-
Št. objav
27 -
Član od
-
Zadnji obisk
Vrsta vsebine
Profili
Forumi
Koledar
Blogi
Vse kar je objavil/a katty
-
Hej, lep pozdrav... Hočem te samo podpreti v mislih glede antibiotika, prav imaš!!!! Če se le da izogniti je to super, je pa res, da so tudi izjemni trenutki. Antibiotik pa je po moji teoriji super rešitev za ZDRAVNIKE, če ne najdejo prave DIAGNOZE, oz. če ne vedo ravno pravi izvor vnetja, je nekje, to je jasno, a ne vedo kje... Torej, vsi nasveti, ki bi preprečili jemanje antibiotikov, so še kako dobrodošli in ne smešni. Stari ljudje sploh niso poznali antibiotikov, pa je bila njihova življenska doba tudi višja od naše... Kar tako, nekaj besed, da se strinjam s tabo in ne z tistimi , ki pridejo, nimajo pojma, potem pa kritizirajo. Lepo se imej.......KATY
-
Hvala za odgovor in veliko imaš prav...Hvala.
-
Živjo... Meni se je pa pred kratkim sanjalo tole... Bilo je, kot jutranji svit ali zahajanje sonca..., gledala sem to in zdelo se mi je tako blizu. Poleg mene je bil nek neznani moški, mlajši, a meni nepoznan, a on se je obnašal, kot da mene pozna on dobro, hmmm? Ignorilala sem njegovo željo po bližini, ker se mi je zdela čudna, saj ga ne poznam, potem sem ga vprašala, če vidi to čudno luč na nebu in odvrnil je, da on ne vidi nič, čudno, sem si rekla, jaz pa vidim. Potem sem hotela oditi v hišo, domov, on pa je želel poljub, seveda to meni ni bilo čist jasno, kaj si dovoli. No, bila sem že v hiši, drugo nadstropje. Tam je bila, čudno, tudi moja sestra. Plezala je po steni. Pogledala sem čez balkon in bil je čuden prizor...Na velikem parkirišču ni bilo več parkirišče ampak vse je bilo pokrito z nekimi algami ali mahom, kot nekaka mlakuža. Ozrla sem se tik pod balkon in tam dva črna medveda plezata proti meni, vsak na eni strani. Začutila sem strah, panično primem telefon in med tem povem sestri, ki je še plezala po steni, da smo v nevarnosti zaradi medvedov, da bosta vsak čas tu gor in da me je strah. Zavrtela sem številko 112, hehe, ja resnično, sestra mi je rekla, hladno in umirjeno, kaj neki se bojim, samo brez panike. Dobila sem zvezo na klic, a ni bila pomoč. Oseba na drugi strani je rekla, da sem dobila zvezo za nagradno vprašanje in da naj počakam na liniji. Bila sem jezna in panična, in začela sem kričati, da rabimo pomoč, pomoč, pomoč... Nič. Potem sem odhitela do balkonskega okna in tam zagledam ta dva črna medveda. Začela sem iskati palico, da jih sesujem dol iz balkona, a potem sem videla, da sta čisto krotka, bilo mi jih je žal. Odšla sem not in onadva sta izginila. odšla sta dol, mirno. Poem se hočem vsesti na stol in tam žakelj fižola, poln črvov in moljev, fujjj, primem žakelj in odnesem na balkon ter ga zalučam čezenj. Pogledam dol in vidim, da se je žakelj raztreščil in ven je prišla vsa ta golazen, groza me je blo, gnus. In potem.........menda sem se zbudila. A mi lahko kdo tole razloži, lepo prosim, ker bi želela vedeti kaj več. Hvala...................Katty
-
Hej, to pa je iskanje krivca...hehe Uff, dobr, da sva dve. Katja
-
Včasih se ozrem okrog sebe..., zamišljam si svoje življenje, kot roman brez konca, z vedno novimi poglavji, novimi izzivi, novimi obrazi in nešteto prilagajanj, kompromisov in novega znanja, a to sem jaz. Vsak nov izziv je kot prvi korak otroka, ne veš kam boš stopil, ne veš kdo ti bo na poti, ne veš, a vseeno moraš narediti korak, ne moreš kar obstati, življenje gre naprej in mi mu nekako moramo slediti. Saj, kot pravijo, večkrat, nekoga tudi čas povozi, ker mu ni sledil. A tako smo si različni, da ne moremo tega dojemati tudi enako. Življenje delajo zanimivo ravno nova in nova spoznanja, resnice o njem, ali ljudi okrog nas, ali nas samih v njem... Moramo iti naprej. Nazaj gremo le s spomini, kar je bilo, kaj bi moralo biti, kakšni bi morali biti, ali smo si želeli biti..., a to so LE spomini. Hvaležni smo za njih, spomine, a hkrati ugotovimo, kako smo danes drugačni, kot smo bili, kako drugače razmišljamo, drugače sprejemamo, tudi ljubimo drugače, celo dih je malo hitrejši, torej, šli smo naprej. Se pa ozrem, pogledam okrog sebe in se mi včasih zazdi, da pa vsi nimamo enak korak in veliko jih ostane za