Palchica

No, no, ustavi konje. Ne, razumem (pa tudi če ne, saj ni panike, jaz sem tukaj, da si pomagam ). Trenutno imam polno nekih problemov. In sem marsikaj zafrknila. Ravno zaradi teh zaljubljenosti. No, to ni vzrok, lažem sama sebi in iščem izgovore. Vzrok je, da sem se pač izgubila. Ali se sploh še nisem našla. Pa počasi gre. Dobivam zaupanje vase, v vesolje, v ljudi in v preprosto dejstvo, da je vse na svojem mestu. Jao, Tyazy, zdaj pa ko tebe tako berem, se mi zdi pa malo pretirano (ne boš nič, če ne boš v partnerstvu?) Ta moja zahteva oz. želja ali karkoli že. Fak ej. Očitno sem se preko noči sprijaznila s tem, da moram biti najprej sama sebi dovolj. Da ne bo zdaj tega tvoja žena brala. Pa boš imel frke z njo. No ja .... Nič jaz kriva.

Hvala. Ja, s kom pa, če ne s partnerjem. Hvala, razumeš me. Ja, frke že pridejo. Sigurno. Ampak takrat se izkaže, ali si sposoben poteptati svoj ego in sklepati kompromise. Ne v škodo partnerstvu, ne v škodo sebi, ne v škodo partnerju. Še najmanj pa sebi!!! Ampak kompromise, ki omogočijo, da dva gresta naprej. Vsaj zase ali skupaj. Po moje se splača vztrajati z nekom, če sta lepo povezana na različnih nivojih in ne kar takoj, čim se pojavijo problemi, oditi. S tem najbrž bežiš od sebe. Če ostaneš, je sigurno možno lepo napredovanje. In bolj globoka vez. Čakaj, čakaj, to te čist ne štekam. Ja, saj če najdeš nekoga, prijatelja in ti je bolje z njim kot s partnerjem. Zakaj boš pol s partnerjem? potem greš s tistim, ki ti bolj ustreza? Ne? Sicer pa so vse samo poimenovanja in čisto brezveze. Je kar je. Čutiš kar čutiš. Misliš, da smo ljudje poligamna bitja? Da dosmrtna ljubezen ne obstaja? Hehe, zakaj pa se ne bi pojavia? Oziroma, ni bilo dobro, da sem se? Ti si meni dal fajn misliti. Ej, kaj je sploh normalno? Upam, da živiš po svoje in se ne obremenjuješ z nekimi pričakovanji, zahtevami, normami. Beda. Lepoooooooo. Za božjo voljo, samo nekoga, ki mi bo obupno podoben, ne!!! Naj ima svoje hobije, ki mene niti malo ne zanimajo, naj ima svoj krog prijatelev, naj ima svoe interese, svoje živjenje, naj ohrani svoje dostojanstvo! In obratno! Naj ga vsaj kakšen od mojih hobijev ne zanima. Ker čisto čisto vse početi skupaj, ne imeti "svojih stvari", je pa spet narobe. Ja, če razumeš, je enostavno. Če si v glavi ne kompliciraš zabrezveze. Mater, za kašne stvari izgubljamo čas, ko bi lahko uživali. Saj to ni ravno diplomacija (pravijo eni, da diplomacija ne sodi v ljubezen, pač pa v politiko). Kakor pač poimenuješ. Jaz bi temu rekla kompromisi. Ti itak morajo biti povsod. Sicer bi spet lahko gledali le nase, počeli, kar nam paše in konec koncev se s prav nikomer na svetu ne bi skladali in bi bili sami sami sami, volkovi! Zato so kompromisi. Po moje.

