katty

LEP POZDRAV... Želim deliti z vami te misli... Vedno sem bila oseba, ki je bila vedno nasmejana, doma, v službi, na cesti, med prijatelji ali tujci. Bila sem oseba, pa saj sem še, ki je znala deliti tako smeh, kot solze, nasvet za tisoč in en problem, vedno pri roki, kot kak priročnik življenja, modrec v belem in kloven za žalostne dni. Bila sem, ah saj sem še. Rekli boste, da ne vem, kaj govorim, a vem. Želim pa nekako uvesti uvod, v to, kar želim povedati. No, in kot bi rekli zlobni jeziki, pa pride pekel v raj... V vsej svoji sreči in veselju do življenje, ki ga delim z ljudm, pride zelo slaba novica. Tisti dan se pač nekako zariše v spomin, kot pika v beležki v drugem razredu, ko sem prebutala fanta, ki je z žaljivkami poskušal očrniti mojo osebnost. Zariše se v dušo, kot slaba vest, ko sem se zlagala znanki, da nimam več kave doma, samo, da mi ne bi težila v prelepem dnevu. Zasidra se, kot senca, ki te spremlja ob sprehodu pod javno razsvetljavo v temačni noči brez luninega sija. Ja, to je tisti dan, ko se zaveš, da si bolan, ko se zaveš, da imaš bolezen, zaradi katere umre natisoče ljudi in obmolkneš, okameniš in pred oči se ti pojavi ves smisel tega prelepega življenja in verjemite..., ta svet ni materialen, ta svet ti odkrije resnico in smisel, ki pa nima nobene povezave s tem, za kar se ženemo prav vsi. Vse naj bi se vrtelo ravno o denarju, o lepem izgledu, kot na tekmovanju lepote, ali pa nove fasade na starih, ubogih hišah, ki so pred tem izgledale, kot da jih držijo skupaj le še tramovi na strehi, a potem čudežno postanejo nove. Hmm...? A mislite, da ne izgledam dobro? Mislim da kar uredu, normalno, bi rekla, povprečno, hja, en dan malo bolj, drugi dan manj, a to sploh ni pomembno!!! Tako krhko je to naše življenje, tako občutljivo in ranljivo, a imamo le eno, a tisoč in eno idejo, kako ga spremeniti ali dopolniti, potem pa nam nekdo ali nekaj naredi "uslugo", in spremeni vse namesto nas. Kar naenkrat stvari, ki so bile prej zelo pomembne, postanejo nepomembne, problemi, ki so nam parali živce in kratili spanec, postanejo tihi otok na oceanu in mi postanemo krhki, nemočni in šokirani, saj šele takrat se zavemo, da nismo večni in šele takrat ugotovimo, zakaj smo se v osnovni šoli učili to dolgočasno zgodovino, hja, zgodovina brez umrlih, sploh ne bi bila zgodovina. To je dejstvo. He he, poskušam, da ne bi bila zamorjena in da ustvarim s tem zapisom nekakšno tragikomedijo in upam, da bo srečen konec. Še imam upanje in voljo, imam možnosti in odprte oči, imam ljubezen in korenine in verjemite imam moč in verjamem, to je pomembno, verjeti. Toraj odprite oči, ozrite se okoli, svet je lep...., in ne pozabite..., VSAK DIH ŠTEJE!!! Hvala za pozornost in lep pozdrav... Katty

Lep pozdrav.. No...prebrala sem,kar si napisala, palčica. Moram pa ti povedat, da to, kar doživljaš ti, doživljajo tudi drugi in nikakor nisi sama. To so občutki določenega obdobja življenja, ko začneš spoznavat ljudi, občutke....smisel dneva, tedna in večnosti, SEBE , ki nam je dan v tem življenju. A da ne bom pametovala preveč, bi ti raje malo pomagala z kakim nasvetom, saj se mi zdi, da ga resnično potrebuješ. Torej...najprej vedi, da nisi edina, ki želi čutiti in želi biti ljubljena in ljubiti. To je nekaj najlepšega na svetu, a mislim, da si se tega lotila ravno iz napačne strani. Če resnično želiš, da bi postala nekomu nekaj posebnega in on tebi ravno tako, začne pri SEBI. Rekla boš, kaj je to, kar moraš narediti. Hja, palčica, IMEJ RADA NAJPREJ SEBE. Se imaš rada???? Kaj narediš za sebe?? Se kdaj pa kdaj zazreš v ogledalo in si rečeč, rada imam to telo? Vesela sem, da sem zdrava, zadovoljna sem sama s seboj, rada živim... Hočem ti povedati, da šele, ko se sama spoštuješ in začneš sprejemati sebe in svoje bitje z vso okolico, šele takrat, ko boš zadovoljna sama s seboj, ko boš zasanjano strmela v neznano in z nasmeškom oddajala pozitivno energijo v okolico, ko boš prenehala iskati, boš NAJDENA. Vem, da si zaslužiš in verjemi mi, prišel bo tvoj princ,ko boš ti prenehala iskati njega!!!! A si dojela bistvo??? Upam, resnično. In res ti priporočam, prenehaj iskati, prenehaj se razdajati, čustveno ali telesno, prepusti se in tok življenja te bo popeljal na zasanjane livade, kjer boš predla, kot mlado mače in takrat upam, boš verjetno rekla, da imam prav. Tudi če si kdaj nedostopna, pa da si še tako želiš prepustiti, ne se, ustavi se, skoči v bazen, oglej si film, sama, in videla boš, da ocena same sebe, tisti trenutek, zraste. IMEJ SE RADA PALČICA IN IMELA BOŠ LEPO ŽIVLJENJE. Nekje se pač moraš tega učiti, imaš sebe, uči se, pa čeprav boli. LEPO SE IMEJ IN VELIKO USPEHA. KATY