nami, kot da se je za njih ustavil čas. Nekega dne sem srečala znanko, pozdravile sva se in začela se je debata. Rutina pač..., kako si in kako ti gre in pa si poročena, kje pa delaš, imaš kaj otrok i.t.d., čista rutina, ki se je hitro končala po daljšem pogovoru. V istem momentu se v moji glavi zbistri spomin o njej izpred nekaj let nazaj, njena osebnost, hoja, govor, mimika telesa, njen pogled na svet... Ja, dobro sem se je spominjala. Minila so leta in bila je oseba, za katero sem ugotovila, da ne bo čisto nič narobe, če se ne vidiva naslednjih deset let, kajti njeno razmišljanje je isto, ozko, njen besedni zaklad enak, kot pred desetimi leti, njena notranjost skopa in edino o čemer se je znala pogovarjati z menoj, je bilo tisto, kar se ji je zgodilo toliko let nazaj. Žalostno, a resnično...Uboga duša v tem telesu, ki ne dobiva hrane. Kot vedno, ko se mi pripeti nekaj, o čemer je vredno razmišljati, ko ostanem sama s seboj, sem nahranila svojo dušo s tem razmišljanjem o življenju, ki mora iti naprej. Ne moremo popravljati napak za nazaj, ne moremo priti pravočasno na sestanek en drug dan, ne moremo zbrisati bolečine, ki nas tišči v srcu zaradi bolečih spominov, ne moremo preprečiti, da bi se kazalec na uri premaknil naprej, in ne smemo obstati na mestu in moramo živeti življenje NAPREJ. Naredimo si ga lepega... Ne smemo se bati novih izzivov, če ne poznamo jezika, če ne poznamo kraja, če ne poznamo ljudi, če se bojimo odziva, če se bojimo, ker ne vemo, kaj se bo zgodilo, ko bomo naredili korak naprej. Strah te ohromi, ti ne daje znanja, te poneumlja, strah nas osami, nas ohromi in življenje mine in mine naš čas in nič se ne zgodi, za kar bi imeli spomine. Hmmmm??? Lepo branje vsem skupaj, ki ste drzni in greste naprej. KATTY
-
Srečujemo se na cesti, vsi mi, ljudje, vedno smo povezani z nekakšno nitko, ki nas dejansko prisili v to sožitje, saj takšen je naš svet. In vse sprejemamo samoumevno, smeh, solze, nagajivost, celo nasramnost sprejemamo bolj samoumevno, kot prijazno besedo in pozdrav tujca na cesti. Hitro ko se to zgodi, začnemo razmišljati, kaj neki želi ta tujec od nas, ali pa kaj neki ima za bregom, a le malokrat se vprašamo, kaj pa če želi biti le prijazen??? Težko je presoditi, to vem. Hkrati pa smo ljudje vedno usmerjeni v negativno razmišljanje, saj ko vidimo, kaj vse se dogaja po svetu in okrog nas, v naši neposredni bližini, se raje zapremo pred ljudmi z nekako optično distanco, pa čeprav bi v srcu želeli reagirati čisto drugače. Kaj naj storimo? Tako so nas vzgojili, tako so nas opozarjali in vedno le svarili. Nihče nam ni pokazal slike v drugačni luči, ker, recimo, so nas imeli radi, in so se bali za nas. In mi, škodimo le en drugemu, zapiramo se vsak v svoj svet, pa čeprav se res ne razlikujemo kaj dosti, čeprav se še kako trudimo biti različni nam to postavlja kontrareakcijo in z vsakim dnevom smo bolj enaki. To sem začela razmišljati, ker sem dejansko občutila. Neverjetno me je presenetila prijaznost nekoga, recimo, na kakšnem uradu, če je bil prijazen do mene, kljub obilo dela in si vzel čas za to, da mi je odgovoril na vprašanje in mi celo zaželel lep dan. Hmmm??? Bila sem šokirana, a počutila sem se neverjetno lepo. Iz tega vidika sem ugotovila, da dejansko je ta oseba samo opravljala svoje delo, kot mora, le v meni je bil zasidran ta občutek, da bom spet naletela na nekoga, ki me bo odslovil nahitro in po možnosti z arogantnim nastopom in nasramnostjo. Torej, preseneti nas prijaznost bolj kot aroganca in nasramnost. Naučiti se bom morala zaupati prijaznosti ljudi, pa čeprav bom srečevala še veliko zahrbnežev in slabe volje. To bo moj cilj, čeprav je težka preizkušnja, saj v tem našem svetu vlada zavist, tekmovalnost in TEATER življenj, v katerem neprestano srečujemo ljudi, ki se hranijo na račun drugih nesreč. To je žalostno , a vendar ralnost iz katere je jasno vidno, da je res težko zaupati. Že ko mislim, da sem osebo ocenila pravilno, se znova in znova jezim sama nase, da mi ni uspelo. Spet sem na začetku in spet me preseneti nekogaršnja prijaznost. Torej sem naivna? Ne. Takšni smo pač ljudje. Prelepo, da bi bilo resnično....?