Ne da bi brala kaj od tega ali se kaj dosti ozirala na vsiljeno srečo iz medijev. Bi pa vseeno močno reducirala te zadeve. Ampak kaj to pomaga, če nimamo nobenih vrednot ... Jaz imam vrednote. Absolutno. In živim in živela bom po njih in nikakor drugače. Zato je ljubezen, ja, se strinjam. Ker prevlada nad vsem. Prepirčki in prepiri so dobri indikatorji kvalitete odnosa, komunikacije, duhovnega, čustvenega blabla stanja obeh posameznikov. Po moje. Skratka, lahko drug drugemu s prepirčkom kaj pokažeta in se človek zamisli nad sabo. Spreminjati drugega pa nima smisla. Samo sebe lahko. Nič pa ni narobe, če nam kdo pove, KAj bi bilo dobro spremeniti. KAKO bomo to spremenili, če sploh bomo, je pa naša stvar. Pa lepo je no, če ti nekdo stoji ob strani in spremlja tvoj razvoj in obratno. Enako. če ne moreš vzdržati teh mojih izbruhov, mi reči adijo. Potem pač nisi zame. če ne moreš počakati, da se umirim in odrastem, si pač kretenko, ker ne veš, kako znam biti drugače zlata? Tako naj rečem, če me bo kakšen zanemarjal ali kako? Ali je prekruto? Ja, mene se pa res upravičeno bojijo. Moški. Saj ne bežim od svojih čustev. Le preveč se odzivam nanje, če povem na kratko, kar si ti hotela malo na daljše. Ne znam se distancirati od njih. To je. Malo preveč sem še v preteklosti. Od potreb bežim še manj. Kar dobro se jih zavedam. Le da so močne in jih je pač težko zadovoljiti. Saj jih lahko zmanjšam. In me ne bo nič manj. Ker nenehna pozornost in obkrožensot z ljudmi pa tudi ni vredu. Hočem rewčt, če ne znaš minute zdržati sam. No, saj sem rada sama tu in tam, včasih tudi po par dni skupaj. V glavnem sem pa bolj družabne sorte in rada se hecam. Ne maram teh hladnih, by the way odnosov. Pa ne samo z moškimi. Vsepovsod. To je tudi tisto, kar me mori. Opazujem zaskrbljene obraze, vsak bulji predse, jaz sem pa bolj taka, da večino časa gledam okoli sebe in iščem kontakte, čeprav samo z očmi. Tudi iz same radovednosti. Manjkajo mi neki globoki, intimni odnosi, to je vse. Drugače je z mano vse v redu. Vse sem vas prebrala, hvala za povratne informacije, a trenutno nimam preveč časa in se ne morem z vsemi meniti. Pridem še kaj nazaj. Hvala, da ste se zapričali, prav presenečena sem, na kakšen način se pogovarjate. Zanimivo.

Skoraj ja. Če je ljubezen to, kar jaz mislim da je (ni). Imam prekleto napačne predstave in zgleda rabim pomoč. Da mi nekdo pove, kako se motim. Kako je ljubezen vse drugo kar jaz mislim da je. Saj vse vem. Samo nočem videti ali sprejeti ali karkoli že. Počasi bo že. Traja pa verjetno celo življenje. Ta proces. Da se znebiš izkrivljenih predstav in se bolj zavedaš občutkov. In se rešiš manipulacij in bolečin. Vzdrževanje je najbrž bistveno. Kako se zdaj počutim butasto. Da sem se sploh izpostavila in zatežila. Če tako ali tako vse sama vem. Res ne morem skapirati, v čem je problem. Po moje je glavni sprožilec ta, da se prepustim afektom. In potem si težim v nedogled. Gnilobica. Še kar in še kar se bojim. Da me noben ne bo maral tako, da bi si želel bit z mano čisto zares. Saj je brezveze. Moški niso edina okupacija v mojem življenju.

cekar

Gob ne morem nabirati, ker sem preveč slepa oziroma bi morale biti fluoroscentno zelene ali z utripajočimi lučmi ali z napisom "jaz sem goba", da bi jih opazila. Saj imam strasti, mater ej, samo človek je eno, dejavnost je pa drugo. Kaj vas briga vse tukaj, česa se bom lotila namesto ganjanja tipov. Bom pa poročala. Mogoče. Če se mi bo dalo. Aja, tipi so pol vredni toliko kot gobe na tržnici. Hahaha, zdaj mi je pa res lažje. Se bom naslednjič samo na gobe spomnila, naredila primerjavo in bo zadeva rešena. Hvala za pomoč.

