do igric. Ni mi bilo že en čas, pa sem se še kar zapletela. Ne bom se več. Enostavno ne spustim več k sebi nekoga v tem smislu, da bi bil zame po parih urah, dneh, tednih zame Bog. Imam tudi jaz probleme s tem, da nekoga postavim na piedestal. Pa opažam, da v bistvu vedno manj. Skušam biti trezna. Počasi spoznavati nekoga in se prepustiti toku. Jaz se sicer na nek način navežem. Vseeno na koga. Samo da se na nekoga. In ko se v svoji glavi "odvežem", se navežem na nekoga ali nekaj (dejavnost, miselnost, karkoli) drugega. Ko pa vidim, da se kdo naveže name, se takoj počutim utesnjeno in se začnem obnašati tako, da me človek zasovraži. Ker pridejo pač taki moški. Niso zame. Počasi spoznavaj osebo. Zaupaj občutku. Ne razmišljaj dosti. Živi za trenutek. Daj dihati sebi in drugemu. Eh, kaj ti govorim, stara si 19 let. Nabiraj si izkušnje. Skozi izkušnje spoznavaš sebe, svoje resnične potrebe in želje, svoj vidik ljubezni, partnerstva, tvoje želje glede moškega... Blabla. Resnega? Pri 19-ih? Ne ga sračkat. Kaj pa je resen? Spet eno poimenovanje. Resnino resno sploh ni to, kar imamo mi za resno. Da si obljubita zvestobo, sta dosti skupaj, gresta skupaj živet, imata otroke, skupno premoženje. To je resno za družbo, za norme, za večinske predstave o "normalnem" partnerstvu in življenju. Kaj pa če ni vmes lepila, ki se mu reče ljubezen? Potem vse skupaj vodi v stran vržena leta. Ja, ja, tudi jaz sem tudi pozabljala enega z drugim (in s tem vedno bolj SEBE) Po svoje ima smisel. Na hitro se potolažiš. Enkrat pa moraš opraviti s pretekostjo in prevzeti odgovornost ZASE. Belinija, ne jemlji me resno, večina besed tukaj niti ni mišljenih kot kakšna vzpodbuda tebi, ostali ti bodo bolje povedali, jaz sem tukaj bolj, da razmišljam in pišem zase. Mogoče pa res en nasvet. Resnega nikoli ne najdeš (To kar bi ti rada, saj je jasno, ljubezen, ki ne boli), niti on tebe. To se zgodi samo od sebe. Hočem reči, nikoli se ne bo zgodilo po tvojih predstavah. In še to. Bolj se nečemu upiraš, bolj bo prišlo samo do tebe. Potem pa že lahko govorimo o tem, da te nekaj najde. Da bi letala od enega do drugega, se jih zgolj dotikala, bi me onesrečilo in spravilo v zmedo. To je sicer zanimiv in poskusa vreden eksperiment, ampak ne zame. Pa no, saj sem rekla, da se tu vse skupaj napihnila in pretiravala, da bi dobila odziv. In sem ga dobila. Ne rabim nasvetov. Vem le, da se moram zanašati na intuicijo. Nikoli me ni prevarala. Le jaz sem njo, ker ji nisem popolnoma zaupala. Ampak rabila sem izkušnje. Ni meni kvantiteta sorazmerna s kvaliteto... Izkušenj. Vem, kaj bi rada. Vsaj trenutno. To, kar se mi dogaja zdaj. Kar eno olajšanje čutim. Pa še vedno se na hipe kar nekaj sekiram. Sicer vedno manj in manj, ampak se mi zdi popolnoma odveč. Saj se niti ne zavedam, kako svobodoljubna sem sama. Pa bi si kar druge lastila. Brezveze. Kar naenkrat malo drugače gledam na te stvari. Pa na vse gledam drugače. Rada bi se otresla posesivnosti in ljubosumja. Nekoč. Za vedno. Srečala sem neko osebo. Nočem razmišljati.