-
RES JE... Vsak slab začetek ima vse možnosti za srečen konec. Ko že misliš, da se ti je svet postavil na glavo, ko misliš, da bo vse padlo v vodo in ne verjameš, da lahko zbereš toliko moči za nov začetek od te točke naprej, takrat se zavemo ljudje, da imamo v sebi veliko več, kot se zavedamo. Imamo voljo, pogum in veliko ljubezni, do sebe in do drugih. Moraš se imeti rad, sebe in ni ovire, katere ne bi mogli prenesti in preskočiti. Ker če ljubiš sebe, ni dvoma, da te ne bi tudi drugi... Jaz sem srečna, da mi je nekako uspelo prenesti vso breme, ki se mi je kopičilo v tem obdobju, hvaležna sem za ljudi, katere sem imela ob sebi vsak ta trenutek. Bolezen je tista, ki je bila moj učitelj in ko sem že mislila, da mi bo vzela vse, mi je dala še več. Ironično resnično... Ljudje smo taka bitja, šola življenja nam ponuja znanje, a vedno se res ne naučimo kaj dosti in ponovimo svoje napake brezglavo, a pri bolezni je drugače. Ne moremo se spraševati, kje smo pa tokrat naredili narobe, kajti, ko je kaj več, kot le prehlad, veš, da ni vzrok samo sedenje na mrazu ali veter, je nekaj več, nekaj skritega v nas, ki mogoče niti ne boli. Kako naj bi vedeli? Zakaj bi bil kdo kriv? Tako nanese v življenju. Torej..., edino resnično zdravilo za preprečevanje bolezni, ki so skrite očem je obilo POZITIVIZMA in LJUBEZNI. Vsem skupaj želim vse najlepše, pa kjerkoli in kakorkoli že... Katy
-
Tole moram napisati, kajti ni zraslo na moje zeljniku, a mi je tako všeč, da želim deliti z vami.... KRASNO DARILO DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA JE, DA STE INTIMNO SEZNANJENI Z LJUDMI, KI SE JIM MORDA NE BI NITI PREDSTAVILI, ČE TEGA NAMESTO VAS NE BI STORILO ŽIVLJENJE. To je za mene enostavna in čista resnica, kar pa si lahko vsak po svoje razlaga. Veliko momentov imam v mislih na to temo...
-
NAJURIŠ..,NAJURIŠ..,NAJURIŠ... V boj bojevnica, vstani, poglej se v ogledalo, dvigni glavo, poglej mu naravnost v oči..........in, ko bo že mislil, da je spet nekaj zasral, ga preseneti in mu reci........"kako neznansko te ljubim." hehe To je orožje za bojevnico. In potem, ko ga ukrotiš, šele lahko greš v boj. Katy
-
Hvala ti Robidica... Lepo si napisala, resnično, z tisto jezo, za pametnjakoviče, pa sploh, to mi je všeč hehe. Kar paše mal jeze, ko si rečeš, palica ima vedno dva konca in nobena ne boža, hja, meni zdaj, tebi mal kasneje, vedno pa pride, slej kot prej... Bolje je ne želeti nikomur slabo, razumeti ljudi, če se le da, ponuditi oporo, nasvet, a nikoli, res nikoli misliti, da nas pa to ne more doleteti, karkoli, sočustvovanje z nekom, dojemanje resnice in ne obsojanje je veliko, kar lahko damo eden drugemu. Privoščljivost in sebičnost je še najbolj kaznovana. Sploh pa te besede:" Oh, sm, da se to nam ne dogaja, uf!!!" Tolažba na nesreči drugih je skoraj tipična za naše slovensko ljudstvo, ane?? HVALA, pa pridna bodi... Lepo napisano in iskreno... Katy
-
Katty, živijo! Mar nisi še ugotovila, da "mi" nismo telo. Telo je samo naša začasna obleka, naše bistvo pa je na višjem nivoju, v drugi dimenziji. To, čemur pravimo smrt, ni konec našega bivanja. Je le propad našega telesa, naše obleke. Naše bistvo, "mi" pa živimo naprej. Ko bo prišel pravi trenutek, pa bomo oblekli novo obleko, novo telo in spet bomo zaživeli v materialnem svetu. Veliko uspeha v tvojem boju ti želim Živjo... Hvala ti za besede in lepe misli, hvala. Hotela sem ti pa povedati nekaj povsem drugega, prav imaš glede duhovnega nivoja in te resnice. Vse je res, a jaz osebno imam rada to življenje, preprosto imam rada to telo, ta čas, nočem nove obleke, ta mi pristaja in vse bom naredila, da jo čim dlje tudi nosim na sebi in ko bo zares zrabljena, zmečkana in komaj še za uporabo, takrat si bom rekla iskreno in mirno, zdaj je čas....zapustila bom to telo, kot nekaj dragocenega, s spoštovanjem v pričakovanju nečesa novega. Nekateri ljudje se bojijo postarati, a smešno, v moji glavi pa tava samo ena želja, želim se postarati, želim biti poskočna starka polna modrih nasvetov in vedno pri roki, ponujena rama za jok, nežna dlan za tolaženje in rubriko humorja v spominu...,to si želim. Želim si, da nekega dne vsa posivim in ko se bom zibala na gugalniku in strmela v zelenje skozi okno v obujanju spominov, dojela, da sem imela lepo življenje, polno vzponov in padcev, a tako polno in pestro, da ga ne bi zamenjala za nobeno drugo. In ko bom gola stala pred ogledalom, res ne bo ta obleka tako zlikana, kot nekoč, a mi bo še vedno prav, mogoče bo bolj zrahljana, a v njej, samo v njej, bom bila SVOBODNA. To naj bo moja vizija in ne le želja... Katy