Ok, že mam rešitev. Šport. Ja no, pol jih naj mam pa 5 naenkrat al kaj? Tipov mislim. Aja, pol tipa moraš sovražit, da si mu sploh zanimiva al kaj? Pa jaz sem res tupa ej, da se mi kakšen tip sploh zdi vreden oboževanja. :xx!: Ženske me privlačijo le fizično. Kaj več mi niso zanimive. Kot sopotnice ne bi imela ženske. Jim nekaj manjka. Za telesno bližino pa bi mi nek čas bile mogoče dovolj. Dolgo pa ne. Si želim biti z žensko, ne pa tako obupno, da bi jo iskala. Zgolj iz radovednosti.

OK, pol se ne rabim več pogovarjat. Bom mela še več glasov v glavi. Kul. Grdega, starega, hladnega, prefesionalnega, ki ma dost izkušenjs takimi pacienti kot sem jaz in me bo poslušal in potem povedal, kaj je narobe in kaj naj začnem delat, da se znebim navezanosti na moške. Potem se bom pač ubila. No ja, upam, da me boš uspel prepričati, da je zame bolje, da je ne najdem. V bistvu res, zakaj se ne začnem brigati zase in odstraniti tipe iz svojega življenja kot možne partnerje? OK, bom zdaj probala ne bit žalostna, ker je ni, ampak vesela, ker nimam problemov, ki bi jih mela, če bi bila.

Ja kaj pa je potem ljubezen? Sem že vztrajala par let. A tam je bilo drugače. Jaz sem bila lastninjena in sem dopuščala kar veliko svobode. Celo živciralo me je, ker je partner ni hotel izkoristiti. Potem pa se je zgleda obrnilo, ko je tega partnerstva bilo Konec in sem jaz začela biti posedovalna. Saj pravim. S starši si nisem blizu, s prijatelji se tudi ne vidimo tako pogosto (recimo dvakrat na teden) in niti nimamo nekih odnosov, kjer bi se objemalo, jokalo, izpovedovalo in tolažilo in potem se počutim osamljeno, ker sem prepuščena sebi, nimam se s kom pogovarjati, pa se pogovarjam s sabo v svoji glavi ali pa pišem dnevnik, ampak od tega ni nobene koristi. Umiram od pomanjkanja dotikov in tako naprej. Znajo miniti meseci brez da bi me kdo objel. V življenju se nikakor ne dolgočasim. Prej obratno. Pogrešam pač en globok odnos. Pa čeprav s psom ali delfinom. Za ljudi sem prezahtevna. Kolikor rabim jaz, je nečloveško. Evo, če drugo ni ratalo, se tukaj zdaj cmerim in stokam, ker mi je hudo, ker vidim, da vse delam narobe in da je kruta realnost - da srečna veza med moškim in žensko ne obstaja. Še tipkovnico bom uničila. Od solz in od jeze, ker se eni pari tako dobro pretvarjajo, da vsa okolica verjame, da jim uspeva in so srečni. Počasi res začenjam izgubljati upanje in bo zame poroka samo še nek miot ali pravljica, isto kot Dedek Mraz ali Miklavž. Evo. Zakaj pa imajo potem ljudje/pari otroke? Zakaj se potem sploh razmnožujemo, če moški noče ostati pri ženski in jo zapusti in se gre kurbarit dalje? Ženske bi morale imeti možnost samooploditve in biti hermafroditi. Samo kdo ti bo dal pa toplino? To, da se enkrat končno najdeš in si potem zadovoljen s sabo in ne rabiš več nikogar, je laž!!! Potem pa pojdimo živet izolirano, itak ne rabimo nikogar, razen lastne zavesti o sebi!!! Koliko je pa ljudi, ki so zadovoljni s sabo in jih je srečala ljubezen in jim uspeva bit v osrečujočem odnosi? 0. Ker to ne obstaja. In zdaj hočem, da nehajo pisati vse pravljice, snemati zanič filme, pisati romane, pisati članke v babjih revijah in limati jumbo plakate, na katerih ležijo srečni pari in družine, ker je to BIG FAT LIE!!! Dosti mam sebe in vseh ljudi, hočem biti izolirana, sama, prepuščena sebi, da vidim, kolikor sem si v resnici zanimiva. :xx!: Vsak je zase sam, deluje sam, nikomur vreden nič, razen sebi in crkne v temi sam. Če je pa edina prav ljubezen univerzalna ljubezen, se pa prosim nehajmo kavsati in razmnoževati, ker če je ljubezen univerzalna, tega itak ne rabimo, ker izhajamo iz sebe, smo z vsemi povezani in vsem v mislih pošiljamo ljubeče misli in ne rabimo fizičnega stika niti besed niti delovanja. Tako.