-
Vsem skupaj LEP POZDRAV... Hvala, Mura, za vse. Med tem časom, ko me ni bilo, se je kar nekaj stvari odvijalo, tudi v napačno smer, a me ne jezi..., sploh ne. Vsak pač gleda iz perspektive svojih misli in dogajanj v življenju. Mogoče je težje razumljivo, a nekako tudi Unis izraža svoje misli, pa ne glede na temo. Prebrala sem dvakrat njegov komentar, dvakrat premislila, kaj želi povedati, je oštro in predvsem direktno. Obožujem direktne ljudi, brez dlake na jeziku, brez maske na obrazu, a vseeno se mi zdi, da se da za to, kar je on želel povedati, uporabiti tudi druge besede. Strinjam se.....,Unis, res smo vsi egoisti, ko se NAM OSEBNO, kaj dogaja, res smo mal sebični, ko se vprašamo, zakaj se ravno nam to dogaja, resnično imaš prav, a za vsem tem je še nešteto drugih razlogov zaradi katerih radi živimo in zaradi katerih smo v takih momentih tako šokirani in obupani. Največji razlog pa je ta, da imamo življenje radi zato, ker ga radi delimo z ljudmi, ki jih imamo radi, za katere želimo živeti, skrbeti za njih, jim dati ljubezen, in to ni egoizem, to je poglaviten smisel moje volje do tega življenja. Moj egoizem izhaja le in izključno iz tega vidika, verjemi. Ko si postavljen pred dejstvo in ugotoviš, kako dragoceni so ti dnevi in trenutki z ljubljenimi, jih enostavno nočem in ne želim še izgubiti, prezgodaj je še, sem si rekla, toliko stvari si želim še početi, narediti, nisem še pripravljena, ni še čas..., a tako ali tako mi ne izbiramo časa, le naredimo si ga lahko boljšega in samo upamo, da tudi daljšega. To pa res nima nobene povezavo z stvarmi in materiali, le kako lahko to primerjaš? Upoštevam tvoje mnenje, a vedi, da vsak človek je svoj svet.....in kot je bilo že rečeno...KONEC SVETA JE, KO JE KONEC TEBE, ker to je tvoj svet!!!!!! Hvala in lep pozdrav.
-
VŠEČ MI JE TO, KAR SI NAPISAL, resnično mi je in prav imaš!!!!
-
OOOOOOOOO, ta ljubezen... Kako se radi spominjamo začetkov, pa saj še ni konec!!! Lepi so spomini na tiste trenutke, a v preteklosti pač ne moremo ostati, pomembno je gojiti to, kar imaš danes in sedaj. Želela bi povedati, da v resnici, ko iščemo razloge pri drugih, da nekaj ne štima, po navadi, najdemo odgovore pri sebi, v sebi. Vprašati se je treba, kaj pa ti narediš za to, da bi bilo v vajini zvezi spet nekako tako, kot da sta se ponovno zaljubila? Ne tako, kot je bilo takrat... A razumeš? Ne smeš siliti v čustva, ki so bila, a ustvari nova čustva tega časa, nova, vajina. Zgodilo se je veliko lepega od trenutka, ko sta bila še neskrbna in zaljubljena, a ljubezen, ljubezen sama je višji nivo, je korak naprej in ne nazaj, je stopnička življenje, ki jo prestopita skupaj, ne samo eden. Vsi smo bili nekako zasanjani, živeli za tiste dni, ko nam je srce utripalo vsak trenutek, a jaz se teh trenutkov spominjam z njim, skupaj jih obujava, se nasmejiva in kot bi se vedno znova zaljubila ob misli na prvi poljub, za oba je bil poseben, a poljub ob teh besedah je nekaj, kar ne bi zamenjala za spomin. Zaljubljeni smo v spomine iz preteklosti, kakorkoli že, a sedanjost je tista, katero se moramo naučiti ljubiti. Poskusi. Pa vendar ti želim povedati še to..., si ženska..., žena...,ljubica..., in mati, biti vse to je včasih breme, a čudovito darilo ženski. Poglej vase, odvrzi zapore in naredi nekaj norega, smešnega in nekaj, kar on ne bi pričakoval, šokiraj ga in videla boš, orožje za hladnost imaš ti. On ti samo sledi, zbudi čustva, ki mogoče, tudi v njemu samo čakajo, da pridejo na dan. Želim ti vse dobro, a poskusi...KATTY
-
Prvo vprašanje, ko se nam telo začenja upirati, postane poglavitno, najbolj pomemben korak k ozdravitvi, ne glede, za katero bolezen gre, vse so enako breme... A prvo, kar se lahko vprašamo je, kaj lahko naredimo zase. A lahko? Jaz sem dojela, da si mi sami lahko najbolj škodimo ali pa tudi s svojimi pozitivnimi mislimi tudi pomagamo. To je prvi korak k ozdravitvi, prepričana sem in v to verjamem. Bolezni je veliko na tem svetu, veliko ljudi, ki niti ne vedo, kaj nosijo v sebi, dokler ne pride ta dan spoznanja, in šok, a vse to je življenje in kot sprejemamo življenje, samoumevno in preprosto, bi seveda morali sprejemati tudi "pakete", ki jih nosi s seboj. Pomembno je, da se ne sprijaznemo, nikakor in nikdar, a moramo znati sprejeti dejstva, a nikoli se ne sprijazniti. Torej...Prebrala sem kar nekaj zanimivih knjig, a samo nekatere pustijo nekakšen pečat v mojih možganih in srcu. Celo nekateri odlomki, iz teh knjig, mi nikoli ne uidejo v pozabo, za vedno jih nosim s seboj, kot nekakšna svarila življenja, ki nam jih je v mladosti dejala mati. Ostanejo, zavedno. Dojela sem, da se resnično nikoli ne potrudimo dovolj zase, za svoje telo, za svojo dušo, da pa nam postane vedno bolj pomembnejši izgled samega sebe in mnenje družbe okoli nas. Pa je to resnično pomembno? Kaj pa naše celice? Kaj nam one govorijo? One so tiste, ki nam dajo ali vzamejo del nas. Pogovor s celicam se nam zdi tako trapasto in smešno, da na to niti ne pomislimo. Tudi meni se je zdelo tako. Mi je pa zanimiva razlaga, da celice, ki zbolijo, so tiste celice, ki niso ljubljene. Hmmm...? Pa nekako mi je to tudi logično, saj tisti del telesa ali tisti del celice, ki ni ljubljen ali mu podajamo najmanj pozornosti nekega dne "ponori" in s tem usmeri vso svojo pozornost nase. In kaj mi? Ko dojamemo nekaj takega, pridemo do spoznanja, da so te celice, kot majhni otroci, ki potrebujejo ljubezen in skrb in z dolgotrajnim postopkom dosežemo željeno, s skrbnostjo in vztrajnostjo in veliko ljubezni, samo prisluhniti je treba. Marsikomu se bo zdelo, mogoče, smešno, a če vsak pogleda vase, lahko vidi, da to lepo telo, dejansko, obkrožajo same celice in to telo je nastalo iz ene same. Kako lepo se slišijo te besede, tako neverjetno in čudovito, hkrati pa se vse zdi, kot prekrasen čudež in vsak je edinstven, neponovljiv, enkraten.... LJUBITE SVOJE CELICE IN ONE VAM VRNEJO LJUBEZEN... KATTY
-
Nisem želela izbrisati tvojih besed, preden ti odgovorim...,prelepe so in prav imaš, v vsaki besedi je resnica, kruta, a resnična. Kot bi mi prebral misli, tudi jaz tako razmišljam, enako. Kolikšne možnosti imam, da me jutri povozi avto? Večje, v primerjavi s tem, da umrem zaradi tega, čeprav je šokantno, me pomirja, smešno. No, z mano bo resnično vse uredu, to zdaj vem. Veliko lepega sem dobila tu, na forumu, veliko spodbud, lepih besed, veliko zaupanja, smeha in moč za naprej...........VSEM HVALA. Čez en teden imam operacijo in me verjetno nekaj časa ne bo tu gor, a vem, zdaj vem, veliko vas bom vzela s seboj, pa niti ne vem, kdo ste, kje ste in kakšno je vaše življenje, a to ni pomembno, pomembno je, da čutimo energijo med seboj in lepo mi je ob tem... KAR TE NE UBIJE OB PADCU, TE NAREDI MOČNEJŠEGA OB PONOVNEM VZPONU. Življenje so pač vzponi in padci in tako je potrebno misliti na stvari, ki se nam zgodijo, tako je življenje. Upam, da vam bom posredovala, prav kmalu, še kakšno neverjetno novico, lepo in nadvse prijetno, ne samo žalostno in zamorjeno. Pa saj to ni bil niti moj namen. Želela sem odpreti oči nekomu, ki je mogoče ravno v tistem trenutku razmišljal, da življenje nima smisla, in upam da mi je uspelo. Samo to. Srečo drugega občutim, kot svojo, solze drugih, čutim, kot bolečino, smeh drugih, me razveseli, bolečina me ohromi....,taka sem, dovzetna za občutke drugih, čutim to energijo in ne morem se upreti, že od malega. Zato, mogoče, nisem nikoli imela veliko časa zase in veseli me, da si ga kdo vzame, samo zame, hvala.