žalostna.

Ja, jaz pa bi psihoterapevta. Ker on je primoran, da te posluša in ti pomaga ugotoviti, kaj se ti je dogajalo od otroštva dalje in kakšne so posledice, kako se to odraža na tvoji samopodobi, kakšne miselne in čustvene sheme so se ti zgradile in kako to vpliva na odnos do samega sebe (misli, občutkov, telesa, intelekta ...) in do drugih. Izkušnje me nič ne naučijo oziroma jaz že kar zavestno silim v nekaj, še vedno v upanju na ljubezen. Tako zelo sem obupana. Nič nisem, če nisem v paru. :xx!: Upam, da razumete to. Nekdo najde izpolnitev v starševstvu, nekdo v gradnji kariere, nekdo v adrenalinskih športih in avanturizmu, jaz pa nikjer drugje kot v partnerstvu. Pa ne mi govorit, da jo moram najprej v sebi. To že. Kaj pa potem? Če je to dovolj, potem je vse ostalo brezveze. In potem je vse ničevo. Potem ne rabimo nikogar in ničesar, ni nam treba komunicirati z nikomer, ker smo popolnoma zadovoljni s sabo. Potem smo se brezveze rodili. jaz iščem izpolnitev. Iščem svojo polovico. in bom streljala, če je ne bom našla. Iz obupa in zagrenjenosti. Res sem bedna. Bednica bedna, kako lahko iščem ljubezen pri moškem? :xx!: Ja kako si pa lahko privošči kaj takega? Računa glede na efekt ali kaj? To pa je neprofesionalno po moje.

TJAZY Hočeš reči, da naj si, če želim dobiti službo kot recimo pek, iščem službo kot dimnikar in mi bodo kar avtomatsko od nekje iznenada ponudili prosto delovno mesto peka? Saj ne gre za preusmerjanje pozornosti oziroma odvračanje pozornosti? Ne štekam, nisem za neke abstrakcije. Potem pa naj kar bom ali kaj, nič naj vas tukaj ne poslušam in nič več ne sprašujem? Saj nisem taka, da bi se počutila zmedeno od teorij (nikoli v življenju, ker če jih nisem že "doživela" oziroma ne vem, o čem govorijo, se niti ne ubadam z njimi). Razen v tvojem primeru, ko res ne vem, če dobro razumem, kaj misliš. Gre za to, da stvar spustiš v zrak in se ti začne dogajati samo od sebe? Butla pa super razumem. Čeprav ma takšen nick - Butl. Ste eni simpatični vi tukaj gor, joj. Eh, pol pa kar obupam. Če si ti eno leto vztrajal, pa ni šlo. Meni se ne da niti en teden vztrajati. :xx!:

BUTL Vse to jaz sama vem že en čas. Ni mi tuje razmišljanje o teh stvareh. Počasi se zavedam, kaj se mi je dogajalo. Nočem kriviti nikogar. Razočarana sem, ker je v teoriji lahko govoriti o grajenju pozitivne samopodobe, razvijanju občutka, da smo vredni ljubezni in podobno. V praksi ni lahko! Saj poskušam. Pa gre. Pa gre spet navzdol. Ker me večno jebe ta misel, ali bom crknila zagrenjena samska stara baba ali srečna z moškim v ljubečem odnosu. Ker se počutim NIČ. NIČ, če ne morem deliti ljubezni z nekom, ki mi jo vrača. Na starše nisem navezana. Tudi na prijatelje ne preveč. Meni je partner najpomebnejši, tista oseba, ki ti je najbliže. Pika. Ne odstopim. Zelo rada imam ljudi, se družim itd., ampak s prijatelji ne morem biti tako povezana, ne tako blizu, nič ... Rabim intimnost. Psihoterapija stane. Zelo si želim obiska pri psihoterapevtu, a to enostavno ne gre, nimam denarja. Spravljam se k psihiatru že en mesec, pa se ne odločim. Čeprav ni tako slabo z mano. Počasi se le začenjam zavedati, kako se stvarem streže. Normalno pa je, da sem jezna, žalostna, razočarana, ker jaz se pač ne morem najti recimo v karieri, skrbi za otroke, skrbi za starejše, dobrih prijateljskih odnosih. Meni je partnerstvo ena a. Zame je smisel življenja v partnerstvu oz. poroki. Žal. Mogoče imam prevelike želje. Ne morem deliti vsega, kar me muči niti s starši niti s prijatelji, ker tega ne morem z nekom, s katerim ne delim vseh intimnosti. Jaz rabim nekoga, ki mi skoz stoji ob strani in se z mano vred razvija. Drugače sem neizpolnjena in pač lutam in poskušam. Res sem en obupen primer. Kaj si delam. Res se nimam rada. hvala butl. P.S: Ali ti poznaš kakšnega dobrega psihoterapevta? Čisto vsi imajo ure oziroma računajo za konzultacije?

Hvala, Tjazy. Razumem tole. Približno no. Truditi za tisto, česar nočem, se mi niti ne zdi vredno. Nikoli se nisem trudila za nekaj, če se mi ni zdelo pomembno. Čisto jasno. Ali pa neham na to, kar delam iz sebe, iz srca, gledati kot nekakšen trud (ki se niti ne obrestuje), še prej pa si začnem zaupati, da znam intuitivno prepoznati oziroma ločiti med tistim, kar resnično resnično izhaja iz srca in med tistim, kar je samo posledica želje po biti sprejeta in ljubljena ter kot tako niti ne more prinesti nikakršne izpolnitve, zadovoljstva, pač pa le občutek praznine in hude žalosti. Po moje pa se da skenslati pogrešanje. Ne na silo, da se pa sigurno in ta odgovor jaz iščem.

Nak, ni samo seks. Tisto kaj bi jaz rada. Bi rada ali popolnoma odstranila te čudne odnose, se nehala na novo zapletati in mirno živeti s sabo ali pa imeti prijateljstva brez da zapravljam čas in živce s sanjarjenjem. Štekaš? Nisem izi girl. Moje življenje ni brez ljubezni. Samo je še kaj drugega kar je lahko del ljubezni. Eh, brezveze. Da zdaj pa v mojem življenju ni ljubezni. Imam rada vse, s katerimi se dobro razumem ali tudi pač malo manj dobro.