-
ZAČARAN SVET IN JAZ... Začaran svet in jaz v njem sem pesem, leden nasmeh podarjen - hvala, a jaz bom kar ostala... Bežen pogled zasanjanih oči, glej ga, kot da strmi... Nasmejem se in skrijem si obraz, pogled zbeži..., v njem objem zlagan, pa saj je le ideja izgubljenih fraz, nisi kriv..., ni kriva..., a nisem niti jaz. Ideja se izgublja - tema, oči pa iščejo izhod odtod, a v temi ne najdem ga, prižgem luči, iščem se, a me ni, ugasnem luči - poleg mene si, nisem, a sem - to vem. Skedenj, brez iskre, ne izgori, kamen ne pade, če ga ne dvignejo moje dlani, in ljubezen ne ugasne, ko ugasnejo luči... Strah je votel in izpari, jaz vem, da sem in bom, ljubila te vse dni. Spet zvon zvoni, prižgala sem vse luči in čakam..., in čakam..., da vrneš se mi. Tvoja sem in to dobro veš, moj si, ko si z menoj, eno sva, a hkrati dva, zvitek z mašno sred srca.
-
PESEM ŠE NEROJENEMU OTROKU...1999 (SLUTNJA) Nekoč rodil se bo otrok odtisol mojih nog, ki bil bo sled mojega življenja, obljuba mojih sanj in hrepenenja... Ti boš tisti hlap iz mojega srca, solza sreče iz mojih boš oči, izpolnitev večnega hotenja, ti boš sad mojega drhtenja... Rodil se boš v moj objem, iz zlatega sna, na mojo dlan, zadihal v svet neznan, v svet joka, vojn in laži..., brez skrbi. Ne krivi mene za nasmeh in srečo,katere včasih res ne bo, a v dar dobil boš dušo to, ki enaka moji bo.... Ni žalost tista, ki premaga jok, z nasmehom zmaga vsak otrok, zato ne joči, ko ti bo hudo, smej se - tudi meni v slovo. Ti si že sreča mojih želja, si kal mojega telesa, si vodič roke, mojega peresa, za mene vrata v nebesa. Nemo spremljam te besede, da razumela bi sebe, te misli in sanje..., tiho se utapljam vanje. Sedaj si le otrok neke želje, si otrok sanj in le hrepenenje, si nič in hkrati vse, a vendar ni še čas za te. NEKOČ RODIL SE BOŠ OTROK, ODTISOV MOJIH NOG, IN BIL BOŠ SLED MOJEGA ŽIVLJENJA, OBLJUBA MOJIH SANJ IN HREPENENJA... KOMENTAR: Želela bi komentirati to pesem, ki je meni najbolj resnična in najbolj pri srcu, kajti zgodilo se je, da je postala moj dokaz za izrečene besede, kot tiha molitev in tiho hrepenenje do nečesa, kar si ne upamo izreči na glas, a višja sila sliši prošnje tudi v mislih. Nisem niti slutila, da bi lahko moja pesem vzbujala kako slutnjo, a postala je resnica, smešno in hkrati nerazumljivo, a je res. Točno čez en mesec po zapisu te poezije sem izvedela, da sem noseča in bila sem presrečna in to srečo čutim še danes. Moj angelček je moja duša. Hvaležna sem za to...Katty
-
Pozdravljen Antoninus... Mal sem se pozanimala za besedo DHARMA in moram povedat, da se mi dopade tale razlaga iz budizma. To je posebna beseda, ki jo je dal Bog, posebna beseda, glas iz večnosti. Vsakemu kraju ali mestu je namenil eno besedo, Indiji je namenil to, dharma. Beseda Indije svetu. Dojela sem, da te ta smer privlači. No pa še hvala za komentar poezije.
-
ODŠEL V DALJAVO JE MISLEČ, ISKATI SI SRCE NE VIDEL SENCE MOJEGA TELESA..., NE SLUTIL ČRKE NIT PERESA..., DA ZANJ ČUTITI ZMORE KDO SRCE..., ODPRETI DUŠO, DATI MU IME. ČEMU ISKATI GA V TEMI, ČUTITI NEMOGOČE? ZAKAJ IHTETI VSE DNI, PO SRCU, KI TE NOČE? KOT STAREC SRCE TRESOČE, ŽELI SI ON..., LJUBEZNI HOČE, A PRIZNATI SI NE ZNA IN NOČE.
-
ZA ALIE... Nekdo je rekel:"Ne deli nasvetov, če želiš dolgo življenje.", pa še prav je imel. Življenje, ki ga živimo, je kot roman, ki se piše za vsakogar drugačen in če bi bila resnica tega sveta že razkrita, komu bi bilo mar za te besede? Ko moj angelček zaspi, se izmuznem, da pogledam še kakšen film, da razmišljam o njihovi vsebini, o svojem življenju in dnevu, ki je za mano. O, ljudje, kako vse mineva... In če bi izbrali lažjo pot? Saj vem, da tudi lažje poti morajo obstajati, a vejetno ne bi bile tako zanimive. Kot da se mi ravno te, lažje, izmikajo in te težje, gradijo človeka v meni in to, kar bom nekoč postala. Zagotovo vem, da bo to dober človek. Dan za dnem bežijo ti trenutki, minevajo in so neponovljivi, sladki ali grenki, ni jih več, ostanejo za nami, mi pa smo tisti, ki njihov okus nosimo še dolgo s seboj, mi sami tako želimo. Grenkoba določenih trenutkov, pa samo poudari sladkost drugih. Pa tudi če moje misli ne sežejo do besed, bodo zapisana na ta list papirja, na moj večno iskreni sogovornik. Kjerkoli že bom nekoč, danes ni prav nič pomembno, danes sem tu in razmišljam preveč naprej. Jaz sem res čudno bitje, navzven brezskrbno, nasmejano, znotraj zamišljena in plašna, kot otrok z tisoč vprašanji o življenju. Oh, kako bi bilo lepo obrniti čas nazaj, popraviti zgrešeno in si s tem polepšati tudi vsak dan, a ne gre. Cenim ljudi, ki znajo vztrajati, ki so borci v svoji bitki. Kaj sem jaz? Jaz nisem borec...Zbežim! Boli me, a priznam, ne zmorem. Verjela sem vase, da sem boljša, pametnejša, hitrejša in vedno to hotela tudi dokazovati, a čemu? Ujeta v lastno spletko predstav, utvar o sebi, kar nisem in kar bi si želela biti. Čutila sem energijo, vedela sem, da me čaka poraz že na začetku, preslišala glas v srcu in šla skozi temo... Alie je bila drugačna, od mene, predvsem. Navzven plaha, tiha, nekako nesigurna in krhka, a v duši oseba, ki ve, zakaj živi. Zavidala sem ji to, zavidala njeno moč prepričati ljudi v to, kakor hipnoza v snu, imela je neverjetno moč odpuščanja, moč nasmeha, pa čeprav je v srcu jokala, moč počakati trenutek, ki bo vrnil dano. Občudovala sem jo in lepo jo je čutiti nekje blizu, pa čeprav ti vliva nekak vtis nedostopnosti, lahko čutiš toplino, ki je ne more skriti, pa čeprav bi se trudila na vso moč. Ja, čustva za njo, so bila drug planet. Če bi se primerjale med seboj, bi se lahko reklo, da je kot dan in noč, pravi borec v bitki brez občutkov dobi zmago. Ko sem nekega dne naredila za svoje življenje velikansko prelomnico, mi je dejala:"Ej, ti pa imaš "jajca!", nisem niti vedela, ali je to kompliment ali zgražanje, a na koncu sem dojela po tonu zvenečih besed, da pa le misli na kompliment, pa ne da mi je ugajalo, le dojela sem, kako me ona vidi, a bilo je daleč od resnice. Ko sem spoznala dejstva o njenemu življenju bolj od blizu, se mi ni zdelo, da sem jaz tisti heroj v življenski bitki, ampak ona. Kako nesrečna je, se verjetno še sama ni zavedla, saj je bila prepričana, da pač tako je življenje in nič ni spremenila, nič, le živela je dan z dnevom in čakala z nasmehom na obrazu, ki pa je bil iz dneva v dan bolj sijoč, bolj širok, saj z vsakim nasmehom, je bil njen jok v duši močnejši, solze so tekle po žilah telesa, ne po obrazu, nikoli po obrazu... Bila sem v situaciji, kjer sem dojela, kako je z njo in bilo ji je neprijetno, a bila slučajnost, čista slučajnost, ki mi je odprla oči, kjer sem prvič v življenju videla njene solze tudi na obrazu, objela sem jo. Težko je razumeti, zakaj nekdo vztraja nekje, z nekom ali z nečim, če mu vse daje le bolečino in trpljenje, a taka je Alie, vztraja v bitki in verjame v zmago in jaz verjamem z njo, sedaj. Ne poskušam je več prepričevati, pomagati, ona že ve. Kajti ne bi želela, da bi prehodila to pot skozi temo, ne bi hotela niti da poskusi, ne, ona že ve. In čez nekaj časa, sva se srečali in rekla sem ji, če se spomni, kaj mi je nekoč rekla:"Veš, velikokrat se spomnim nate, velikokrat razmišljam, kaj si rekla, da imam jaz "jajca", a moram ti povedati, v življenju imaš ti boljše orožje, dobre živce in potrpljenje!!" Nasmejali sva se in dojeli, da imam spet jaz prav, hehe, a življenje gre naprej in nekaterih stvari enostavno ne želimo spremeniti in verjetno že mora biti tako. Sanjala sem rjavega konja z mladičkom, potem pa sem se spraševala, kaj mi sporočajo sanje, še vedno ne vem, pa niti ni zdaj pomembno, taka sem, nekaj se zgodi, potem pa poskušam ugotoviti razloge tega, kar se dogaja. Enostavno sprejmimo tok življenje, kamor nas vodi v smeri toka, ne proti njemu, brez odvečnih vprašanj.