Ahoj vsem. Sem nova na tem forumu. Že kar takoj bi se javila z enim problemčkom. Ali raje rečem problemom. Rabim nek način, metodo, tehniko, nekaj, da neham pogrešati osebo. Oseba je vseeno kdo, v katerem obdobju, kako dolgo. Ne morem živeti brez pozornosti nasprotnega spola in se ves čas zaljubljam in zapletam na novo. Da mi že kar na živce gre vse skupaj. Kot da ni nič drugega v mojem življenju razen ljubezni. Patetično je, da to niti ni nič kaj resnega, to je zabava med dvema recimo prijateljema, ki se niti prav ne utegneta spoznati in se samo površinsko poznata in se jima itak jebe za drugega, čeprav izgine za vedno. Itak pride naslednji/naslednja, če se počutiš osamljeno in si zaželiš malo stiskanja in tega. Ampak ob vsej tej zabavi je še bolj patetično, kako se obremenjujem s svojo samskostjo. Najbolj patetično in tudi problem te teme, za katerega nujno rabim rešitev, sicer bom dokončno obupala je, da ko se z nekom pač trenutno zabavam, mi ves čas hodi po glavi in to hočem odpraviti. Pa sploh ne vem, če sem zaljubljena, kaj šele kaj več. Meni je pač vsak, ki pride v moje življenje nekaj posebnega, moja glavna okupacija, dokler traja, čeprav v bistvu tip ni nič kaj posebnega. Zdi se mi, da izgubljam čas, ko vsakič znova razmišljam o tistem, ki me pač trenutno okupira. Ker je to 24 ur na dan. Ena brezvezna hrepenenja, brez kakršnegakoli upanja. :xx!: Odvisna sem od odnosov, hitro se navežem . Nobene se noče pa name. In to me jebe. Da se počutim kot drek. Ker nihče ne hrepeni po meni. In se počutim kot zadnja koza. Jaz koza bi hodila s katerimkoli, če bi le vsaj za silo izgledal, bil urejen in mi pokazal ljubezen. Tako bedno se mi zdi, da sploh rabim pozornost in ljubezen. Vsi jo razdajajo malo tu, malo tam. Nihče pa se danes več ni pripravljen nekomu predati. Celo "tveganje" je to. :xx!: Jaz koza trapasta pa delam vse. Tako rada bi se predala nekomu, ki bi se predal meni. Kaj če se enostavno neham truditi? Je smiselno biti nedosegljiva? Jaz se namreč ne počutim nedosegljivo. Prej nasprotno. In sem jezna nase. :xx!: Vedno znova. Edina rešitev je do zdaj bila, da sem imela vež želez v ognju in sem se malo poigravala in jemala vse skupaj za hec in se celo posmehovala. Takrat mi noben ne hodi po glavi kaj preveč. Ker gledam nase. Ko začnem gledati na drugega, je pa cela štala. Pa prosim, ne obsojajte me. Jaz sebe ne dojemam kot "lahko" punco ali kaj hujšega. Nimam vsak dan drugega, niti vsak teden ne, niti vsak mesec ne. Recimo. Se pač hitro zaljubim. In bi dala vse, da bi lahko bila trezna, razsodna, taka, da bi me bilo izjemno težko zmešati. Tako me pa vsak, ki mi malo popiha na dušo. No, zdaj me zanima, kako si nekoga izbiti iz glave? Čeprav ga imaš še kar rad in ti ni čisto vseeno za to, kar imata. Si želiš ohraniti, ne smeš se pa navezati. Kako ga tisti čas, ko nista skupaj, popolnoma izbrisati iz misli? Čeprav so ta samo spomini in sanjarjenja o tem, kako sta se imela lepo? To je že itak mimo in nima nobenega smisla, predajati se brezveznim osladnim sanjarijam in zanemarjati vsakodnevne obveznosti. :xx!: Še glavobole dobivam zaradi tega. HELP!

Aha, saj sem si ravno ogledala tvoj profil in vidim, da maš tudi ti 13. 3. rojstni dan. Le da si mlajša od mene 2 leti. Drugače sem ena zmedena Riba, milje nad zemljo, v svojih oblakih in milnih mehurčkih.

Zakaj? Ker je petek trinajsti?

Jaz sem Ribica po Soncu.

nič me ne moti pri sebi. tvoj pogled na meni, telo in dih ob meni, nežna energija v meni. odsotnost me obenem moti, obenem mi je dobrodošla.

Ko tvoja nežnost me objema, neko novo čustvo me prevzema.