-
Kako je to mogoče? Kar se tu dogaja je resnično zgrešeno, pa spet in spet človek izkorišča vero za izgovor, za prepir in težke besede. Kako naprej, če pa vsak tišči v svoj kot??? ISKRENOST V SRCU...,to je vera v Boga. Vsepovsod je, v vsakomur in je le EDEN, ne glede na versko pripadnost, ne glede na nacijo, navade ali običaje, je eden in edini, le drugače si ga predstavlja vsak posameznik in drugače ga poimenuje, vsak zaze že ve. Zakaj ne bi svojega močnega prepričanja pač zadrželi zase in ne vsiljevali svojega mnenja drugim tako močno, da postane pretežko za komentarje. Jaz tudi ne prenesem fanatikov, a vero vsakega spoštujem in svojega mnenja ne bi želela vsiljevati nikomur, niti MICI, niti TANTRI. A verjamem pa, da vse te ustanove, ki se hranijo na račun takih nenasitnih fanatikov, imajo velik zaslužek od tega in kapital gradijo na račun ubogih in obupanih. Torej, kam nas pelje pot? Jaz verjamem v BOGA tu in kjerkoli sem JAZ, je z menoj vedno in povsod, tako tudi z vsemi ostalimi ljudmi na tem planetu, ni izjem in ni vrste. Tu smo vsi enaki. Se strinjaš Tantra?
-
He he, ta je dobra..., seveda so tudi moški, ki pogrešajo ženske in so ženske, ki ne pogrešajo moškega. A moški, po navadi tega ne priznajo na glas. In ženske so v tem pogledu vedno bolj boge, kot jeklena stran moškega, ane?
-
OOOOOOOOO BOG... Kaj se tu dogaja in koliko se dogaja v njegovem imenu vsepovsod okrog nas, pa še kar ne odnehate. Kaj ima Bog s tem debatam? Samo ime, mislim. Mislim, da je vse skupaj mal hecno, a naj bo, a mal je želostno, da vse kar ni razjasneno, krivimo Boga, obsojamo to ime, ki ga je nekdo, nekje, nekoč pač izgovoril. To je vse. Moje mišlenje o tem pač ne dela veliko vloge, a verjemite meni, vse to je le še ena ekonomija zaslužkarstva na račun ubogih in revnih ljudi, ki jim je ostalo le še eno upanje, eno samcato verovanje v nevidno roko, ki jim bo nudila pomoč pri padcu navzdol. To so moje besede, meni hvala. In sedaj...? Kaj pa, če smo sami na tem svetu? Hočem reči, kaj če je vse odvisno le od nas samih? Od te naše, neprecenljive energije, ki se meša z energijo tega sveta in našega časa in proizvaja skriti recept za lepo in dolgo življenje in kaj če je to raj, ki nam pripada in ga zaman iščemo drugje v upanju v nekaj neprecenljivo lepega in lahkotnega? Filozofija življenje ni filozofija živih, ampak mrtvih, a oni žal ne pridejo nazaj povedat, kako je na drugem svetu, kajne? TorejBog je res nekaj velikega, res mora biti nekaj, kar človeštvo potrebuje, da ima razloge za napake, kajne in velike katastrofe, ki so narejene v imenu Boga z človeškimi rokami. Torej? Zavedanje samega sebe in svoje energije veliko šteje...Pojdite v Božjem imenu, a v svojem imenu grešite.
-
In potem Palčica, ti praviš, da drugi preveč obširno govorijo? In ti ne nehaš in ne nehaš... No mene ne moti, a znaš, očitno, dobro napeljevat na debate, kompliment, a če želiš nekaj postoriti o sebi, to zagotovo ne bo pred lcd zaslonom in čas beeeežžžžiiii... In ti? Kje si, Palčica v tem prelepem življenju? Ne zapravi ga, tu niso ženitne ponudbe, hehe, mal se hecam, ne zameri. Predstavljam si te, kot ok, ne bom rekla precej mlado, ups, ampak mlado dekle..., in mislim tudi, da ni s teboj nič narobe, si prikupna, malce nagajiva in malce naivno dekle, a to mine. Želim pa ti povedati, da očitno nisi dojela bistva, ki sem ti ga navedla, a jaz pomislim, da pa mogoče ne znaš plavat, ali pa brati podnapisov v kinu..., kaj pa vem. Mogoče si pa pač čuden znak horoskopa in se ti dopade, ko se smiliš temu svetu na luninem netu, kaj? Daj no...za dejanja so potrebne akcije, in to ne mislim objem prvega, ki ti pade v oči. Pa brez zamere, želim ti samo pomagati. Katty